ODVAJANJE OD DOJENJA
Draga Meliha,
če bi se slišali po telefonu bi vas najprej vprašala, ali nameravate z dojenjem popolnoma zaključiti ali nameravate po odsotnosti dojiti naprej? Od tega bi bil namreč močno odvisen tudi moj odgovor in nasvet.
Kako lahko vpliva nenadna prekinitev dojenja na otroka?
Predvsem vam polagam na srce, da z dojenjem ne prekinite nenadoma. In res je, nenadna prekinitev dojenja ni v prid ne otroku (psihično in fizično) ne vam (morebitni mastitis). Zato vedno priporočamo postopno in ljubeče odstavljanje. Ker pa je postopno in ljubeče odstavljanje dolgotrajen proces (nekaj tednov) in če ste se odločili, da bi z dojenjem do svojega odhoda radi zaključili, potem začnite DANES. Postopoma zmanjšujte število podojev in jih velikodušno nadomeščajte s svojo bližino in pozornostjo. Daljši članek o takih načinih odstavljanja sem pisala na:
Nenadna prekinitev je lahko travmatična in škodljiva, za obe. Nenadno prenehanje dojenja namreč upočasni proces osamosvajanja otroka, mnogi otroci nazadujejo v svojem obnašanju, nekateri se pri tem navežejo na palček, dudo ali stekleničko, se prebujajo pogosteje in postanejo še bolj »dojenčkasti«.
No, tole pa ne bo več odgovor na vaše vprašanje. Če vas zanima, preberite, če ne – prosim povejte in bom pobrisala, ker ne spada k vašemu vprašanju.
Kaj pa, če bi z dojenjem radi nadaljevali a ne veste kako zaradi odsotnosti? Kako premostiti odsotnost? Kako vzdrževati laktacijo? Kdo bo poskrbel za otroka in kako? Kaj pa ponoči?
Tukaj je možnih več rešitev ali variacij nanje:
1. Otrok ostane doma, »komando« prevzame partner. Ne pozabite ga opomniti, da naj deklico pocarta vsaj n-krat na dan, namesto vas. Vi mleko iztiskate, le po potrebi.
2. Otroka vzamete s seboj. Če je to slišati še tako nemogoče in neizvedljivo, pomislite, da bi morda z vami potoval lahko mož (in izkoristil čas, ko boste vi poslovno odsotni za prijeten dopust z otrokom), kaj pa mama ali prijateljica? Ponoči, zjutraj in zvečer pa se s hčerko mirno dojita.
Tudi sama sem bila v podobni situaciji pred dvema mesecema. In s podobnimi vprašanji. S pripravami sem začela že dober mesec pred mojim odhodom. Otrokom sem večkrat povedala, da bom odpotovala za dalj časa in da se bom vrnila domov. Najmlajšega, ki se je še dojil sem postopoma odvadila nočnega dojenja, podnevi pa podojev nisem omejevala. Včasih se je dojil trikrat, včasih petnajstkrat ali celo več. Nato je prišel dan D, dan odhoda. Zgodaj zjutraj sem stisnila malega k sebi, ga še zadnjič podojila in mož me je odpeljal na letališče. Še sedaj imam cmok v grlu, ko pomislim na tiste trenutke. Pred poletom sem zaprosila za sedež ob prehodu in med poletom (12 ur) mleko v stranišču dvakrat ali trikrat iztisnila, le toliko, da dojke niso bile trde in napete. Ker sem imela na konferenci zelo natrpan urnik, sem včasih komajda uspela skočiti do sobe, da sem iztisnila nekaj mleka (le za olajšanje). ko sem se vrnila domov je bila prva stvar na letališču – seveda – dojenje. Mali ni pozabil.
Če povem čisto po pravici, sem šla na pot z naslednjim odnosom: če se bo odstavil – v redu. Saj sem ga postopoma in počasi pripravljala na to. In če se ne bo odstavil tudi v redu, bova pač nadaljevala. Nekaj tednov po tem dogodku opažam, da je malček malo bolj občutljiv, ne gre več v posteljo brez mene in moje bližine (prej je šel spat z možem), postal je malce bolj »nalepljen« name ampak zaenkrat še ni hudega, saj je vsak dan bolje. Potihem imam občutek, kot da si mora spet povrniti nazaj neomejno zaupanje, ki ga je prej imel vame.
Pozdravljena!
Jaz imam negativno izkušnjo z odhodom na službeno pot v času dojenja.
Otrok je ravno dopolnil leto, v službi so me po končani porodniški in prihodu nazaj na delo celo”povišali”( kar vemo, da je danes redkost ) Jaz tepka sem pristala na to da oddidem na 5 dnevno sl.pot 1000 km iz LJ.
Saj sem poizkušala prej postopno odvajati (dojil se je še n- krat podnevi, ponoči le redko), a z zelo malo uspeha.V zmrzovalni skrinji sem pustila cele vreče nabrizganega mleka, ki ga mali ni niti slučajo maral po flaši, ko me ni bilo, le po kozarčku.Noči so bile (z očkom in sestrico) “še kar nekako”, toda:
Jaz sem že na začetku poti jokala , tako je bilo vse do cilja, tam ni bilo nič z menoj, v straniščih sem si brizgala mleko in točila solze hkrati. Tudi moj nadrejeni in ostali so videli , da me je samozavest popolnoma zapustila.Toda poti nazaj (štiri dni) ni bilo.
Po vrnitvi je bilo dojenja veliko več kot pa prej, saj se je začel dojiti tudi ponoči VELIKO pogosteje. Kot bi mislil da bom spet kam ušla in mora vse poloviti. Zlepa nisva prišla nazaj na tir in res sem izgubila zaupanje . Prepričana sem da je bilo nočno dojenje še dolgo v drugo leto posledica tega.
Nikakor nimam namena strašiti in kakorkoli negativno vplivati na vašo odločitev. Toda – poznate sebe in otroka, pretehtajte in dobro premislite. V tem primeru je steklenička nekaj povsem drugega kot dojka.
Veliko veselja pri odraščanju in dojenju želim .