Moja zgodba

Sem mati treh otrok. Dveh šoloobveznih in enega predšolskega otroka. Znašla sem se v situaciji v kateri ne morem sama najti prave odločitve ali ukrepa, da bi rešila dano situacijo, za katero ocenjujem sem do neke mere verjetno kriva tudi sama. Pri nastali situaciji na pomoč staršev in ostalih sorodnikov ne morem računati, zato potrebujem strokovno ali neodvisno osebo, da pove svoje videnje in morebiti tudi rešitev iz nastalega problema. Za ta korak sem se odločila, ker mi družino pomeni zelo veliko. Predvsem pa želim, da bi bili člani moje družine, kar se da srečni. Vendar moramo k temu prispevati vsi, ki sestavljamo to družino.

Skupno življenje med partnerjem in menoj se je začelo že v najinim študentskih letih. Zavestno sva se odločila za najinega prvega otroka že med študijem. V svoji zaljubljenosti in naivnosti nisva računala na to, da nama bodo starši zaradi te odločitve obrnili hrbet saj nekako nisva uresničila njihovih interesov, da ustvariva idealni karieri, kateri oni kot starši niso nikoli.
Študija nisva dokončala. Mladi očka je sicer pridobil šestmesečno zaposlitev, kar je v tistem trenutku zadoščalo za preživetje. Malo je prispevala še moja takratna štipendija in otroški dodatek, ki nam ga je prispevala država. Pred iztekom šestmesečnega roka in ko je bila hčerka stara štiri mesece se je v Sloveniji začela vojna. Mladega očka so takoj vpoklicali. Službe mu niso podaljšali. Po končani vojni za Slovenijo sva videla možnost poklicnega aktiviranja v slovenski vojski. Mladi očka je uspešno prestal vsa fizična in psihična testiranja za mladega častnika, vendar denarja ni bilo dovolj, da bi država na našem območju aktivirala poklicni vod zato je zadeva padla v vodo. Najin edini vir preživetja so bili trenutni prihranki, ki jih ni bilo veliko, denarna pomoč, ki nama jo je dodelil Center za socialno delo, otroški dodatek ter stare steklenice, ki sva jih nosila v trgovino predvsem jaz, da sva včasih imela za mleko in kruh. Glede na to, da sem imela stopenjski študij in že zaključeno višjo stopnjo mi je moj štipenditor pomagal pridobiti pripravništvo in to pri drugem delodajalcu, saj je sam delavce odpuščal. Še danes sem mu hvaležna. Hura imela sem službo in vir preživetja. Ker je mladi očka imel samo končano gimnazijo, služb pa ni bilo sem ga podprla, da gre nazaj v redni študij, Njegova smer študija je zahtevala deset semestrov in je samo redni študij. Opravil je vse potrebne pogoje za vpis v peti semester ter pridobila sva republiško štipendijo, ki je krila njegove stroške študija. Jaz pa sem s svojim dohodkom od pripravništva in otroškim dodatkom krila stroške. Živeli smo v skupnem gospodinjstvu z mojo staro mamo, kjer smo si delili stroške, kot tudi stanovanje. Po končanem pripravništvu mi je grozila izguba službe, saj smo bili štirje pripravniki in nobenega niso nameravali zaposliti, vendar nam tega niso prej povedali. V tej naivnosti sem se odločila še za enega otroka, vendar lahko rečem, da sem zaradi tega obdržala službo. Rodila sem še eno hčerko. Mladi očka me je nagradil s tem, da je redno študiral, opravil vse izpite v roku in se dnevno vozil z vlakom v Ljubljano. Prijavil se je v program javnih del, kjer je popoldne štirikrat tedensko pomagal osnovnošolcem z učnimi težavami pri tem pa imel zelo velik uspeh. Tako je prispevel k družinskemu proračunu. Sprejela sva odločitev, da se odseliva, saj je potrebno družini zagotoviti normalno življenje. Takrat je bil mladi očka že na koncu študija. Bil je že absolvent in imel samo še štiri izpite. Bila je možnost adaptacije zgornjega nadstropja hiše njegovih staršev. Naredila sva načrt, kako bova to zmogla saj je potrebna pozidava, zamenjava oknov, centralna napeljava in dokončanje objekta za vselitev. Vsi finančno breme sem sprejela zopet nase in se deloma tudi kreditirala. Vse to sem si lahko privoščila, saj sem po večkratnih napredovanjih v šestih letih že imela dokaj stabilno službo z rednim in za naše okolje ne tako slabim mesečnim dohodkom. Že pred investicijo sem nakupila vso potrebno pohištvo. Imela sva že vsak svoj avto. Otroci niso trpeli pomanjkanja. Imele sta vse kot bi imeli, če bi bila v družini dva dohodka.
V štirih mesecih sva uspela investicijo dokončati in se preseliti. Mladi očka je vse svoje fizične moči usmeril v novo stanovanje. Jaz pa sem še dve leti poravnavala vse obveznosti iz naslova kredita. Toda v šoli je za mladega očka bila to prekinitev. Ostali so še štirje izpiti. Živela sem v prepričanju, da nam je lepo, da smo zdravi, imamo svoje stanovanje, dovolj dohodka za povprečno življenje. Še lepše pa nam bo ko bo še ena služba in lepa plača. Takrat pa bo več denarje še za kakšne tihe sanje. Imela sem tiho željo še po enem otroku, bila pa sem stara 30 let. Zanosila sem. Bila sem vesela in srečna. Želela sem si, da bi poleg zdravega otroka bila nagrajena z diplomo sedaj že ne več tako mladega očka, saj je k njegovemu študiju prispevala celotna družina. Rodil se nama je sin. Zdrav fantek, ki je v družino prinesel še več veselja. Le diplome ni bilo. Še vedno so ostali trije izpiti. Sedaj smo imeli zdravje, denar, veliko stanovanje. Hčerki sta hodili v šolo. Sina sem dala v vrtec. Časa in mira je bilo za študij dovolj. Očka je imel sedaj idealne pogoje, da dokonča svoj študij. Imel je svoj avto, za morebitne izpite ali govorilne ure v Ljubljani. Le svojega denarja ni več imel.Status absolventa se je končal, štipendija je prenehala. Vse stroške sem krila sama.
Danes je očka star 36 let. Pet let že brez lastnih dohodkov. Najmanj dvakrat mesečno hodi v Ljubljano na Fakulteto, da se prijavi na izpit ali od izpita odjavi. Hčerke so pridne, saj so bile v preteklem šolskem letu proglašene obe za najboljši učenki v razredu. Obe sta zelo samostojni. Zjutraj same skrbijo zase, kdaj morajo vstati, same hodijo od doma in domov. Očkova skrb je, da pelje zjutraj sina v vrtec in ga hodi ponj po petih urah. Vsaj trikrat v tednu skuha kosilo. Ne kadi, ne hodi po gostilnah nima svoje družbe. Rad pomaga sosedom in starejšim osebam. Le meni in sedaj že otrokom stalno obljublja, da bo končal študij v najkrajšem roku in se zaposlil. Sedaj mu ne jaz ne hčeri ne verjamemo več, njegove besede niso resne. Zaupanje vanj pada. Moti ga, da nima lastnih dohodkov, zato želi,da je otroški dodatek sedaj njegov in da sam z nji razpolaga. Se pravi ima idejo kako priti do lastnega denarja, vendar ne na način, da bi si poiskal službo. Med nama nastajajo prepiri, zaupanje in ljubezen počasi kopni.
Mene osebno zelo moti, da ne hodi v službo in s svojim delom ne prispeva k družinskemu proračunu.
Pojavljati so se začele občasne težave. Starejša hčerka se je začela obračati s težavami samo name pa naj se tiče naloge ali denarja in pogovora. Med njima se izgublja stik. Ne vem kako mu naj pomagam, da bo svoj študij dokončal in poiskal službo ter našel samospoštovanje ter bil spoštljiv tudi do svojih najbližjih.
Čutim, da se mi okolica posmehuje, da ga gledam doma, ko pa je v najboljših letih in bi moral skrbeti za družino. Ne moti me okolica. Moti me to, da slabo vpliva na družino.
Lahko bi ga zapustila. Kaj bi naredila? Uničila družino. Otrokom vzela očeta, utečeno življenje, okolico, prijatelje… Prošnja, dogovor, prepir, pisna obrazložitev, vse to je bilo neučinkovito. Kaj mi še ostane, da bi bila naša petčlanska družina srečna.
Ali me zopet tepe naivnost in zaupanje v drugega?

Uh, kakšna zgodba, čeprav zgleda da se vse vrti okoli denarja, le ni tako. vse se vrti okoli sanj in pričakovanj. Jaz ne vidim razloga, zakaj bi moral na vsak način končati šolo, kakor vidim problem v tem, da ves ta čas nima službe???

čeprav praviš, da se redno hodi prijavljat in odjavlat se vprašam, ali to res počne?

da pa na hitro svetujem, bi bilo dobro, da obiščeta strokovnjaka, ki vama bo skušal pomagati. Ne vem, če sta v tej situaciji drug drugemu sposobna pvoedati, kje vidva vidita problem, predvsem mislim, da nista sposobna drug drugega poslušati. kajti če sta, potem je skrajni čas, da vse to kar si napisala tudi poveš njemu, ali pa še bolje, da mu sprintaš ta tekst pa mu ga daš za prebrati. Vsak odziv boš dobila in njegovo reakcijo.

Pokaži mu, da ga imaš rada in da ti ni vseeno, vendar tudi daj vedeti, da ne želiš živeti samo zaradi njega.

Primož

Tvoja zgodba očitno potrjuje, da jabolko ne pade daleč od drevesa in s tem tudi to, da velikokrat počnemo ravno tiste napake, ki so jih počeli naši starši, čeprav smo si stokrat obljubili, da takšni pa že ne bomo.

Tako kot so tvoji straši pritiskali nate in si se ti temu na nek način uprla, tako ti sedaj pritiskaš na svojega moža (in po vsej verjetnosti utegneš tudi na otroke, če se jim kaj zalomi v šoli). Razmisli malo o tem, če vse skupaj le ni prevelik pritisk nanj saj, tako kot si vse skupaj opisala, vama je bilo življenje vse prej kot lahko. Dovoli mu, da o teh rečeh začne razmišljat tudi s svojo glavo in pride sam do nekih zaključkov, ker v nasprotnem primeru utegneš doseči ravno nasprotno.

Dobro poznam to zgodbo, le da so glavni igralci drugi. In enako stari.
Sedaj ne več mladi očka, bi končal študij, če bi imel za to interes. In glede na to, da ga ti živiš, tega interesa nima.

Sicer je pa njegov študij nepomemben. Pomembno je, da se spoka v službo in začne prispevati kaj za skupno gospodinjstvo. In za večino služb, ki so na voljo, ni potrebno imeti visoke izobrazbe. To je dejstvo. Se pravi, da šola ni ovira za njegovo nezainteresiranost. Problem je v tem, da ga ti živiš in pa v tem, da je gospodu pod častjo opravljati delo, ki zahteva srednje ali nižje šolsko izobrazbo. Pod častjo pa mu je zato, da se vrnem nazaj, KER MU NI TREBA, SAJ GA TI ŽIVIŠ. Če bi bil lačen, žejen itd., bi bil pač primoran.

Govoriš, da si hoče prilastiti otroške doklade. Seveda, sram ga je pred znanci, prijatelji, vrstniki, da je vedno brez denarja. S tem denarjem bi se pa lahko pokazal da je dec. In da bi si opral to sramoto, je pripravljen trgati družini lep del prihodkov.

In priznaj sama sebi, da ti ves spočit zvečer teži za sex, katerega mu ti ne moreš dati, saj te po eni strani teži njegov odnos do tebe, po drugi si pa utrujena. In potem je to drug problem, ki ga imata in on ga seveda na vso moč poveličuje.

Bistvo tvojega problema mi je zelo jasen in ni bistvo denar, temveč njegov odnos. Rešitev je le ena.

VRATA. Nisem rekel ločitev. Naženi ga za toliko časa, dokler ne bo našel redne ali honorarne zaposlitve. In ko bo po mesecu dela prinesel celo plačo domov, jo vso porabi za otroke. Boš videla, on si jo bo lastil, kot da pripada le njemu. Naj sproba, kako je tebi, ki delaš in si za plačo ne moreš nič privoščiti, saj vso porabiš za družino.

Po parih mesecih, ko boš videla, da se je spremenil, mu lahko vrata ponovno odpreš.

Žal drugače ne bo šlo, saj mora vsak tak najpej priti do dna, predno se začne sam pri sebi spreminjati.

Vso srečo,
A

Živjo!

Zanimiva zgodba, življenje ubira res svoja pota! Neverjetno si potrpežljiva in dobrega srca, vsaka čast ti. Morda včasih tudi preveč. Tvoj mož (vedno mu praviš kar očka) dobiva preveč podpore od tebe in mu je počasi začela padati avtoriteta. Ker ne dela, se ne razvija kot človek in osebnost. To čutiš ti in tudi otroci, zato s problemi hodijo k tebi, saj njihov oče še svojih ne rešuje.
Ne verjamem, da si sposobna sama rešiti situacijo. Najboljše da greš po strokovno pomoč, ampak k strokovnjaku, ki so mu osnovne zakonitosti življenja jasne, morda celo k Ruglju. On nima dlake na jeziku in tvoj mož mora slišati od nekoga, da je lenoba in da je na poti, da zafura svoje življenje in družino. Preprosto tvoj mož mora uvideti, da kot človek nazaduje in da se mora zmigati in kaj ukreniti. Če mu boš to povedala ti, ti ne bo verjel. Lažje verjame moškemu in strokovnjaku. Poskusi, če tega problema ne bosta rešila, bo sčasoma sama od sebe tudi družina razpadla. Ne verjamem, da boš lahko gledala tega lahkomiselnega človeka ob sebi celo življenje.
Ne bo lahko! Upam, da boš uspela! Lp

Tole z izpiti – prijavljanje in odjavljanje – se mi pa res zdi malo čudno. Kaj če se gre nekakšno igro, kakor da ima še vedno stik s šolo, v resnici pa je že zdavnaj vrgel puško v koruzo, in tega ne upa priznati. Preseneti ga in pojdi kdaj z njim v Ljubljano, da vidiš ali res “kontaktira” s šolo. Če bo obisk na šoli ob tvoji prisotnosti odklonil, boš videla, ali je bil res tja namenjen, ali ne. Ali ga vidiš kdaj učiti se?

Ločitve pa ti ne bi svetovala. Ga pa bolj zaposli v gospodinjstvu, če drugače ne dela, da boš vsaj ti razbremenjena. Kajti, glej, tudi možje se ne ločujejo, če je ženska brez službe. Otroški dodatek pa naj raje ostane pri tebi, saj če bo imel svoj denar, bo še manj skrbel za iskanje zaposlitve. To je moje mišljenje. Ampak odloči se sama. Sramuj se ga pa vendarle ne! To bi bilo prenizko. Saj je navsezadnje vendarle tvoj mož.

Dozdeva se mi, da sploh ne veš, v čem je problem njegove brezuspešnosti v študiju. Zdi se mi, da se premalo pogovarjata, ali pa se on temu izmika, ker se boji tvojega pritiska. Glede iskanja zaposlitve pa res ne vem, kaj bi ti svetovala, saj premalo vem, zakaj je ne najde. Pomagaj mu še naprej pri tem, vendar ne preveč na silo, ker bi lahko nastale prevelike napetosti, ki bi jih občutila vsa družina. Bodi pa srečna, da imaš službo vsaj ti, in da vam ničesar ne manjka.

Pa srečno!

Pozdravljena JSK,

Ne poznam te in tudi ne tvojega moza,zato vzami moje besede samo kot subjektivni “pogled na tvojo zgodbo”.
Osredotocila se bom samo na zadnji del tvojega pisma: “Cutim,da se mi okolica posmehuje,da ga gledam doma,ko pa je v najboljsih letih in bi moral skrbeti za druzino.Ne moti me okolica.Moti me to, da slabo vpliva na druzino.” Teh par stavkov se mi zdi kljucnih,kar se tice tvojega odnosa do moza.Zanima me naslednje: kaj je po tvojem razlog,da moz nima sluzbe?
Je res len, nesposoben,skodljiv za druzino? Si ponosna na tvojega “ne vec tako mladega ocka”? Jaz mislim,da se ga ti sramujes,ker okolici kaze tako imenovani neuspeh-brez diplome,brez sluzbe. Ocka skrbi za sina,kuha, pomaga ljudem,ne pije ne kadi- JE PA LENUH.Ja,ce pridnost merimo po debelosti denarnice,potem zagotovo. Mogoce pa ocka noce /ne more studirat (ker ga je med tem zacelo zanimati kaj drugega v zivljenju-ce bi imel v zaledju kapital,najbrz nikogar ne bi motilo,pa ce bi studiral do konca zivljenja,dokler bi bil denar v hisi.), ker je izgubil vero vase, vero v vlogo, ki mu jo nalaga druzba: da v najboljsih “moskih” letih skrbi za druzino.
Iz tvojega pisanja se mi zdi,da je ocka vendarle veliko prispeval k druzini-saj vam navsezadnje lepo gre, kljub stevilcnosti in eni placi (morda se motim,toda taksen je moj vtis),vendar za svoj trud nikoli ni prejel “placila”.
Spostovanja lastne zene.
Tebi in tvojemu ocku zelim,da bi spet nasla pot drug do drugega in poiskala razloge za nastalo situacijo in tudi resitve,ki bodo po meri obeh.
Pripomnila bi pa samo se eno: biti brez sluzbe je zelo zelo hudo. In spostujem ljudi,ki v tako hudi situaciji zmorejo sploh funkcionirati kot ljudje,ne da se jim pri tem “strgal film”. Lahko je obsojati in kritizirati, ces,pa si poisci sluzbo,vendar danes to ni tako enostavno.Poiskati in obdrzati sluzbo je ze tezka naloga. Partner lahko pri tem odigra pomembno vlogo v pozitivnem ali pa negativnem smislu.

Pa lep pozdrav
BzB

Kot prvo se ne strinjam z pisanjem avtorja/ico A (zato sem jaz B…)

Verjamem da si v nezavidljivem položaju, morda boš tudi sledeče razumela napačno: on pa še v slabšem ! Verjetno tudi on ni vehamenten in da bi rad kaj storil zase. Uf, veliko bi se še dalo napisati, filozofirati in pametovati; dovoli samo en nasvet: dosedanje življenje te je že izučilo, starši so ti pokazali hrbet, nikar ga tudi ti ne pokaži njemu; ti hodiš v službo in si socializirana, kaj pa on sam doma z svojimi problemi ? Imam občutek da ti ni ravno slab mož, stvar sexa je samo vajina stvar (omenjena kritika v prejšnjih pisanjih da je zvečer spočit), nasploh pa nastala situacija sploh. Pustita zunanje institucije kot posrednika in z vsem srcem ti zatrdim da se bo stvar ob iskanju morebitne “pomoči” (sociala, psihologi) samo še zapletla, oziroma da ga boš dotolkla.

Toliko, želim pa ti seveda SREČNO, oziroma VAMA OBEMA !

Tako lepo si opisala zadevo, brez jeze nanj, da se nam je kar zasmilil.

No, ampak bolj se mi smiliš ti. Najbrž je res zoprn občutek, da je od tvoje plače odvisna družina s temi otroci + enim velikim. Takih primerov je veliko, le da je situacija obrnjena po spolu. Velikokrat je moževa plača edin spodoben dohodek za družino.
Noben od teh primerov se mi ne zdi v redu. delo si je potrebno porazdeliti doma in zunaj doma.

Pomagaj torej svojemu možu odrasti in nikar ne pusti, da odžre otroške doklade otrokom. Sploh se mi zdi, da so otroci pri vama kot eno sredstvo za doseganje nečesa, že od samega začetka.

Draga JSK, mislim, da tukaj nekaj ne štima. Ti se pehaš in žrtvuješ za družino, otroke….. on, ki bi pri skrbi za srečo v družini po moje moral nositi tudi svoj delež – po možnosti ravno tako velikega kot ti – pa stoji ob strani in mirno opazuje, kako se njegova osebnost vsak dan manjša v očeh svojih otrok, žene in okolice. Če sem dobro razumela, stanujete v hiši njegovih staršev in verjetno mu to daje lažen občutek varnosti, da s svojim početjem kar nadaljuje. Odgovarjam ti zato, ker sem pred časom v prilogi ONA prebrala sestavek v katerem je bilo opisanih nekaj zgodb žensk katerih moški živijo na njihov račun in jih vztrajno izkoriščajo. Mislim, da je tvoja zgodba prav takšna. Tvoj moški je pogruntal, kako s čimmanj truda čimbolje živeti. Če ga bi zapustila, bi verjetno spet poiskal novo žrtev in se na njenih žuljih redil dalje. Oprosti mi za te besede, če se ti zdijo prekrute ampak resnično se mi smiliš. Kaj bi lahko naredila? Če bi ga zapustila, mislim, da ne ti ne otroci nebi preveč trpeli, ker trdo stojite na svojih nogah. Pa vseeno je to hudo narediti saj ne moreš vsega kar vreči v smeti pa tudi materialno bi veliko izgubila. Mislim, da bi bilo zanj resnično najbolje, če bi se odločil za terapijo pri dr. Ruglju ali kom, njemu podobnim. Poišči si podporo pri kakšni prijateljici in svojemu zajedalcu postavi ultimat.
Saj človeka, ki ga ne spoštujemo, ne moremo ljubiti.
Bodi trdna in ne pusti se več izkoriščati. Vso srečo ti želim.