psihično nasilje
Sem poročena mati dveh otrok (3 in 6 let). Oba z možem sva se spoznala
starejša in sva sedaj v zakonu 7 let.
Gre za to, da prihajam do zaključka, da sem si totalno (razen mojih dveh
sončkov) zavozila življenje s tem človekom. Enostavno ni zame, preveč
sva si različna.
Daje videz prijaznega (za kar se tudi ima) človeka, življenje z njim pa je
vse prej kot to. Je cel dan odsoten(dela kot s.p.) domov hodi po 8 uri
zvečer in potem se samo zabava z otroki, hodijo skupaj spat in to traja
do 21.3o, kar mene živcira, ker je prepozno za tako male otroke.
Ampak s tem sem se pač morala sprijaznit.
Boli me bolj to, ker ko se vrne, se nimava kaj pogovarjat, nič mi ne pove
nič me ne vpraša,se ne poheca….mislim, da mene kot človeka in žensko
totalno zanemarja. Jaz bi pa še tako rada živela, počutim se osamljeno
in ne vem več s kom živim. Prihajava tudi v konflikte, ker ima čudne
poglede na življnje in družino. Npr. z otroci je treba delat samo lepo,
nikoli zavpit, ker potem si nasilen…in otroci to pri njemu spretno izkoriščajo. Jaz pa sem drugo poglavje-za njega sem nepoštena, ker
se ne morem sprijaznit z njegovo miselnostjo, da je treba vse stroške
v družini deliti strogo na pol , zbiram račune, počutim se kot kriminalec,
ko konec meseca vse pregleda, s tem, da nikamor ne hodim, ne zapravljam
… Če mi slučajno naredi kakšno uslugo mi vedno prinese račun, s tem,
da mu jaz delam vse usluge kot normalna žena(perem, likam, kuham…)
Najtežje od vsega pa je, da me skoz ignorira, hodi po stanovanje kot da
me ni …včasih prenašam, včasih mi popustijo živci in začnem vpiti in
seveda grem spet za 100 korakov nazaj, ker sem nasilna in se ne obvladam.Jaz bi pa rada samo izpostavila nekakšne dialog, se pogovarjala,
ker sem samo človek.
Žal mi je samo zaradi otrok, ki jih imava oba rada in nimam kam iti.
Prosim svetujte!
življenjse preiskušnje so hude. Še posebno takrat, ko smo od nekoga odvisni. Imaš dve možnosti, ali se sprijazniš s takim načinom kot je, ali pa greš. recimo, da bi sedaj lahko delali variacije na obe temi, se sprijazniš in si najdeš še nekoga, hodiš ven, nehaš zbirati račune, nehaš pospravljati…..ogromno variacij, začneš živeti po svoje pa še vedno skupaj. lahko pa se odločiš in greš, to drugo pa je jasno zelo težko, če si finančno odvisen še od koga, če imaš otroke, če nimaš kam iti, vendar na koncu življenja se bomo vedno sekirali, ne za tisko kar smo storili, vendar bolj za tisto česar nismo.
primož
Tkole je po mojem…nihce se ne bo postavila zate, morala se bos sama.
Ce zdaj pomislim, na kaj sem vse pristajala v svojem zakonu, na kaj sem
vse pristajala, kot da je ‘normalno’ me je malo sram, pa verjemi, da ni bilo
nic tako strasnega, samo zdaj bi gotovo naredila drugace.
Predvsem, ne bi pustila, da me nekdo nadzoruje in kontrolira…da mu kazes racune…jih on tudi tebi????
Dej no.
Imas svoj denar?
Zakaj potem ne razpolagas sama z njim? S tem da placas polovico stroskov sicer ni nic narobe, razen ce imas trikrat mansjo placo kot on (kot je bilo pri meni recimo) jaz sem placala svojo polovico, pa mi ni ostalo NIC (se za najlonke ne) on pa svojo polovico – pa sta mu ostali 2/3 place…ki jo je imel ZASE.
In je mislil, da je fer in da tako mora biti.
Ocitno te ravno ne ceni, vendar je s tem tako : dokler se ne bos cenila sama in se postavila zase…se spostovala in si privoscila kar ti pripada, ti tudi on ne bo.
Ne boj se zahtevati…on si ocitno kar vzame – pa daj se ti.
Živjo!
Kar precej let podobnih izkušenj je za mano. Na vse kriplje sem se trudila, da bi ohranila zakon, vendar seveda to ni bilo mogoče. Če se mož za ženo sploh ne zmeni in ne izpolnjuje njenih temeljnih človeških potreb, potem ni dober partner. In zagotovo se ne bo spremenil. Mojemu možu je bila popoldanska dejavnost spanje in gledanje TV. In ne vprašaj, če nisem bila od časa do časa neizmerno jezna nanj – tudi natulila sem ga. Mene je takšno življenje pripeljalo do resnih zdravstvenih težav. Seks se mi je pa totalno uprl, živela sem kot rastlina. Potem sem pa zbrala pogum in se ločila. Ne boš verjela, dva meseca sem se samo smejala, takšno olajšanje je bilo, ko bivšega moža ni bilo več ob meni. Potem sem imela še malo krize, zdaj po dveh letih pa lahko rečem, da je bila ločitev zelo dobra odločitev in da bi lahko to storila že kakšno leto ali kar par let prej. Tako kot ti imam dva otroka in tudi zanju je bilo olajšanje, zdaj sta normalno zaživela, kar se pozna tudi pri ocenah v šoli.
Morda bi bila rešitev, če bi takrat, ko sem ga še imela rada, zmogla povedati in to velikokrat, da mi način življenja z njim ni všeč in če bi on to lahko upošteval. Ampak kdove! Življenje gre naprej in samske ženske ga lahko prav imenitno uživamo!!!
V takih razmerah ne moreš ostati: saj veš, če jih ne moreš spremeniti, se moraš sprijazniti. In če se ne moreš sprijazniti, jih spremeni. Človek si in zaslužiš, da se vsakdo do tebe obnaša kot človek do sočloveka.
Želim ti veliko poguma!
Za začetek: morda bi svojemu dragemu izstavila kakšen račun za kuhanje, pranje in vzgojo otrok, če ga cele dni ni doma???