Spol, nepomemben, starost, nepomembna. Dolžina razmerja, nekaj let. Kot vsako, tudi to, razmerje z napakami. Eden od partnerjev se potrudi in se poskusi spremeniti, prilagoditi svoj način življenja, da osreči drugega. Drugi partner ohranja svoje napake. Opravljenih “nešteto” razgovorov. Ampak vedno znova, ko drugi naredi napako, reče: “Oprosti!” in to je to, življenje gre naprej. Prvi partner ugotovi, da mu počasi zmanjkuje energije, da bi vse skupaj še prenašal. Volje, pripravljenosti in ljubezni je še mnogo, toda kakšen je smisel, kadar se druga polovica ne prilagodi, ne spremeni, ne dozori? A ni potemtakem to samo podaljševanje agonije? Ali, če imaš nekoga neskončno rad, ga sprejmeš z vsemi njegovimi napakami in potem tvegaš, da se ti nekega dne še samo “strga”, ker vmes mirno “požiraš”? Ali sploh ima še kakšen smisel ponovno poskusiti, ko eden od partnerjev mirno vnaprej pove, da se ne zmore več truditi z isto vnemo, kot se je do sedaj in da je pripravljen odnehati?

Kam naprej?

Hvala

Malo premalo konkretno. Načelno je pa tako, da smo pripravljeni vlagati v zvezo toliko, kot dobimo.
Odrasli ljudje se kaj dosti spremeniti ne moremo, naše bistvene lastnosti, značaj in sistem potreb je ‘zapečen’. Lahko spremenimo samo nekatere naše slabe navade ali razvade in še te le pod pogojem, da smo sicer od partnerja sprejeti (=ljubljeni).
Ko se odločimo za nekega človeka, se odločimo zanj zato, ker nam ustreza v bistvenih stvareh. Zelo narobe pa je, če že vnaprej računamo s tem, da ga bomo malce ‘popravili’, spremenili. Ker to preprosto ne gre.

Vsa modrost je v tem, da smo, bodisi zaradi ljubezni, ki jo do partnerja čutimo, sposobni sprejeti ga takšnega, kot je ( z zelo malimi nebistvenimi popravki ) , ali pa , ker je te ljubezni premalo ali pa so razlike nepremostljive, odidemo.
Tretje možnosti ni.
Aja, je tretja možnost – životarimo skozi življenje in smo nenehno nesrečni.
In smo življenje vrgli stran.

če eden od partnerjev nenehno vlaga v zvezo, drugi pa pri tem ne migne s prstom in če pogovor ne pomaga….. potem je najboljše da se taka zveza konča

Mogoče se bo slišalo malo obrabljeno ali pa že slišano:
Partner ti da lahko le tisto kar ima, ne moreš mu vzeti nečesar česa nima. In če od njega zahtevaš bistveno več, ga spraviš v stisko, sebe pa v razočarnje. V tem primeru v položaj, da je on vedno “kriv”. Jasno so vedno možne spremembe, vendar te pri nekem odraslem človeku, ki že ima oblikovan karakter in vzorce življenja ponavadi niso bistvene.
Ugotovi, kaj lahko daješ ti, kaj ti lahko daje on. Če tu ni usklajenosti (kompenzacije), je potrebno potegnit poteze. Še prej pa pogovori, razmišljanja, …

“Ali, če imaš nekoga neskončno rad, ga sprejmeš z vsemi njegovimi napakami in potem tvegaš, da se ti nekega dne še samo “strga”, ker vmes mirno “požiraš”? “

Ne razumem, kako ima lahko nekdo nekoga neskončno rad, po drugi strani pa se mu lahko “strga”. če se partner ne bo spremenil??
Treba je reči, da je ” napaka” zelo relativna reč: kar nekdo pri svojem partnerju smatra za napako, je lahko za nekoga drugega pozitivna lastnost, za nekoga tretjega celo prednost.
Če pa so napake tako velike in moteče, da zaradi njih eden od partnerjev resnično trpi, potem je treba reči le – ta dva nista za skupaj!! Kajti tudi če nekoga sprejmemo z vsemi njegovimi napakami, to še ne pomeni, da moramo zaradi le-teh sami trpeti. Ko nam partnerjeva napaka predstavlja trpljenje, potem to ni več samo “napaka”, je mnogo več…..
Sicer pa je post preveč splošen za kakšno konkretnejše mnenje!
LP!

mmz in She!

Ja seveda, to je vse teorija, ki nam je znana! Vesoljno jasna in edina!

Vendar je praksa čisto nov pojem, čisto, drugo poglavje, ki ima še tretjo možnost………..to, da ostaneš s partnerjem, mogoče tudi zaradi zrelosti, dozorenja, ki ga premoreš………….in sicer tudi takrat ko njegove napake niso samo majhne in ga ti zelo ljubiš, ker ne moreš oditi, ker ne veš a ostajaš zaradi njega ali zaradi sebe, ker mu pač hočeš dat možnost, da odraste tudi on……..preprosto ga LJUBIŠ, se sliši neumno, mogoče tut je…………vendar take zgodbe piše življenje!

lp zarja

Z vsemi mnenji se srinjam, rada bi dodala le še to, da preveč ne oklevaj, da se ne bo vleklo predolgo. Pol bo sam še hujše.

Zenske imamo same eno veliko ‘napako’ …in to je zmotno mnenje, da
partnerja lahko spremenimo.
Na zacetku se nacrtno slepimo, da je “cisto v redu, tisto zapijanje s prijatelji
mu bom pa ze zbila iz glave”…
Nikoli.

Ce si se ti pripravljena ‘prilagajati’, ni nikakor samo po sebi umevno, da se je
on tudi. Pa te ima lahko cisto rad.
Tako da…zal ti moram povedati, da imas problem ti, ne on.
Ti moras vedeti, ali ti grejo napake toliko na jetra, da ti lahko zastrupijo
skupno zivljenje. Zavedati pa se moras, da ce bosta sla narazen, ne bosta
sla samo zaradi njegovih napak, ampak tudi zaradi tvoje nesposobnosti,
da jih sprejemas. Pri cemer ni kriv ne eden, ne drugi.
Taki pac smo.

moja zgodba… hvala, da mi je ni treba pisati.

…le da jaz vcasih ze obupam, da me nikoli ne bo imel tako rad kot imam jaz njega… pri nama sem problem jaz – torej ali lahko on sprejema mene tako kot sem ali ne. in sem se spremenila. veliko. predvsem zaradi njegove vpliva. sprva njemu na ljubo, nato sebi na ljubo. in lahko recem, da sem precej bolj zadovoljna s sabo kot sem bila… in sem potemtakem vesela teh sprememb. mi pa ni vseeno. ko mi se vedno ne verjame, da tistih starih, otroskih potez izpred leta in pol ni vec, da sem jaz jaz in da se preteklosti ne da izbirsati… to pa so tiste pasti spreminjanja. ker stare poteze iz zavesti ne izginejo in lahko ucinkujejo se dolgo naprej, pa ceprav jih ze celo vecnost ni vec.

Enkrat preveč? In potem se opečeš? Če pa prej nehaš, si pa čudak(inja), ker v resnici skoraj vse štima. In popolnoma te razumem, da izgubljaš voljo in to verjetno toliko bolj, če je napaka malenkostna, pa kljub temu živce parajoča. Ali malenkost spregledaš, ali pa druga polovico svojo napako odpravi. Drugače bo vsak dan slabše. Ali udariš po mizi, če še nisi, ali pa spakiraš. Za drugačen nasvet, rabimo več podrobnosti!

LP

edini človek, ki ga lahko spreminjaš si ti. In poglej, kako je to težko. Verjemi, spreminjati druge ne gre. Kdo je pri vama določil, kaj so napake in kaj bosta spremenila? Ali ti za oba, ali sta se enkrat prijateljsko pogovorila in OBA REKLA, da se bosta v nekaterih stvareh “poboljšala” in sta vsak samo za sebe rekla, kaj bosta spremenila?

Draga Ajda

praviš, da te boli, ker te ne sprejema take, kot si, ker ti ne zaupa, ker ne more pozabiti preteklosti, čeprav je že leto in pol, kar se spreminjaš oziroma si drugačna kot prej. Lepo je, da se spreminjaš, na bolje seveda…s čimer si tudi zadovoljna in prav je tako. Nič pa nisi napisala, koliko let so trajale tiste “stare, otroške” poteze tvojega značaja, tvojega starega jaza. Eno leto in pol je lahko dovolj dolgo, da partnerja prepričaš, da si drugačna, ali pa ne. Če partnerju dvajset in več let kažeš en obraz, je lahko leto in pol premalo, da bi ti verjel, da si takooo zelooo drugačna, sploh, če je bilo teh dvajset let povezanih s kakimi hm…ranami. Pravijo, da se pičeni boji tudi zvite vrvi. Se pa strinjam, da je preteklost potrebno pozabiti in partnerju oprostiti. Da pa je ljubezenska zveza nekaj tako pomembnega in tako lepega, da se morata oba truditi ves čas in jo negovati kot občutljiv cvet, je pa tako ali tako jasno.
Pravzaprav je pravi razlog, da sem se oglasil, ta, da me zelo spominjaš na neko, meni zelo ljubo osebo. Zato sem tudi poiskal vse tvoje prispevke in jih prebral. Moram reči, da sem presenečen, ker se predstavljaš zelo različno…kot starejša, izkušena ženska, kot mlado dekle, ki se šele uči življenja…in variacije med tema skrajnostima. Tvoji nasveti tako izgubljajo na verodostojnosti, kajti, nasvete, ki jih deliš, moraš živeti. Enostavno je drugim deliti nasvete, težko se je ravnati po njih, kajne.

Lep dan, Ajda

ooooo, kot, da govoriš o mojem možu………jaz sem že obupala………pa spet nazaj upala……….
………..on je tisti, ki ne more oprostit, on je tisti, ki je šel najbolj predaleč, on zdaj ne more več met tolk rad, itd………..bilo je vsega in še več…………..jaz sem med tem odrasla, dozorela vse oprostila, se sama spremenila…………..pa ne samo zanj, zase predvsem zase………..tako sem bolj bogata……….. energija me pelje naprej………………rada bi samo, da me popolnoma neobremenjeno z pretklostjo uzame nazaj in me ima na prvem mestu do konca svojih dni…………….pa pravi, da to dela in, da to hoče……….pa če to ni ljubezen!?:))

zapleteno, ajda ti boš verjetno razumela!

lp zarja

Poiščita svojo srečo, drug brez drugega.