Draga Karmen!

Včeraj smo s tremi prijateljicami (dojiljami) sedeli na kavi in se seveda pogovarjali o čem drugem kot o naših nadebudnežih. Besede so se seveda vrtele tudi o porodu in o prvih dneh po porodu v naši Mb porodnišnici.
Skupno smo ugotovile, da smo bile vse zelo dobro pripravljene na dojenje a se je potem skoraj zalomilo in to predvsem zaradi osebja ki “zelo podpira” dojenje.
Hvala bogu so bili naši otroci prvovrstni sesalci in se je vse dobro izteklo.
Verjetno bi bilo bolje če bi se obrnila na Špelco, ki dobro pozna razmere tukaj v Mb a mi je tako zapisati vprašanja lažje in hitreje zato te prosim za nekaj odgovorov.
– Zakaj lažejo, da novorojenčke, ki iz kakršnih koli vzrokov ne morejo jesti pri mamici, hranijo po kapalki, če to ni res – VSE PO VRSTI JIH HRANIJO S STEKLENIČKO
– Zakaj novorojenčka po carskem rezu intenzivno nahranijo še tik pred tem, ko ga prinesejo k mamici – MLEKO SE JIM ŠE KAR CEDI IZ UST IN POTEM JASNO SPIJO
– Zakaj ob prvem dvomu mamice, če ima dovolj mleka, če pravilno pristavlja, če…če.. takoj ponudijo stekleničko
– Zakaj vsepovsod na stenah visijo “navodila” o dojenju v novorojenčku prijazni porodnišnici, če se jih osebje ne drži?
– Zakaj so patronažne sestre, ki prijahajo na dom tako neizkušene in naučene iz knjig, nobena pa ne upošteva naravne želje dojenčka in vse slej ko prej priporočajo stekleničko, če ne drugače pa za čaj ali vodo? Njihova striktna navodila so dojenje na tri ure, največ dvajset minut, če je še lačen pa stekleničko!
– Se potem, ko porodnišnica prejme to strašno titulo, še kdaj preverja koliko se res upoštevajo priporočila LLLI?
– Kaj lahko me mamice naredimo za to?

Sama sem drugič noseča in sem prepričana, da se ob morebitnih težavah ne bom pustila prepričati v stekleničko a poznam veliko mamic, ki so prav zaradi takšnih nasvetov osebja in prvih dni v porodnišnici dojenje ščasoma opustile sedaj pa jim je blazno žal in jim je popolnoma jasno, da bi lahko bilo drugače.

Hvala in lep pozdrav,
Miša P.

Draga Miša,
vaša vprašanja na tem forumu so popolnoma umestna in verjamem, da se porajajo še mnogim drugim mamicam, ki v dojenčku prijaznim porodnišnicah niso dobile prave podpore in pomoči pri dojenju. Na vaša vprašanja kot zunanja, laična svetovalka za dojenje žal ne morem odgovoriti, bom pa vaše sporočilo posredovala naprej na Nacionalni odbor za spodbujanje dojenja pri Unicefu, ki organizira akcijo “dojenčkom prijazna porodnišnica”. Predlagam vam tudi, da vaše pismo naslovite na Mariborsko porodnišnico.

Osebje v porodnišnici o dojenju ni vedno dovolj dobro in prav poučeno, zato prihaja do takih situacij. Osebno menim, da je akcija BFHI (Baby Friendly Hospital Iniciative) kljub nekaterim slabostim, naredila veliko dobrega. Žal pa je vsaka doktrina lahko preveč enosmerna in močno odvisna od ljudi, ki jo izvajajo. Medicinska sestra, ki sama ni dojila ali še ni rodila, ki se je v šoli o dojenju učila zelo malo (pa še to bolj anatomijo) ne more strokovno svetovati pri dojenju. V tujini imajo v porodnišnicah zaposlene profesionalne Lactation Consultant, pri nas pa smo žal še daleč….

Dragi obe: Karmen in Miša,
Najprej zahvala Karmen, da je posredovala Mišino vprašanje, trpko sporočilo in dvom v to, ali so dojenju prijazne porodnišnice res to.
Sem Zlatka Felc, pediatrinja v celjski novorojenčku prijazni porodnišnici in tudi ena izmed treh slovenskih mednarodnih svetovalk za dojenje (kratica za mednarodno svetovalko za dojenje je IBCLC) .Pa bom kar izkoristila priložnost in zapisala, da ne vem, zakaj smo v Sloveniji samo 3 mednarodne svetovalke za dojenje (Špela in dve pediatrinji iz porodnišnic); namreč za opravljanje tega zahtevnega izpita se lahko prijavijo poleg tistih, ki se v zdravstvu zelo požrtvovalno in dnevno ukvarjamo s spodbujanjem dojenja, tudi svetovalke LLL. Zato prisrčno upam, da nas bo v Sloveniji kmalu še več (trenutno se pripravljajo na opravljanje tega zelo zahtevnega izpita v tujem jeziku 3 medicinske sestre iz celjske novorojenčkom prijazne porodnišnice).
Pa po posameznih grenkih ugotovitvah Miše in njenih prijateljic (odgovarjala bom predvsem za celjsko porodnišnico):
– vsem parom:novorojenček mati, skušamo omogočiti izključno dojenje. Seveda pa je pomembno, da je globoko v sebi o koristnosti dojenja prepričana tudi otrokova mati, ki kljub poznavanju prednosti dojenja zanjo in za otroka, včasih ne želi dojiti. Žal mi je, da moram to napisati, vendar je tudi tako. Ravnokar sem se vrnila od matere, ki je pred nekaj dnevi s pomočjo carskega reza rodila lepega, zdravega otroka, po vašem idealnega “sesalca”. Pa boste rekli, kje je problem? Zdravstveno osebje se je, še zlasti v prvih dnevih, močno trudilo, da bi izključno dojenje potekalo brez težav. Skupaj z materjo smo uspeli. Danes se je nepreklicno odločila, da si bo mleko raje izbrizgavala in otroka hranila s cucljem po steklenički, kljub temu, da otrok lepo pije pri prsih. Precej časa sva se pogovarjali, skušala sem ji obzirno razložiti, da bo to pomenilo verjetno konec začetka dojenja. Upam, da sem uspela, ni pa nujno.
Sicer pri izrazitih težavah pri dojenju, ki se ne vzpostavlja tako, da otroka ne bi ogrožali z izsušitvijo (približno 10-30% vseh rojenih), vedno predlagamo začasno hranjenje z alternativnimi metodami (po brizgi, žlički, kapalki), ki ne povzročajo sesalne zmede, NIKAKOR PA NE PO CUCLJU!!!. To delamo le na zahtevo matere, vendar je takih zahtev v naši porodnišnici zanemarljivo malo. Upam, da niso med temi materami tudi tiste, ki imajo kar v ročni torbici za vsak slučaj skrito stekleničko (žal smo imeli tudi nekaj takšnih primerov v preteklih petih letih).
Po carskem rezu vedno počakamo, da se mati zbudi iz narkoze, med tem velikokrat kengurujčka otroka očka, nato opravita prvi podoj. V glavnem uspešno. V nekaterih primerih (predvsem pri prelahkih ali kako drugače zahiranih novorojenčkih s prenizko koncentracijo krvnega sladkorja, ki zaradi tega utrpijo nepopravljivo škodo) pa moramo aplicirati 10% glukozo po brizgi ali v infuziji v žilo, NIKAKO NE PO CUCLJU!!!
Kaj lahko naredite mamice za to, da so porodnišnice res novorojenčku (beri: dojenju) prijazne? Vsekakor imate v rokah močno orožje: s svojo pripravljenostjo, da bi širšo družbo prepričali v koristnost dojenja, lahko pomagate tudi nam – tistim zdravstvenim delavcem, ki smo v zadnjih letih resnično spremenili način dela, močno izpopolnili svoje znanje o postopkih za spodbujanje izključnega dojenja – vse z enim ciljem, da bi iz porodnišnic odhajale srečne mamice z dojenimi otroki, ki bodo izključno dojeni najmanj 6 mesecev, kasneje pa čim, čim dalj ob ustrezni dopolnilni prehrani.

Spoštovana dr. Felc,
najlepša hvala za vaš prijazen odgovor!

Še moj komentar o LJ porodnišnici (dojenčku prijazni); moja hčerkica se je rodila s CR v 34 tednu, prvih nekaj dni je sploh nisem mogla dojiti, ker sva bili obe na intenzivni negi, prvi dan so jo hranili po sondi, drugi dan pa je že “veselo vlekla po steklenički”… Moja izkušnja:res ne bi vedela, kako izgleda kapalka, brizga…, ker je nisem še videla!!! Ko so jo premestili na oddelek, sem jo jaz dobila na intenzivno nego vedno sito, tako da ni kazala sploh nobenega zanimanja za moje bradavice…jaz pa povsem brez mleka, kar je bila res velika spodbuda za dojke. Na srečo sva po petih dnevih le prišli skupaj in z veliko potrpežljivosti nama je uspelo, danes se pri sedmih mesecih še vedno full dojiva. Cuclje povsem zavrača, ni šans za kakšen čajček, sokec…samo po žlički! Pa še to; nekega pravega svetovanja o dojenju vseh 10 dni v bolnici res nisem bila deležna; sestra mi jo je pred podojem stehtala, pristavila k prsim in prišla nazaj po podoju, spet stehtala in pokazala, kako se podre kupček – in to je bilo to! Še danes slišim v ušesih posmehljive besede ene sestre, “Ha, nič se ni podojila” in skoraj z užitkom to napisala na karton. Da bi kdo spremljal njeno hranjenje, saj je bila že tako nedonošena in zato lahka…kje pa! Ni časa. Rečeš za dodatek in ti ga prinesejo in sploh ne sprašujejo ali ga otrok dejansko potrebuje ali je treba samo malo več truda s strani mamice! Seveda ob odpustu zapišejo, da je otrok polno dojen in so na to ponosni (kot da je bila to njihova zasluga!). Ne vem če so do vseh taki v porodnišnici ali sem samo jaz “nabasala” na take, vseeno pa mislim, da bi bilo potrebno malo več kontrole zaposlenih in njihovega dela.

Saša

Naj pritaknem svoj piskerček. Moj prvorojeni je bil donošen in zahiran, rojen 1850g s C.R. v Ljubljanski porodnišnici. Oba sva bila na intenzivnem oddelku. Fantič je imel infuzijo, meni pa so kapljale solze, namesto mleka. Še dobro, da sem potožila sestri na intenzivni, ki je zares prijazna in mi je ponudila, da me nauči izčrpavati mleko na el. črpalko. Izčrpala sem le nekaj kapljic. Jemalo mi je pogum, ko sem hodila v spodnje nadstropje k mojemu metuljčku pa mi ga sestra ni hotela dati niti v naročje, kaj šele na dojko. Prvič sem ga držala in podojila šele 4 dan. A mali lumpek je takoj vedel, kaj je mamica in kaj bradavica. Takoj ko je začutil moje prsi, je podrgnil z lički in poiskal bradavico. Ni bilo bogvekoliko, občutek pa božanski. Lepo sem prosila sestro, da me pokliče, ko ga bodo spet hranili pa me ni. Njen komentar naslednji dan je bil, da itak nimam mleka, druga sestra pa je rekla, -ja, kje ste pa bili, takooo je bil lačen!- Pa naj si mislim, a ne! Skratka dojenje je bilo vzpostavljeno, ne glede na to, kako so me bolel besede sester, predvsem na otroški intenzivni, zgoraj je bilo lepo poskrbljeno in tudi spodbude sester so bile tople in pozitivno naravnane. Iz porodnišnice je mali odšel s polnimi 2000 g 11dan, polno dojen, sama pa sem z užitkom opazovala, kako mi mleko kaplja na copate. Pri starosti 1m je tehtal 3.200g. Dojen je bil do 20m
Pri drugorojenem, spet CR je bilo vse čisto drugače, saj je imel 3000g in je bil pristavljen že 4 ure po operaciji. No, pa se njemu ni preveč dalo in so ga stimulirali z glukozo, sem videla na lastne oči, saj je sestra to naredila v pričo mene. Tudi njega sem hitro pripravila do tega, da je dojenje alfa in omega. Tudi on je že v prvem mesecu pridobil 1.600g. No, hotela sem napisati še vtise o sestrah. Na intenzivni negi so sestre pravi sončki. Tako prvič, kot drugič, so bile prijazne in znale pomagati. Le ena sestra se mi je zamerila, ko je prišla po mojega drugorojenca, mi ga dobesedno potegnila iz prsi in na moj upor komentirala: ” Saj bo še dolgo visel na vas. Še hoteli se ga boste znebiti!”
No, zaenkrat mi še ne paše, da bi se ga znebila, star je 17m in se doji podnevi in ponoči….Mamici pa, ki ji dojenje dela težave, ki je v dvomih ali ji gre ali ne, ki je skrušena od vseh težav pa lahko take besede naredijo veliko škode!
Vsem bodočim mamicam, ki bi rade dojile, polagam na srce, naj si naberejo samozavesti za trenutke, ki so novi, nepoznani, težki. Verjemite, da ste se dobro odločile, čeprav je včasih pot do cilja strma in težka.

Lp
EvaK

Moja izkušnja v ljubljanski porodnišnici!

Imela sem blazne težave z dojenjem.
Prvi dan v porodnišnici so se mi vnele bradavice, ker je sonči non-stop vlekel. Podzavestno sem se ga bala pristaviti, ker me je bolelo. Še danes se spomnim sestre, ki je stopila v sobo, ker sem pozvonila, ker se malo bitje ni hotelo umiriti, jaz pa sem mislila, da ga kaj boli. Tole je bil najin dialog:

“Sestra jaz mislim, da ga nekaj boli, da ima krče.”
“Verjetno jih ima res,” mi je odgovorila, “kar na prsa ga dajte se bo tam lepo umiril.”

In se je res. Zadnji dan sem vedela oziroma sva obe vedeli za njeno mini laž. Obe sva vedeli, da mali sonček ni imel krčev, le lačen je bil. Obe sva vedeli, da mi sestra ni hotela pridigati o tem, da moram potrpeti pri bolečinah, ki so jih povzročale vnete bradavice, le pokazala mi je, kje se otrok počuti varnega. In končno obe sva vedeli, da sem premagala strah pred bolečino in začela dojiti, kar pa je bil cilj obeh. Ta sestra mi je v samem startu rešila dojenje in zagotovila vsaj tisto minimalno količino mleka.

ps: Žal mi je le, da se ne spomnim imena sestre, da bi jo lahko javno pohvalila in se ji javno zahvalila.

Pia

Spoštovana dr. Felc!

Žal sem šele danes uspela prebrati vaš odgovor. Hvala! Upam, da bo tudi v Mb porodnišnici vedno več takšnih spodpudnih besed.

Sama zavestno ogovarjam mnogo bodočih mamic, da je dojenje edini pravi način in z veseljem pomagam vsem svojim znankam pri prvih težavah.

Svoje pismo sem posredovala tudi v Mb porodnišnico in srčno upam, da bo kmalu drugače.

Lep pozdrav,
Miša

Dodam samo še mojo skromno izkušnjo iz šempeterske porodnišnice. Po carskem rezu v 36 tednu malega najprej skoraj 2 dni nisem videla – razlog naj bi bil preširoka postelja, da me z njo ne morejo peljati na pediatrični oddelek. Rodil se je na četrtek, v nedeljo mi je zdravnik rekel, da bi ga pa že lahko šla dojit. Seveda sem se odpravila, pa sem takoj dobila sestrino opazko, da so ga komaj navadile pit na flašo, zdaj jim ga bom pa spet čisto zmešala!!? S tem, da je pitje na flašo izgledalo kot zlivanje mleka v otroka na tri ure, če pa ni bil prav lačen, pa ščipanje v noge in ušeska… K sreči se mali ni dal motit in je potem 6 mesecev izključno pil samo mleko – ni maral prav nič drugega, lahko pa bi bilo seveda povsem drugače.

Tako bi se samo pridružila mnenjem, da v porodnišnicah še vedno manjka izobraževanje in tista najbolj osnovna skrb in prijaznost…

Spoštovana ga. Felc!
Šele danes sem prebrala vaš in ostale odgovore in žal mi je, da jih nisem že prej. Razlog je, da sem bila na morju, kjer sem navdušeno dojila svojo osem mesečno deklico, ki se je rodila v vaši, Celjski bolnišnici. Moja najmlajša pikica je že moj tretji otroček rojen pri vas in ob vsakem “novem” porodu me je pričakalo veliko pozitivnih novosti. Zdaj tretjič sem imela možnost sobivanja z mojo deklico in veliko pomoč vsega osebja, čeprav sem imela že predhodne izkušnje z dojenjem, nego -ker pa je vsak otrok nekaj posebnega in ker je od prejšnjega poroda minilo že 8 let sem nasvete vsekakor potrebovala…Obema je bilo zelo prijetno in v tem času ni bilo niti ene stvari, ki bi naju zmotila v najinem medsebojnem spoznavanju.
Zato: vam zahvala, ker ste z vašimi sodelavci delček mozaika, ki sestavlja uspešno dojenje; ostalim mamicam pa morda predlog, da rodijo v Celju, ki je zame resnično novorojenčkom prijazna bolnišnica (in mamicam tudi:-)))).
Pa nikar ne “popustite”, da se bodo tako počutile tudi ostale mamice in njihov naraščaj… LP Majda

Kar ne morem verjeti kaj pišete.V naši porodnišnici(jeseniški) ni bilo ne duha in ne sluha o kakšni steklenički,edino mogoče če je bila mamica močno utrujena,otroček pa razposajen je pela kakšna glukozica.Rodila sem dvakrat.Pri prvem otročku mi dojenje nikakor ni steklo.Vem da sem za vsako pristavljanje klicala sestre.Bile so zelo prijazne in vztrajne.Na koncu me je dojenje že tako namučilo,da sem sestro Ružo(nikoli je ne bom pozabila)lepo prosila, če mi prinese stekleničko z adaptiranim mlekom.Njen odgovor je bil jasen in glasen:”NE!” Uf kako sem bila huda nanjo.Takoj ko je odšla iz sobe so se mi po obrazu vlile solze in hitela sem klicat moža,kako nama je s tamalo hudo,kakšni revci da sva in oh in sploh.Takrat je bila najbolj hudoben človek na zemlj.obli,danes pa sem ji hvaležna zato,ker sva bili prisiljeni se matrat in na koncu nama je uspelo.Pikec je bil 7.5 mesecev polno dojen,potem pa sem ponovno zanosila in prsa so postala precej občutljiva,tako da sva morali prekiniti.
Sedaj imamo doma 12 dni starega fantka,ki se lepo in rad doji.Sestra Ruža je bila tokrat na zasluženem dopustu,vendar so bile v naši porodnišnici druge sestre,ki so ti zelo rade priskočile na pomoč.Dojenje se pri nas zelo spodbuja,osebje je prijazno in res se ne čudim da se porodnice odločajo za jese.porodnišnico.Pridite k nam,k novorojenčku res prijazno porodnišnico,brez pretiravanja.L.P.dojilja Darja

Postojnska porodnisnica se mi zdi prijazna obema.
Sestre so vedno pripravlene pomagati in svetovati. Moja deklica je ze vse “znala” in je mene naucila umetnosti dojenja. Prosila sem, naj je ne hranijo ponoci in so mi jo zjutraj cisto lacno pripeljali pol ure prej, ker jim je zbudila pol otrockov na oddelku, tako glasna je bila. (ponoci sva bili od 23h do 04,30 loceni, zaradi CR).

Hojla!

Se sama m napisala se svojo izkusnjo s slovenjgraško porodnišnico.To porodnišnico imam v zelo slabem spominu.Ker sem po 15-urah trplenja rodila s CR(GROZEČA ASFIKCIJA PLODA),kljub temu uspešno dojila 8m,nato me je sin sam odstavil.Pa vendar k dejstvu.Ker zelo dolgo ni bilo mleka,so tudi mojega malcka pitale z glukozo in pikomilom.To je bilo vse do 4 dne po porodu,ko sem dobila naval mleka.Klub tmu,da se je podojil sem si izcrpala po 200ml mleka.Prvo kar je mi sestre niso dovolile crpati mleka,ker bi ga kao imela prevec,venda mne so dojke tako bolele,da sem si s sojo crpalko na skrivaj crpala mleko.Ker pa je bilo takrat se tako,da so nam otroke ponoci odpeljale sem dala soje mleko,naj mu ga dajo ponoci.Sestre so bile tako nesramne,da so moje mleko pustile v hladilniku,kjer sem ga nalednji dan nasla sin pa je zjutraj ruhal pikomil in seveda bil sit.Ko sem jih vprasala zakaj mu ne dajo mojega mleka so rekle da ni lacen.Naslenji dan sem zopet dala 200ml mleka ,rekla sem naj mi preostanek vrnejo kar pa ne bo spil je sestra rekla zjutraj nic ni ostalo vse je spil.Seveda j zopet bruhal pikomil.Res so nesramne.So bile tudi izjme,vendar jih je bilo malo.Sploh tista nocna smna je bila za znoret.To je bilo pred 1 letom.
Cao