Poročena 24 let. Dva odraščajoča otroka, katera še nista pri svojem kruhu(študenta).
Ne rečem, da ni bilo tudi lepih trenutkov, vendar tako malo, da sem trakrat mislila, da sanjam in me je bilo strah kdaj bo tega konec. Nisem čakala dolgo. Probala sem tudi z psihologinjo (za pomoč partnerskim zvezam). Dvakrat sem ga komaj spravila, da je šel z mano. Potem je izjavil, da njemu že ne bo nihče solil pameti. In konec. Po njegovo sem jaz kriva za vse. Če se bom poboljšala bo šlo naprej, če ne, pač ne. Problem je v bolestnem ljubosumju in k temu sodi tudi psihično nasilje. Poslušam besede, katerih ne privoščim nobeni ženski, ženi , materi. Predvsem pa boli zato, ker to niti malo ni res, kar si on zapiči v glavo. Zdaj mi je začel tudi groziti, da bo fizično obračunal z mano. Tega me je strah.
Vsa leta sem si dopovedovala: saj bo, saj ni tako hudo, bo bolje, saj je povsod kaj, nekajkrat ko mi je bilo najhuje sem se zaklela da naslednjič spokam in grem. Samo…kam? Kako? S plačo niti ne 130.000sit, kod podnajemnica? Kako iz tega plačevati fantoma preživnino? Z ostankom preživeti in eno plačo zaradi premajhnih odtrglajev čez leto dati državi? Saj sem zelo skromna, vendar če nimaš nikogar, ki bi ti lahko vsaj občasno pomagal?
Saj stanovanje sva zgradila skupaj, vendar je napisano na njega, ker je stanovanje v hiši njegovih staršev. Sinova bi ostala pri njemu, kjer imata lepo urejeno vsak svojo sobo. Normalno, da se ne bi šla z mano stiskat v kakšno malo sobico. Na srečo je kot oče dober. Pa tudi bi hotel najbrž na vsak način potem sebi in njima, pa tudi okolici dokazati, da je on dober in da se je s tem, ko sem odšla dokončno pokazalo,da sem bila res jaz kriva za vse. Mož mi je že jasno dal vedeti, da bom iz stanovanja lahko odnesla samo svoje cunje. Vem, da kar sva v zakonu spravila skupaj mi pripada delež. Ampak glede na to, da bi to mogla od njega iztožiti, bi do tega prišla čez 5-10let. Kaj pa ta čas?

Pozdravljeni!

Res ni lahko. Po 24 letih zakona, ustvarjenem življenju, otrocih, skupnem domu, spoznati, da ne gre več in da je treba oditi. Vendar včasih žal ne gre drugače.
Tudi finančno ni ravno lahko, vendar je 130.000 sit vseeno nekaj. Za skromno življenje v podnajemniškem stanovanju (garsonjeri), mogoče nekje izven Ljubljane ali večjih mest, je dovolj. Vsekakor pa bo lepše in boljše, kot prenašati bolestno ljubosumje, poniževanja ali celo fizično nasilje.
Obrnete se lahko tudi na različne vladne in nevladne institucije ali organizacije, ki vam lahko pomagajo, na primer center za socialno delo, Karitas…
Kar pa se tiče delitve premoženja in ostalih pravnih zadev, se lahko obrnete na Pravno-informacijski center, kjer prvi pravni nasvet nudijo brezplačno ali pa na Brezplačno pravno pomoč pri sodišču.

Srečno!