Lepo prosim za nasvet. Imam tri mesece staro punčko, ki ji dodajam že od rojstva. Ves čas se močno trudim, da bi imela več mleka, a mi to ne uspeva. Punčka noče na prazno sesati, ko mleka ni več začne jokati in noče več prijeti bradavice. Zato sem si mleko še dodatno črpala in ji dodajala svoje mleko, a kljub vsemu, je mleka iz dneva v dan manj. Mleko si dodatno črpam, punčko pristavljam kadar ona zahteva in kadar bi samo “cuclala”, a vseeno mi ne uspeva povečat proizvodnje mleka. Kaj naj še storim?!

Za odgovor najlepša hvala že vnaprej!

Lep pozdrav, Ana

Draga Ana,
občudujem vašo vztrajnost, trud in voljo, ki jo vlagate v dojenje svoje deklice. Za natančnejši odgovor bi potrebovala več podatkov.

Kako lahko povečamo proizvodnjo mleka?
Mati, ki želi povečati količino mleka, mora predvsem povečati število podojev, oz. dojiti dojenčka kadar on to želi, dojenje mora biti PRAVILNO (nekateri otroci samo cucljajo), mati mora veliko počivati in mora biti kar najbolj sproščena, mati naj doji pogosto in tako dolgo, dokler dojenček to želi, izmenično dojenje (ob vsakem dojenju otroka dva do trikrat prestavljajte z ene dojke na drugo. Tako so prsi bolj stimulirane, ob vsakem dojenju ponudite obe dojki vsaj dvakrat), sesanje le pri prsih, ne uporabljajte dude, če morate dodajati prilagojeno mleko ga dodajajte s kapalko ali po žlički, stimulacija z iztiskavanjem z ročnim ali mehanskim črpanjem mleka, dojenček naj dobiva le materino mleko

Prilagam članek “Relaktacija in stimulacija materinega mleka”:

RELAKTACIJA IN STIMULACIJA ZALOG MATERINEGA MLEKA

Če mati iz kateregakoli vzroka dojenčka ne doji več polno ali popolnoma preneha z dojenjem je še vedno mogoče vzpostaviti t.i. relaktacijo in dojenčka vsaj delno če ne že polno dojiti. Iz literature in prakse so znaki celo primeri mnogih mater, ki so otroka posvojile in so bile z vnaprej pripravljeno in načrtovano laktacijo (kljub temu, da niso nikoli rodile) sposobne otroka tudi (vsaj delno) dojiti.

Povprečno se dojenček doji dvajset do trideset minut, vsake dve do tri ure v dnevu. Večina otrok preko noči kmalu podaljša interval med podoji tudi na štiri do pet ur. Pomembno je pravilo: večkrat se dojenček doji – več mleka bo mati proizvedla. Idealno bi bilo torej, da mati, ki želi vzpostaviti relaktacijo dojenčka pristavi k dojkam vsaj vsaki dve do tri ure uri in ga doji vsaj tako dolgo (dvajset do trideset minut), seveda če je dojenček voljan. Tudi dojenje samo za ugodje in uteho dojenčka ima pri tem veliko vlogo, saj se z vsako kapljico mleka, ki ga dojenček popije, veča zaloga mleka v materinih dojkah. Mati, ki želi vzpostaviti relaktacijo naj ima tako dojenčka čimveč ob sebi – podnevi in ponoči in naj mu vedno najprej ponudi svoje prsi, šele nato stekleničko. Mati naj veliko počiva, se pravilno in dobro prehranjuje in naj popije dovolj tekočin.

Če otrok ni voljan za tako pogoste in dolge pogoje, mora mati stimulirati proizvodnjo mleka s črpanjem. Črpanje mleka s črpalko ali z rokami je naučena vrlina in žal mnogo mater prekmalu obupa, ker z črpanjem na začetku iztisnejo le manjše količine mleka.

Za spodbujanje količine mleka in za lažji iztis mleka se pri nas predpisujejo zdravila Tametil in Syntocinon. Vendar sama zdravila BREZ kombinacije povečanja števila in trajanja podojev ali z iztiskanjem mleka niso učinkovita ampak samo začasno dvignejo oz. olajšajo iztis mleka. Nekaterim materam pomagajo tudi razni pripravki in čaji na osnovi zeliščnih zdravil.

Koliko mleka mati proizvede je odvisno od večih faktorjev:
– Dojenčka: njegova pripravljenost za dojenje in zmožnost sesanja, ti dve pa sta odvisni od starosti otroka, prilagodljivosti in potrebe po sesanju, temperamenta in prejšnjih izkušenj z hranjenjem.
– Frekvenca in efektivnost stimulacije dojk: efektivnost otrokovega sesanja ali materine metode iztiskanja mleka. Večja kot je stimulacija dojk, večja kot je frekvenca podojev/iztiskanja – več mleka se proizvede.
– Materin odziv na stimulacijo dojk. Matere se psihično lahko zelo različno odzovejo na povečano stimulacijo dojk.
– Dolžina dojenja ali iztiskanja mleka.

Enačba je enostavna: VEČKRAT IN POGOSTEJE SE OTROK DOJI – VEČ MLEKA MATI PROIZVEDE! Pri tem je pomembno za mater tudi to, da ne misli vedno samo na količino mleka, ki jo lahko proizvaja ampak se poskusi osredotočiti na to, da se ob dojenju/iztiskanju čimbolj sprosti, da postane dojenje ali iztiskanje mleka srečen in sproščen čas. Pri tem mnogo slovenskih mamic napačno misli (z žal tudi napačno razlago pediatrov ali patronaže), da so dojke nekakšen rezervoar za mleko in je potrebno med podoji počakati najmanj dve do tri ure, da se dojke ponovno napolnijo z mlekom. To pa absolutno ne drži. Občutek polnih in trdih, napolnjenih dojk ter s tem včasih povezano izcejanje mleka traja namreč samo tako dolgo, dokler se ponudba-povpraševanje ne vzpostavi. Pri približno 6 tednih do treh mesecih po porodu mnoge mamice opazijo, da dojke postanejo mehke in da se mleko ne izceja. Ravno nekje v tem obdobju imajo otroci tudi t.i. poskoke v rasti (ko nenadoma, skoraj čez noč zelo zrastejo) in se v tem obdobju želijo pogosteje in dalj dojiti. Mamice zmotno menijo, da jim mleka zmanjkuje, da mleko usiha in začnejo otrokom dodajati stekleničko. Z vsako stekleničko, ki jo otrok popije je žal tudi manj mleka v dojkah in to je pot lahko samo še navzdol. Mehke dojke v tem obdobju so prav nasprotno znak, da je ponudba-povpraševanje dobro vzpostavljeno, da sta mamica in otrok dobro uigran par. Mleko, se seveda še vedno lahko nabere v mlečnih vodih in grozdih dojk, kadar na primer otrok prespi obrok ali je med podoji večji časovni interval, kot navadno in takrat čutimo naval mleka v dojkah, dojke so trde, lahko že kar boleče, nekaterim se še vedno izceja tudi mleko.

Kadar imata mamica in otrok težave pri dojenju, naj mamica poskusi:
– otroku ponudi dojke namesto dude – med dojenji
– izbere čas za podoj, ko otrok ni prehudo lačen ali preveč zaspan
– najde prijeten, topel, miren in varen kotiček, stran od motenj in hrupa okolice
– otroka veliko crklja, mu nudi veliko kontakta kožo na kožo
– poskuša z dojenjem, ko otrok spi
– doji v kadi, napolnjeni s toplo vodo, kjer sta oba sproščena v toplem okolju
– mati naj poskrbi, da je čas dojenja poseben čas bližine in pozornosti, namenjene izključno otroku
– mati naj otroku vedno najprej ponudi dojke, šele nato stekleničko. Ko postane dremav in blizu sitosti, naj mu spet ponudi dojke.

Mnogo otrok potrebuje sesanje za ugodje. Nekateri otroci lahko zadostijo tej potrebi samo z sesanjem po steklenički, zato je dobro, da jim namesto stekleničke ponudimo iztisnjeno ali adaptirano mleko z žličko, kapalko, skodelico.

Če mati uporablja stekleničko je dobro, da vseeno stisne otroka k sebi na golo kožo, kot da se doji pri prsih, da se otrok navadi temu položaju. Po nekaj požirkih mleka iz stekleničke naj mati poskuša otroku ponuditi svoje dojke.

Čas in prostor za poskušanje ponovnega dojenja:
– ko dojenček ni preveč lačen ali zaspan
– ko je dojenček spi in je spočit
– med hojo, z lahnim zibanjem
– v kadi, napolnjeni s toplo vodo
– v tihi, mračni sobi, brez zunanjega hrupa
– med zibanjem v gugalnem stolu
– z prijetno in ne preglasno glasbo v ozadju

Povečanje dotikanja:
– ponudite otroku veliko kontakta koža na kožo
– posvetite več časa za cartanje in zibanje otroka
– uporabljajte sling ali kakšen drug nosilec za otroka, tako da je z vami v nenehnem bližnjem kontaktu
– plešite skupaj nežno in počasi
– kopajte se skupaj
– spite skupaj

Na prsih:
– Prepričajte se, da je otrok pristavljen pravilno. Boleče bradavice so znak nepravilnega pristavljanja.
– Iztisnite malo mleka na prsno bradavico in areolo, da spodbudite dojenčka k pristavitvi.
– Pogovarjajte se z otrokom med dojenjem. Dojenček morda ne bo razumel besed, ki mu jih govorite toda čutil in slišal bo ton vašega glasu, ki ga bo pomiril. Če se dobro doji, mu čestitajte in mu povejte, kako veseli ste, da vama gre dobro.
– Naj vam bo dojenje kar najbolj prijetno opravilo, tako da bo dojenček asociiral dojenje s prijetnimi občutji. Če dojenček začne sitnariti ga poskusite prej pomiriti, preden mu spet ponudite prsi. Če še vedno odklanja prsi, mu dajte nekaj svojega iztisnjenega ali adaptiranega mleka po žlički ali s kapalko in poskusite s podojem malce kasneje.
– Bodite potrpežljivi. Za dojenčka in za mater je sprememba v prehranjevanju lahko zelo stresna.

Literatura:
– Breastfeeding Answer Book, La Leche League International, 1997
– The Womanly Art of Breastfeeding, La Leche League International, 1997

Naj vam opišem tudi svojo izkušnjo, ki sem jo imela s svojim prvim otrokom Luko. Začelo se je pri porodu, ki je bil umetno spodbujen, dobivala sem t.i. umetne popadke in obenem sredstva proti bolečinam, na koncu dolgega in napornega poroda pa še t.i. “masko”. Oba, otrok in jaz sva bila zaradi sredstev proti bolečinam popolnoma zadrogirana in sva oba prespala prvo noč. Luka je imel zelo šibak sesalni refleks, večino časa na prsih je prespal in seveda je zelo slabo pridobival na teži. Že v porodnišnici je izgubil toliko teže, da je zdravnica predpisala dodatek Aptamila. težave so se nato nadaljevale še doma. Na žalost me je obiskala tudi patronažna sestra, ki sama svojih otrok ni dojila in je moža takoj poslala v lekarno, da je kupil umetno mleko za “ubogega lačnega dojenčka”. Torej prvi trije faktorji: kar najbolj porod brez sredstev proti bolečinam, prvi podoji in vztrajanje pri začetniških težavah niso bili izpolnjeni in šlo je samo navzdol. Pri prvem obisku v posvetovalnici je bil deček približno 90% na steklenički. Tisti prvi tedni so mi še sedaj v spominu kot najhujši dnevi v mojem življenju: namesto da bi se veselila našega prečudovitega in zdravega dojenčka, so se moje misli samo vrtele okoli tega, kdaj se bo zbudil, da ga podojim, nato pripravim mlečno mešanico in nato mleko iztisnem še s prsno črpalko,. pa zopet znova, začarani krog hranjenja in občutkov krivde, da otroka ne morem dojiti. Tudi pediater v posvetovalnici mi je kruto rekel: kar sprijaznite se – vedno manj mleka boste imela, nehajte se mučiti. Pa se s tem nisem mogla sprijazniti. Zamenjala sem pediatra in našla takega, ki je bil dojenju bolj naklonjen. Kar vztrajala sem z dojenjem in začaranim krogom hranjenja po steklenički. Poleg tega so bili zunaj čudoviti toplo pomladni dnevi, kar klicalo me je ven, hiša je morala biti pospravljena, kosilo skuhano,. enostavno nisem več zmogla vsega. V bistvu me je rešila ginekologinja, na rednem pregledu 6 tednov po porodu. Predpisala mi je namreč kapljice Syntocinon. Ne zagovarjam rada zdravljenja s kemijo, toda v vsem tistem obupu, jezi same nase zaradi težav z dojenjem sem verjetno ravno to potrebovala – majčkeno spodbudo, da se pa le kaj da. Prvič, ko sem si vpihnila kapljice, sem si iz svojih prsi iztisnila namesto 10 ml kar 90 ml. Kakšno veselje! Saj očitno zmorem! Potem sem se sama vzela v roke in nisem več poslušala nasvetov v stilu: “saj tudi na steklenički lepo gor zrastejo, nehaj se mučiti,.” Načrtno sem začela črpati mleko, da bi dvignila svojo zalogo. Luka sem vedno najprej podojila, nato sem mu dala mleko po steklenički, najprej adaptirano mleko, po nekaj tednih pa sem adaptirano mleko zamenjala že za svoje – izčrpano mleko in nato še mleko pri dojkah izčrpala. Še vedno je bilo ogromno dela s stekleničkami in črpanjem toda to, da je otrok pri 2 mesecih pil samo moje mleko, čeprav delno pri prsih in delno pri steklenički, mi je vlilo novih moči. Nato je prišel dan, ko se je Luka po podoju uprl ponujeni steklenički. Najprej sem mislila, da je kaj narobe, ker ni hotel jesti. Kar nekaj dni sem potrebovala, da sem dojela: saj ne rabi več – najedel se je že pri prsih! Juhuhu.. Nato smo šli na morje. Za vsak slučaj smo s seboj tovorili termovke, adaptirano mleko, stekleničke, sterilizator,. Na morju se je zgodilo še nekaj pomembnega. Enostavno, sprostila sem se: nisem skrbela za to, da bo hiša pospravljena, da bova naredila obvezen sprehod z vozičkom (saj sva bila skozi zunaj na ležalniku), da bo zlikano ali kosilo skuhano. Tudi to mamica namreč potrebuje: da se enostavno “skulira” in neha sekirat. Po domače povedano ampak drži pa 100%. Ko smo prišli z morja, je bil Luka nazaj polno dojen (pri 2,5 mesecih), samo pri prsih in smo stekleničke in sterilizator lepo pospravili in nikoli več rabili! Sedaj ko gledam nazaj na te dneve, vem, da sem delala naslednje napake: zadrogiran porod, slabi prvi podoji, otroka sem nepravilno pristavljala (ranjene bradavice, boleče dojenje), otroka nisem dojila na njegovo zahtevo (saj še ni minilo tri ure), nesproščenost in togost v moji glavi, saj sem se kar naprej obtoževala samo sebe, da sem slaba mati, ker ne zmorem niti svojega otroka dojiti (kar seveda absolutno ne drži!), še vedno sem nezavedno postavljala na prvo mesto stvari (perilo, kosilo, posoda, .) pred ljudmi (čeprav sem svojega otroka ljubila iz vsega srca), uporabljala stekleničke z nepravilnimi cuclji (da – tudi to je lahko vzrok za vedno slabše dojenje, saj iz take stekleničke mleko otroku kar samo teče v usta), nenazadnje velika utrujenost in neprespanost. še bi lahko naštevala. In kar je pa najpomembnejše – nisem našla razumevanja in pomoči v svoji okolici. Ne rečem, mož mi je bil v veliko oporo in pomoč toda on je bil takrat glede težav z dojenjem prav tako neveden kot jaz sama. Prijateljice, ki so dojile in niso imele težav, mi niso vedele pomagati, prijateljice, ki niso dojile so mi rekle, da naj preneham .

No, tudi po teh hudih prvih tednih še ni bilo vse tako idealno. Za vsak slučaj sem mleko še vedno občasno črpala, ker sem imela v svoji glavi fiksno idejo, da mleka nimam dovolj. Sedaj ko gledam nazaj, vem, da je bilo to popolnoma nepotrebno, saj je Luka lepo rasel in imel težo precej višjo od svojih vrstnikov.

Luka se je nato dojil 13 mesecev. Za tiste čase, pred skoraj 6 leti veliko, saj takrat še ni bilo podpore Unicefovega odpora za dojenje ali La Leche League. Zato sem bila zelo vesela, ko sem pred mojim drugim porodom prišla v stik z Naravnimi začetki in Ksenijo Šoster Olmer. Takrat se mi je odprl čisto drug svet, brati sem začela druge knjige, našla sem nov krog prijateljic s podobnim mišljenjem in seveda je bilo samoumevno da si želim postati svetovalka za dojenje in s tem pomagati drugim v težavah, saj sama dobro vem, kako hudo zna biti, kadar ne gre vse zlahka in po načrtih.

Spostovana svetovalka Kamen!
Sem nova ne tem forumu in ko sem prebirala vaso prvo izkusnjo sem zraven jokala kot dez. Zgodba je skoraj identicna moji (sprozen porod zaradi IUGR ob roku, splosna anestezija zaradi iztipanja ob defektu posteljice, zlatencen zaspancek, prepoved dojenja v porodnisnici zaradi suma na neskladnost krvnih skupin, ker se zlatenica kljub UV lucki ni popravljala, patronazna sestra ki je svetovala dodajanje in moja mami, ki sama ni marala dojiti z znanimi stavki, kako bo na flaski fajn rastel), le da se je moja zgodba zaradi popolnega nezaupanja vase in padca v hudo depresijo koncala tako, da sedaj sincka (4m) hranim le se po steklenicki.
Neuspeh dojenja zame pomeni veliko crno piko v mojem zivljenju, saj sem si kot mnoge zelela dojiti vsaj 1 leto, uspelo (pa se to le relativno, saj se je mali zredil le 300g kljub veliki kolicini mleka, ki sem ga imela) pa mi je le 1 mesec. Se dandanes vsakodnevno prebiram vse vrste nasvetov in knjige o dojenju in ponoci sanjam o tem, kaj in kako narediti, da bi lahko dojila. Ker sem prvo priloznost zamudila in svojega ljubega sinka prikrajsala, si vsak dan znova obljubim, da bom pri naslednjem otrocicku naredila vse, da mi uspe. Takrat se bom zagotovo obrnila na vas in si ob nasvetih nepristasev dojenja le zatisnila usesa.
Imam pa se dve vprasanji za vas:
Ali je res, da moras, ce zelis postati svetovalka za dojenje, najprej sama dojiti vsaj 1 leto? Na strani LLL sem prebrala, da lastne izkusnje niso pogoj..
Kako se pri drugem otroku (ce mi bo dojenje uspelo) spopasti z obcutkom krivvde, da sem prvega prikrajsala oz. da enemu nudis vec kot drugemu (upam, da razumete moje vprasanje, ker sem malo zmedeno napisala) – mene namrec ze sedaj skrbi, kako me bo “zarolalo”, glede na to kaj se je zdaj dogajalo z mano.

Vsem mamicam zelim neskoncno mero ljubezni za svoje otrocke!
LP KAja