Zakon
Po sedemnajstih letih zakona sva z možem skupaj samo zaradi hiše, avta… Prepirava se ne , pa tudi poslušava se le še napol. Jaz valim krivdo na njega, on name. Prave ljubezni že dolgo ni več, žal pa tudi vse manj spoštovanja. Kaj storiti? Kaj bodo rekli sorodniki, starši, znanci? Nočem biti ena tistih, ki so se pač ločile, “ker jim nekaj ni pasalo”.
Maša,
vprašaj se ali ti smao nekaj ne paše, ali si res nesrečna. Vprašaj se zakaj se prepirata, zakaj ni spoštovanja, kje se je vse to izgubilo. NAjprej pri sebi razmisli ali si naredila dovolj, da temu ne bi bilo tako in jasno za vsak rpepir sta potreb a dva in za vsako pobotanje tudi dva.
Ko boš vse to premlela in poiskala vse možne rešitve, šle takrat se boš lahko resnično odločila kaj naj sedaj. Vendar pa nikoli ne živimo zaradi drugih, ampak samo zaradi sebe. Zato se nikoli in nikdar ne smeš obremenjevati zaradi sorodnikov, staršev in znancev.
Oni ne bodo živeli namesto tebe.
Primož
Najlažje je valiti krivdo na drugega in misliti, da bi bilo vse drugače, ko bi se le drugi spremenil. Najtežje pa je v resnici spremeniti drugega. Ker ga ne moreš, ker lahko to narediš edinole pri sebi. Sama si odgovorna zase in za svoj zakon. Očitno je, da se gre pri vama z možem za enega ali drugega, nič več pa ni vložene energije za vajin skupni odnos. V zakonu ni le JAZ ali TI, ampa MIDVA. Kaj je dobro za naju oba. Če želita rešiti vajin odnos in vama je še zmeraj eden do drugega, potem se lahko še zmeraj da marsikaj narediti, da bosta spet našla tisto zadovoljstvo, kot sta ga imela na začetku. Praviš, da ljubezni ni več … morda je le pokopana pod tonami navlake, ki sta jo pridelala v času zakona. Predlagam, da si poiščeta strokovno pomoč, terapevta, ki vama bo nepristransko pokazal, kaj se dogaja med vama. Pobrskaj po prejšnjih postih (Naslovi psihiatrov). Če se nočeta ločiti, potem se morata potruditi, da bosta spet uživala v družbi drug drugega, ker v takem zakonu, kot ga imata sedaj, ne želita več živeti. Resno se vprašajta, koliko volje je še ostalo, da spravita vajin odnos v red, potem pa delat na tem. Se pa to ne bo zgodilo samo od sebe. Morda bi si za začetek prebrala Glasserjevo knjigo Teorija izbire in Ostati skupaj, potem Hendrix (Najina ljubezen) ali pa katerokoli drugo, ki se nanaša na odnose med partnerjema. To se ne dogaja samo vama, ni vama pa treba živeti v takih razmerah, lahko zadevo spremenita in izboljšata. Spremeniti pa bo treba tudi način, kako gledata drug na drugega.
Ker ne omenjaš otrok predvidevam, da jih nimata ali pač? Bolje ločitev kot slab zakon vendar po vsem kar napisala še ne morem tvoj zakon označiti za slab. Vsaka medalja ima dve plati in tudi moževa plat bi bila zanimiva. Glede na zakonske posvetovalnice bi mogoče za začetek poiskusila skupno rešiti če je še kaj rešeti.
Vsedita se in se mirno pogovorita o vajinih problemih. Če bosta skupaj ugotovila, da je vredno poiskusiti nikar ne odlašajta vendar bo v začetku težko.
Tak zakon je res figo vreden. Vložita energijo v to, da ga oživita. Gledam kolege iz svoje generacije, ki so se ločili pred nekaj leti. Če nisi tip, ki sam sebi zadostuje je ločitev napaka. Moški se potikajo po bifejih in športnih objektih do pozne teme, ženske se združujejo v “vesele skupine”, ki ob vikendih obiskujejo izletniške točke in kar kličejo po družbi…Med tednom gledajo žajfaste nadaljevanke…Menjavajo vsakih nekaj tednov partnerje. Pobirajo tiste dedce, ki nimajo kam iti in podpirajo šanke…Izpovedujejo se mi kako so nesrečne in da se splača potrpeti, ko si še poročen… Ne vem kaj naj si mislim, toda sedaj gledam, da je moj zakon boljši kot je bil pred nekaj leti. Zakon se da z malo dobre volje kar dobro “popraviti” tako, da je obema v zadovoljstvo. Vsekakor se ne nameravam priključiti “veselim “ženskim družbicam. Sicer pa nikoli ne vemo, kaj nas lahko doleti.
Ja se strinjam s piško, da se splača v zakon nekaj vložiti in se potruditi za srečo. Tudi sama gledam samske-ločene kolegice. Se sprašujejo ali so storile prav, da so se ločile. Ali tavajo iz veze v vezo in si zelo želijo nekoga,ki bi ga imele ob sebi. Res so pa tudi izjeme, ki jim je potem lepše, ki se jim življenje obrne na bolše. Samo takih je manj.