Odnos moz zena
Z možem sva skupaj ze 10 let. So pa podrocja, ki jih nikoli nisva uspela resiti in vse bolj kaze na to da jih nikoli ne bova. Problemi so predvsem na dveh podrocjih – spolnost in njegova druzina.
Spolnost – nikoli ni bil ne vem kao strasno ven t ljubimec – to pac njemu ne pomeni toliko kot meni. Vendar sem se mu jaz malo prilagodila, ker ga zares ljubim. In sva nekako shajala.Ce bi bilo po moje bi se veckrat ljubila.
Po porodu pa so se stavri poslabsale. Dobro najprej je cas, ko si izmucen nimas casa, ne utegnes. Vendar potem se to kar vlece. Nisem taka da bi prosila in pac stagnirava. Pa sej ni problem samo ljubljenenje – problem je v dotiku, pozornosti. Imam obcutek da me jemlje cist za samoumevno, kot kos pohistva. Sploh se ne potrudi, da bi kaj naredil zame. Najhuje pa ej da se o tem noce pogovarjati oz. napad je naboljsa obramba. POtem pa jaz dobim blokado in ne vem kaj si naj mislim – alči mu je res vseeno zame ali je samo zamorjen? Res je imel strogo vzgojoi n pranje mozganov (v stilu da je spolnost neki grdega). Kaj lahko naredim da bi se razmere popravile? Rad bi bila spet srecna in uzivala v zivljenju.
Drug prioblem je njegova familija in obcutljivost – ne smem nic komentirati, kaj sele kritizirati. Takoj dobim servirano, da imam neki proti njegovi familiji. Res pa je da to za seboj potegne samo to, da imam jaz ze dejansko odpor do obiskov. To pa zato, ker se doma cist spremeni. Kot da nisem z njim. Zelo me moti, da se takrat obansa drugace.
Na splosno me moti, da se drugace obnasa v druzbi kot doma. Ce imas nekoga rad, zakaj se potem ne obnasas povsod eneako. Sej nocen se poljubljati in stiskati. Ampak tisti obcutek – to je moja zena,ki jo imam rad….
Zadnje case se mije nabralo prevec vsega, ker se ne pogovarjava o problemih. Cim se sprozi pogovor, se zacne tudi obtozevanje in na koncu ni nobene resitve in slaba volja. Vedno sem jaz tista ki se ne prilagaja (po njegovo) in jaz naj naredim kaj da bo bolje. Kaj pa on? Vedno sta dva in oba se morata prilagajati in oba veliko delati na odnosu.
Kaj naj naredim, da bo najin odnos sel gor in ne dol? Da en bo pripeljalo do tega da se bova zacela sovraziti.
več kot dva tedna je že to vprašanje brez odgovora in najbrž je res zagamano in nihče ne ve. Obnašaš se kot večina nas, on pa kot večina moških. Ne mara pogovora, takoj se postavi v obrambo, to je, v napad. Torej potegni sklep, da ne boš načenjala pogovorov na enak način kot do zdaj. Težko se je spraviti v pravo razpoloženje za spolnost, kadar imaš za sabo težek dan. Pomagaj si s kakšno erotično literaturo, potem pa, ko se ti res bo, ga zapelji tako, da boš ti imela kaj od tega. Sploh bi rekla, da poskrbi čimbolj sama zase, za svojo srečo. Vse življenje si oblikuj tako kot tebi najbolj ustreza, kar se tiče obiskov, hrane, prostega časa, vsega. Če mu kaj ne bo pasalo, se bo moral pogovarjat.
Proti sovraštvu ti pomaga tvoja odločenost, da ne boš zavozila zakona. Na koncu moram še priznati, da je v mojem zakonu podobno kot v tvojem. Ko je utrujen, mu rečem, bi ti zmasirala noge? On seveda ja, prosim. Potem še kaj podobnih stvari, on pa nikoli nič nazaj. Potem neham in mu povem, da bi imela več veselja, če bi to kdaj dobila vrnjeno. Brez jeze v glasu, ne očitajoče, samo povem. No, malo sem ga že popravila. Moram pa mu vedno sama reči, ne spomni se sam. Nisem preveč zadovoljna,ampak takšen pač je. Saj ima dosti dobrih lastnosti, kot najbrž tvoj tudi.
Zdravo!
Skoraj enko je v mojem zakonu. Njegova familja je imela vedno prav.
Jaz pa vedno narobe, ceprav da ni bilo vedno tako. Vcasih sem se res pocutila kot tepka. Tega nisem prenasala vec in sem mozu veckrat povedala svoje. Vedno vec prepirov je bilo, ker jaz nisem mogla prenasati krivic. Predlagal je locitev, ces, da je moj jezik predolg, on pa dela tako, da se ne bi nikoli skregali z njegovimi. To me tako boli, ker je pod takim vplivom svoje mame in sestre, da vec ne zna presoditi kaj je prav in kaj ne.
Maca
To vprašanje sem že brala in nisem imela nobenega odgovora, na Robijevo pa takoj, ker mi je bližje ženska stran razmišljanja.
Kaj čuti tvoj mož in možje nasploh…da dajo prednost svoji primarni družini pa ne vem….Rugelj bi rekel-mamini sinčki!
Jaz Robijevo ženo po svoje razumem, čeprav se jaz zelo redko obračam na svoje starše, bog ne daj da bi jim pripovedovala kaj o nama…pač midva vse rešiva med sabo in nobeden od naju teh zadev ne poroča svojim staršem. Imam pa kolegice, ki so odvisne od staršev, kljub temu da imajo moža, in se v vseh zadevah (denar, otrok, odnosi) posvetujejo s starši.
Sicer so starši tudi tako naštimani, da če jim pojamraš in poveš ti še z večjim veseljem pomagajo, kot če samo rečeš, midva sva se odločila…in rabiva vašo pomoč.
Ljudje smo tako narejeni, da tekmujemo za pozornost, predvsem svojih otrok. In mislim da vsak ki ima pač šanso jo skoristi. Mame čutijo zmagoslavje, če sin pojamra čez ženo in hči čez moža….najhuje pa se jim zdi da bo zakonec kritiziral njihove otroke…in tako se tudi nam otrokom, zdi hudo, če partner kritizira naše starše.
Zato mislim, da je najbolje, da se partnerja dogovorita, da probleme rešujeta ona dva in sta s svojimi družinami v dobrih odnosih, jim pomagata, jih prosita za pomoč, nikoli, prav nikoli, pa ne kritizirata staršev partnerja in nikoli ne pripovedujeta svojim vseh težav.
Če je par sposoben narediti tako mejo, potem je vsem lahko prav lepo.
Največ sta v takih odnosih kriva prav partnerja, ker se premalo pogovarjata.
Če pa mož žene ne spoštuje in ji pravi da se z njo ne more pogovarjati, ker je pač neumna in ima dolg jezik….in ne vem še kaj…potem bi pa jaz premislila, o vezi s takim moškim, postaviti ga je potrebno pred odločitev:
Žena ali mama! Im če žene ne spoštuje in je nima rad…potem bo izbral mamo, in to naj žena uzame kot znak, da mora stran ker on ni sposoben ljubezni do druge ženske, in tak moški bo vedno imel težave z ženskami.
Se opravičujem če sem preveč pametničila….
Želim vam vse lepo
lp