Pozdravljeni!

Kolikor se da na kratko bom opisala svojo zgodbo. Rada bi vase nasvete ali mnenja, ker ne vem vec, kako naprej.
Z mozem sva ze od zacetka zakona imela precej hude tezave. Zaradi njegovega ljubosumja, ki je presegalo vse meje normale, sem se odlocila, da prekinem. On je razloge seveda iskal drugje. Ceprav sem mu povedala zakaj, tega ni bil pripravljen sprejeti.
Sest mesecev sem vztrajala. V tem casu se je dogajalo marsikaj. Od obtozb, zasledovanja, grozenj, pa do opravicil in prosenj, da bi bila ponovno skupaj. Ker imava tudi otroka, sem pod pritiskom popustila in se pricela ponovno obcasno srecevati z njim. Zdel se je spremenjen, popolnoma drugacen kot je bil v casu najinega zakona, ko sva se zivela skupaj. Ni ga motilo, ce sem sla na kavico s prijateljico in je vmes celo popazil na otroka. Zaceli smo hoditi na izlete. Kot druzinica. Midva pa sva se pogovarjala dolgo v noc. O vsem. O mojih skrbeh, hobijih, o custvih. Skratka, vse to, kar sem med nama tako zelo pogresala. Priznal je, da je prevec ljubosumen, da je bilo napak, kako je ravnal v dolocenih trenutkih.
Zato sem se odlocila, da bi poskusila znova. Verjela sem namrec, da lahko resiva zakon in druzino.
Seveda sem se ustela. Prvi tedni so bili v redu, nato je bilo bolj ali manj znosno. Potem pa sem se nenadoma zavedla, da sva spet na starih tirnicah. Zvecer je zaspal se prej kot otrok, nobenega filma nisva vec pogledala skupaj, pogovarjala sva se le se najnujnejse. Pravzaprav nisva pocela skupaj prakticno nic vec. S svojimi sanjami in zeljami sem ponovno ostala sama. Po vec mesecih sem se koncno zavedela, da v casu, kar sva skupaj, nisem sla nikamor. Pelje me v sluzbo, nato me pride iskat in se odpeljemo domov. Ce kam gremo, je to trgovina ali obisk njegovih sorodnikov. To je vse.
Zdaj pa je pocilo. Poklicala me je prijateljica, ki je nisem videla vec kot pol leta. Zivi namrec v drugem kraju. Povedala mi je, da sta s fantom s se dvema kolegicama, ki ju poznam, dogovorjena v restavraciji v blizini mojega doma. To sem povedala mozu in ga vprasala, ce bi imel kaj proti, ce grem tja za krajsi cas. Seveda se je razburil. Hkrati pa je rekel, da naj ga ne sprasujem neumnosti, ker on meni ni nikoli prepovedal, da bi kam sla. Da je to moja osebna odlocitev. Kljub prepiru je (bili smo v avtu, na poti proti domu) zavil proti restavraciji, odprl vrata in me nagnal ven. Rekel je, naj pridem kadar hocem. Nisem vedela, kaj naj. Pa sem se kljub temu odlocila in vstopila. Da vidim prijateljice, ki jih ze dolgo nisem videla. Ostala sem malo vec kot eno uro. Potem sem se poslovila in se odpravila proti domu. Pes.
Na sredi poti do doma mi je zazvonil GSM. Bil je moz, ki je v telefon krical, da je konec, me ozmerjal z najhujsimi zaljivkami in prekinil. Nadaljevala sem pot proti domu. Zacelo me je zebsti, tresla sem se. Pa ni bil mraz. Strah me je bilo. Strah soocenja z njim. Se bolj me je bilo strah resnice. Da sem se zmotila, da sem ponovno padla v zacaran krog njegovega ljubosumja.
Prisla sem domov, kjer me je cakal on. Ponovno je vpil name in me zmerjal. Rekel mi je, da sem nicvredna, da se vlacim naokoli in da me ima dovolj. Da bo sel. Da je konec med nama. Vpil je, da ce me ne bi klical sploh ne bi prisla. Skusala sem mu razloziti, da sem bila sredi poti, pa me je obdolzil, da lazem in da me je pripeljal ljubimec. Nato mi je rekel, da sploh nisem bila v tisti restavraciji, da je to bila le laz in da sem kasneje zagotovo z ljubimcem odsla kam drugam. Da me ni bilo ravno prav dolgo. Obtozil me je varanja, pitja alkohola in drogiranja. Hkrati mi je rekel, da sem se, ko sem sla tja, odlocila jaz in ne on. Odlocila, da ga ponizam, da ga prevaram.
Boli me. Zelo. Ker vem, da nisem storila nic napacnega. Ker vem, da nisem naredila prav nic drugega kot se eno uro pogovarjala s prijateljicami.
Kaj naj naredim? Najlazje je reci, da naj ga pustim, da gre, da naj zacnem drugo, normalno zivljenje. Ampak dokler bo v blizini, ne bom imela miru. Vem, da ne. To ljubosumje me ubija. Ne delam nic narobe, ampak vsake toliko potrebujem pogovor. S komerkoli. Tudi s prijateljicami. Drugace bom otopela. Popolnoma. On pa se ne pogovarja z menoj. Samo obtozuje.

Oprostite, ker je moje pismo dolgo. Nekomu sem morala povedati.

Zelim vam lep vikend.

zalostna

Kaj pa če bi mu rekla,d a je vse to kar pravi res?

primož

Primoz, vseeno je, kaj mu recem. Rezultat je vedno isti.
No, v najslabsem primeru bi me verjetno udaril. Ce je to res najslabse, kar se ti lahko zgodi.

zalostna

No bolj me zanima, če bo to res najslabše kar bo storil. Kajti če je to samo to, potem je najbolje, da vedno potrdiš to kar reče.

v nasprotnem primeru imaš samo dve možnosti ali še trpiš naprej in nikamor ne greš, ali pa se odločiš in greš po svoje.

primož

Ker sva na forumu dve Taji, se podpisujem od sedaj naprej: Taya. Zdaj pa k vsebini:
To, kar počenja tvoj mož, je res absurdno. Saj vendar nisi njegova sužnja privezana na verige. Vsi ljudje potrebujemo prijatelje. Ali jih on nima? Cenim ubogljivost in popuščanje do zdrave mere, ampak če boš preveč ubogljiva in se izognila vsakemu druženju z ljudmi, boš od samote zbolela. Tega pa si ne smeš dovoliti. S kazanjem prizadetosti ne boš ničesar dosegla, ker te bo potem še bolj trpinčil. Povej mu odkrito in jasno, predvsem pa odločno, da se družbi ne boš izogibala, on pa se naj odloči, kakor se hoče. Če je pripravljen še dalje živeti s teboj, naj se sprijazni s tvojo odločitvijo, če pa mu je bolj všeč, da odide, ti ne boš prav nič izgubila. Upam, da nimata že otrok!
Druga možnost je, da obiščeta kako posvetovalnico za zakonce.

Nikdar se ne bo spremenil, to ti lahko povem iz lastnih izkušenj. Samo nianse bodo različne.

Bolj kot boš ti samozavestna, močna, pripravljena, da tudi odideš od njega, bolj bo on prijazen in ponižen. Čim boš imela slabe trenutke, ko boš na dnu, negotova in se boš zanašala samo nanj, bolj bo ukazovalen, več moči bo imel nad teboj in ti jo tudi pokazal.

Odidi prosim od njega. Jaz sem to storila, bilo je zelo težko, ampak zdaj imam končno občutek, da zopet živim.

Odlocila sem se ze enkrat in bilo je se slabse. Kljub temu, da sem bila “na svojem”, je se vedno bil nekje prisoten in se vedno sem mu morala za vsakih pet minut casa polagati racune. Zakaj? Ker ce se mi je v sluzbi delo zavleklo, sem ga morala obvestiti, da je sel po otroka v vrtec npr. In vsakic znova poslusati ocitke, da sem z nekom bila in da sem lagala.
Da, jaz potrebujem prijatelje. Sem druzaben clovek in dusi me, ce se z nikomer ne morem pogovarjati.
Prignal me je tako dalec ravno zaradi otroka. Tako nimam moznosti pretrgati vseh stikov. Ce bi bila sama, bi bilo vse veliko lazje. Tako pa ni.
V bistvu bi jaz bila za posvetovalnico. Ampak za to sta potrebna dva! On samo govori, da sem jaz tista, ki potrebuje psihiatra in da naj kar grem. Da naj grem, da mi povedo se drugi kako neumna sem in da nimam prav.
Rada bi, da greva v posvetovalnico, pa ne vem, ce se sploh ima smisel. Rada bi, da se vse konca, da izgine vsa bolecina. S svojimi besedami me je ze tolikokrat ponizal, da ne znam vec naprej. Nimam vec moci.

zalostna

Žalostna, kot veš je ljubosumnost njegov problem ne tvoj. Jaz sem imela v zakonu priložnost spoznati obe plati njegovo, in tvojo se pravi bila sem ljubosumna jaz in bil je on.

Zelo hudo je, in včasih ko pride tako daleč je najboljše poiskat pomoč. Jaz, ki sem tako pozitivna in sem toliko naredila že v svojem razvoju sem v nekem obdobju bila ljubosumna, ampak to ni ljubosumje da ne zaupaš drugemu, ne zaupaš sebi. sumiš vase v ljubezen, in zato pravim da ima težave on.

In kljub vesmu svojemu napredku sem bila tik pred tem da poiščem strokovno pomoč. Ampak sem zmogla.

Imela sem podporo partnerja. BIlo je zelo hudo in težko. Ampak midva sva razumela kaj drugi doživlja. In vse kar lahko narediš je to, da greš ven, in si očistiš vest, ker nisi nič kriva.

vsak ponedeljek ko sem hodila na aerobiko , npr. sva reševala zakon, in bila sem vse samo človek ne, ker sem bila tako nesramna in se v tisti uri, ko sem šla na aerobiko nisem hotela pogovarjat o zakonu, drugih šest dni je bilo vredu.

Zato se moraš sama odločiti, ali greš, ker le tako se lahko rešiš, greš kamor želiš in ga ignoriraš, ker veš da je to njegova ovira. Ali pa se popolnoma podrediš in počasi umiraš.

Težko je, ampak jaz verjamem da ti zmoreš.

Je pa še tretja varianta, da odnehaš in odideš, ampak potem nikoli več nazaj, tudi če se on “spremeni”, resnično spremeni, ker tudi to je mogoče.

Če ga imaš rada, verjamem da boš našla pot. Če pa je ljubezen umrla z njegovimi izpadi, ker tudi to poznam, pojdi in se ne vračaj.-

Lep dan

alenka

Ne znam pomagat. Otrok je pa ze v igri. Vsekakor v svetovalnico, njegovo obtoževanje pa na ”ignore” kot je že dejal Primož.

Čimmanj se obremenjuj z njegovimi izpadi.

Verjamem, da je njemu v njegovih napadih verjetno zelo hudo (poznam ta močna čustva, ker sem tudi sama včasih noro ljubosumna – vsaj zdi se mi tako)…ampak to je problem s katerim se mora spopasti sam.

Lahko mu pomagaš ti, ampak ne na račun svoje svobde. Pa pazita na otroka, da ne bo pobral preveč negativnih izkušenj…

LP

Če je med vama tudi otrok, je toliko teže. Mislim, da je najbolje, da ignoriraš njegovo ljubosumnost. Tiste nujne količine družabnosti, kolikor je potrebuješ, da preživiš, se ne odreci navzlic njegovemu nasprotovanju. Najbolje bi bilo, da mu to kar se da ODLOČNO POVEŠ, pa čimprej, da bo vedel, pri čem je. Kajti če bo gojil upanje, da te bo privezal na verige, te bo še naprej nadlegoval in moril. Ne bi ti sicer svetovala pretiranega pohajkovanja, ampak tisto zmerno in zdravo svobodo, saj si je vendar vredna. Saj nisi sužnja. Reci mu, da če bi imela namen sestajati se z moškimi, ne bi živela z njim, ampak bi se odselila drugam.
To, da te ponižuje, lahko pomeni tudi, da ima premalo samozavesti. Poskušaj mu jo v njegovem življenju vlivati. Če karkoli naredi dobrega, ga pohvali. Povej mu, kaj ti je na njem všeč! Ne skopari z besedami, mogoče bo to pomagalo. Kar pa ni v redu pri njem, pa tudi ne zamolči. Na lep način mu povej, kaj te moti, ker bi rada, da sta oba bolj srečna v vajini skupnosti.
Pa še to: ALI ON NIKOLI NIKAMOR NE GRE SAM?

Žalostno. Samo eno je – bolan je in to tako da se tega niti ne zaveda. Verjetno ujetnik samega sebe.

Kaj naj ti svetujem ? Mislim da je ljubosumje huda, zelo huda bolezen. Kako boš to rešila res ne vem. Ne bodi pa cagava in bodi odločna, udari ti prva po mizi in daj mu vedeti ta imaš nekaj samospoštovanja ter da se ne boš pustila obtoževati za prazen nič.

Malora, ni čudno da take ženske končno res poiščete pomoč in tolažbo izven zakona, ta pa propade. Svet je pa itak znorel že bogve kdaj..

Ti napisem nekaj se kot moski. Kot vidim so ti odgovarjale (razen Primoza) samo zenske.

Tvoj moz ni normalen, tvoj moz je psihopat in ga zapusti takoj in pojdi kakor dalec te nesejo noge. V tem primeru odpadejo vse tiste moje teorije “o ohranjanju stikov in normalnem medsebojnem cloveskem odnosu”. Zato, ker tega ze sedaj nimata – namrec normalnega medcloveskega odnosa. On hoce biti tvoj gospodar, to pa ni normalno. Ljudje smo vsak svoje bitje! Zakaj pa si se sploh porocila? Saj pravis, da so bile tezave ze od zacetka?

Locitev takoj in pod nujno in v tem primeru mogoce tudi doseci prekinitev stikov (njegovih) z otrokom!

Seveda, ce je res tako hudo – mogoce le malce prehudo sodim, ker pac ne poznam njegove plati medalje….

Draga,žalostna…
Vse kar bi napisala sama je pred mano napisala Alenka.Ne bi se bolj mogla strinjati s Njo.Tudi jaz sem tako kot ona imela priložnost spoznati obe plati medalje.Svojo in njegovo…in roko na srce težko bi razsodila kdo je šel dalj s svojimi izpadi,komu je bilo bolj mučno.
A moram priznati,da je Tvoj primer vseeno težji od tistega kar sva preživljala midva.
Rada bi Ti napisala še kaj,pa se mi zdi da bi samo ponavljala Alenkine besede…zato,preberi še enkrat kar Ti je napisala.Poleg njenega imaš pod njenimi besedami tudi moj podpis.

Piši nam,edino kar Ti lahko predlagam je to,da včasih res med tujimi ljudmi najdeš smernico rešitve.Mogoče jo najdemo skupaj…za nas ki Ti pišemo sem prepričana,da se potrudili vsekakor bomo.

Kaja B.

Dobila si kar nekaj odgovorov.

Če ostaneš, boš morala imeti trdno voljo za spremembo, sicer boš samo še životarila. Pomisli na otroka. Če se boš primerno borila zase, boš s tem vzgajala tudi otroku. ČE boš popustila, boš tudi prenašala na otroka. Pa to ne pomeni, da moraš otroka vpletati v to. Nasprotno. Otrok čuti.

V obeh primerih pa moraš slediti sebi. Tvoj notranji odziv ti bo povedal, kako se počutiš, če delaš tako ali drugače. Kadar se boš začutila, takrat vedi, da si to ti.

Vendar ne pozabi, morda so v tebi neki vzorci že močno zakoreninjeni, npr; iz otroštva. Ta del sebe je težje spreminjati, zato je v takem primeru enostavnejša zakonska terapija. Jasno je, da je uspeh boljši, če bi ti v tem stal ob strani partner, ki bi te spodbujal k preobrazbi. Dozdeva se mi, da te pomoči ne moreš pričakovati. Potem osteneš sama sebi v oporo in pomoč.

Upam, da me razumeš. Kadar je zelo hudo naredimo neke zaključke, da teh bolečin ne bomo več trpeli. Vendar čez krajši čas to pozabimo in spet smo v starem znanem plesu. Za izstop iz tega plesa rabiš voljo. Poišči motivacijo. Če boš samo za kratek čas zmogla neke spremembe in se potem vrnila nazaj v stare načine, bo mož to s pridom izkoristil in s še večjo močjo usmerjal tvojo nemoč. Tvoj mož pa potrebuje “zunanjega grešnega kozla”, saj s tem prikazuje, da je popolnoma zaposlen s popravljanjem tvojih napak. Izgovor rabi zase, tako mu ni treba priznati, da so težave njegove.

LP
Žena

Tako je.
Tip je (hud) bolnik in ravno zaradi otroka MORAS stran.
Poleg tega zastruplja se tvojo psiho….zbodel me je stavek, da si
ga VPRASALA ce SMES s prijateljicami…zenska bozja, zakaj pa?
Vsakemu normalnemu cloveku samo POVES kam gres in mogoce se
(zaradi otroka), koliko casa te ne bo.

Bejzi stran, samo tokrat mu ne pusti blizu.
Ni stvari, ki bi jo morala debatirati z njim. Ce ne mores v vrtec, prosi
sorodnika ali prijateljico, ali pa najami koga….samo prekini svojo
odvisnost …popolnoma.
NIC mu nisi dozna.
NIC mu ne razlagaj, nic se ne opravicuj, s svojim zivljenjem razpolagas
samo ti in nihce drug.

Ce ti zmanjka poguma, se vrni na forum, nsi edina, nisi sama.

Se pridružujem mnenju, ki staga napisala “Moški” in “sama”. So stvari, ki so normalne in so stvari, ki niso. To kar počne tvoj mož ni normalno, ampak bolano. Mogoče ti to niti ni več čisto jasno, ker se stanje poslabšuje počasi, iz dneva v dan, praktično neopazno.

Prvo napako si že naredila, ker si se vrnila, drugič boš šla, po moje, še težje. Pristisk, ki ga bo pa on izvajal, ko mu boš ponovno ušla, pa bo neznosen, ker bo ugotovil, da uspevaš zbrati dovolj poguma za tak korak, kar mu bo nagnalo strah v kosti. Zato je ključnega pomena, da ga popolnoma odrežeš! Nihče ti nima pravice na takšen način uničevati življenja. Ničesar si ne očitaj, si poskusila in se pač ni izšlo.

Zaradi otrok se nikoli ne splača vztrajati v uničeni zvezi! Za otroka, ki čuti napetost in težko ozračje ali pa celo posluša prepire (ponekod gleda pretepanje), je to večji pritisk, kakor je ločitev staršev.

LP

Stran od takega človeka, ni pri sebi ! Si mar na povodcu ? Si mar emancipirana ženska ki je za vse sama, zvečer pa mu mora brez besed samo še nastavit ? Lepo te prosim !

Pa kaj ga moraš sploh spraševati za dovoljenje, pojdi in spij tisto kavo in ne glej na uro ! Če bo potem kaj težil pa mu povej da nisi iz Afganistana, pa še tam se normalizira ! Cepec od moškega osebka, nič drugega nimam za dodat !!!

toliko odgovorov si že dobila, da jaz v bistvu nimam več kaj pametnega oz. novega dodati. Zanima pa me vseeno nekaj, a vidva nimata skupnih prijateljev???
Že res, da greva midva z možem kdaj pa kdaj sama s kom na kavo, ampak večinoma pa imava skupne prijatelje in gremo ponavadi v parih kam, npr. na pizzo ali pa kar tako v soboto zvečer na pijačo (zdaj res zelo poredko, ker težko dobiva varstvo za otroka). Ali pa se dobimo z otroki pri kom doma. Mislim, da bi to razbilo vajino (neke vrtse) monotonost, bila bi v družbi, brez kakršnih koli pomislekov partnerja in mogoče bi to bil začetek… ne vem, samo ugibam.

želim vam vso srečo!

Samo to bi dodala.
Kljub skupnim prijateljem, skupnim izhodom… sama ne bo smela ven. Takrat bi se začeli drugačni očitki. Če nima dovolj da hodijo skup ven…. da mora še sama. Da on ne razume, zakaj mora še s kom na kavo, žur, ko pa hodijo skup.. Da ima pa že nekaj za bregom, ker hoče iti sama.
Takšnih ljudi se zelo zelo težko rešiš. In da odideš potrebuješ ogromno poguma, da vzdržiš vstran pa še več. Kajti oni pridejo za tabo na konec sveta, ti sadijo rožice, gradijo gradove…. Ko dobijo svojo lastnino nazaj, ji zopet počasi vcepljajo svoje mišljenje, ki ga nikoli niso spremenili. In ženski, ki je zbil samozavest, spoštovanje in še kaj ni tega težko. Ker ona sama ne verjame da bo lahko uspela brez njega, ker se boji življenja brez njega. Ker se sprašuje kaj pa če… je res kar pravi, če sem tudi sama bila kriva, če bom dobila še slabšega, če bom sama, če ne bom imela za jest….
Tudi terapija ne pomaga dosti. Takšni so in takšni bodo ostali. Lahko le potisnemo njihove misli vanje, ki pa jih ne bodo mogli brzdat. So izjeme, seveda so. Ampak pogreta župca – tu se nikoli ne bo spremenilo. On se lahko spremeni samo na tak način, da si dobi drugo žensko, da se deloma zaveda napak in je pripravljen to popravit. Ampak težko bo to dosegel z žensko, ki jo je poniževal…. ker ona je v njegovih očeh še ista. In kar bo naredila ne bo prav, ker on ve kaj ona misli. IN njega že njene misli motijo.
Svetujem ti, da odideš. Bolje danes kot jutri. In ne delaj si utvar, da te bo pustil pri miru. Hodil bo, prosil, verjel da mu bo uspelo, ker mu je že enkrat. In to se bo vleklo. Dokler ne boš spoznala drugega, pa še takrat te bo obtoževal, nadziral… Ker imaš otroka, glej vsaj nanj. Naj ne trpi, naj ne gleda v kakšnem razmerju živite. Koliko nas je, ki smo živeli brez enega starša, ki smo imeli pokvarjeno otroštvo. In če si tudi sama takšna (v kar ne dvomim, ker drugače tega ne bi prenašala) ne dopusti, da bi tvoj malček to prestajal. Najdita si vsak novega – drugega partnerja in dajta otroku ljubezen, ne ga izkoriščat. Če se nisi sposobna postavit zase, živi z njim in se mu prilagajaj. Ker drugače ne bo šlo. Možnosti sta dve. Katero boš izbrala pa je odvisno samo od tebe.

Žalostna, kot da bi brala zgodbo moje prijateljice.
Tudi ona je že odšla, si našla stanovanje in se po določenem času prepričevanja in obljub vrnila nazaj k možu.
Poleg vseh kalvarij, ki jih je zopet (v kratkem) dožilvljala z možem, je izgubila tudi službo. Povem ti, nisem mogla verjet svojim ušesom, da slišim prav, ko mi je razlagala, kaj vse prenaša z moževe strani, poleg besed tudi pretepanje. Vse to pa je podžigala še tašča.
Pa je kljub temu zbrala moči ter zapustila moža, nedokončano hišo in neznosno, vedno obsojajočo taščo.
Z nekaj prihranki je najela hiško, v katero se je preselila z otrokoma. Danes leto dni kasneje je dobila sanjsko službo (tako pravi sama, kar je najbolj važno!!!) in verjela ali ne, včeraj me je poklicala in mi povedala, da ima resno zvezo s moškim.
Zelo sem vesele zanjo.
Vesela pa bom tudi zate, če se boš rešila tirana.
Veš, ljubosumje je edina bolezen, ki je neozdravljiva!!!

Lep dan in veliko poguma!!!