Preteklost…
Čeprav je minilo 5 let…me še vedno boli…
Že dolgo nisem jokala zaradi tega…po dolgem času pa zopet čutim ogromno bolečino, žalost, spomini…
Tri leta sem bila v odnosu z nasilnim fantom…Ljubil me je preveč, bolano, obsedeno…Ko se spomnim…mi je tako zelo hudo…zopet se vsega spominjam…Najprej je v jezi tepel samega sebe, se zažigal s cigareti, grozil, da se bo ubil, se tolkel s pestmi…uničeval stvari, razbil šipo na avtu,…To me je ubijalo, mirila sem ga, smilil se mi je, ljubila sem ga bolj kot vse na svetu, želela mu pomagati…
Nato se je začelo…stresel me je, me začel odrivati, me zagrabil za obraz…branila sem se, mu dala vedeti da ne bom dovolila takšnega ravnanja, ga zapustila, nato je zopet grozil da se bo ubil, jokal, moledoval, pisal pisma, se opravičeval.
Ko sem se vrnila je bilo nekaj časa kot v pravljici…res ogromno čustev, ljubezni…
Nato pa se je nasilje le stopnjevalo…sedaj me je že tepel po glavi, me stiskal za rebra, ko sem vpila nanj, me je zagrabil za usta, jih “raztegoval”, v ustih sem imela popokano, velikokrat mi je kri tekla iz ustnic, iz nosa, s pestmi me je tolkel po nogah, se vsedel name in me dušil, vlekel za lase, grozil da me bo ubil, da sem si to zaslužila, ker sem preveč pametna, ker ga živciram…da je postal bolan zaradi mene, da ga jaz delam takšnega…
Po vsem tem se je zopet opravičeval, jokal kot dež, me spraševal-kaj zdaj?Kako se bova zmenila, kaj naj naredim ko me živciraš?Trudil se je, da bi se pogovorila…vendar se nikoli ni spremenil…v jezi se ni znal brzdati…
Kar je najhuje sem mu postala podobna…ko me je udaril, sem ga nazaj, nato me je še bolj…in ko nisem imela več moči sem odnehala…Ker je ubil veselo dekle v meni, moj ponos in moje dostojanstvo…sem ga nazaj udarla…vem da ni prav…vendar sem želela vsaj v tem pogledu pokazati, da se ga ne bojim, da imam ponos…
Kako zelo sem trpela…ko me je pretepel, se je želel nato pogovoriti…ni mi bilo do življenja,glava me je zelo bolela, želela sem le zaspati…on pa je začenjal pogovor…češ da se morava zmeniti kaj in kako…me spraševal:Zakaj je do tega prišlo, Zakaj se sedaj nočem pogovarjati, me napadal…Jaz pa sem le želela zaspati, se zbuditi v malo bolj normalnem stanju, da ne bi starši česa opazili…
Joj ko se spomnim…kolikokrat me je pretepel…nato pa sem se vsa objokana pudrala, mazala, se skušala pomiriti, da le pridem normalna domov, celo on je pogledal in me tolažil da se mi nič ne pozna….BOLANO!
Jaz pa sem bila očitno še bolj…ni mi bilo več pomembno…vedela sem da moram oditi in da nekega dne bom…vendar ko človek zabrede tako globoko, ko vse izgubi…ponos, mir v duši, samozavest…je težko…zelo težko…
Prepričal me je da me nihče ne bo imel toliko rad kot me ima on…da se moram spremeniti, nehati težiti, ga nervirati…
Nato pa sem poskušala vse možno:ko sem bila jezna, nisem več vpila, skušala sem drugače…vendar je bila to zanj provokacija…nič nič ga ni spremenilo…
Celo obljubil je da bo šel na zdravljenje, da bova šla skupaj…nič ni bilo od tega…
Po treh letih pekla sem odšla…bolelo me je, še sem ga ljubila na nek način, nisem se več smejala, ogromno sem shujšala, ni bilo več iskric v mojih očeh…že dolgo sem bila mrtva…
Vendar, prebolela sem ga kot osebo, dejanj, ki mi jih je počel pa ne morem preboleti…ne morem razumeti zakaj????Zakaj sem si to zaslužila, bila sem mlada (17let)ko sva se spoznala…hrepenela sem po ljubezni, prvo leto najine ljubezni je bilo kot v pravljici, nato pa….
Ne razumem kako mi je to lahko počel???Ko sem udarila nazaj, je bilo še huje, ko sem izgubila svoj ponos in se resnično bala za svoje življenje, ko sem ga prosila naj me neha tepsti ni odnehal…(le kasneje je rekel..da ga boli ko se spomni da sem ga prosila…).
Boli me boli boli…moja prva ljubezen mi je to storila, človek ki me je imel bolano rad, ki bi zame takrat tudi umrl….ODGOVORA NIKOLI NE BOM NAŠLA…
Videvam ga…ko me vidi mi nameni le jezen pogled…me opazuje…mislim da še misli o meni…Ima punco…videvam jih skupaj…Ona je stara 17 let (ko sem jih imela 17 sem ga tudi jaz spoznala!)…mislim da ni srečna, je nekako mirna, brez energije,…Če pomislim, da preživlja isto kot sem nekoč jaz…me resnično zaboli…ne privoščim tega najhujšemu sovražniku…Mogoče je ona le dekle, ki hrepeni po ljubezni…kot sem jaz…
Mogoče jo pa zna imeti rad in se je spremenil…ali pa je ona drugačna, se mu podreja…
Ne vem zakaj…čutila sem potrebo da napišem del svoje zgodbe…
Punce, imejte se rade…vem da je težko…res težko oditi za vedno…
Če tega ne želite narediti zaradi sebe…naredite zaradi svojih otrok, ki jih boste imele nekega dne oz. jih že imate…
V svoji družini sem bila mnogokrat priča nasilju…in doživljala nasilje…Ker vem, kako to lahko vpliva na nežno bitje…sem odšla za vedno…ne želim tega mojim otrokom, ki jih bom imela!
Jočem ob vaših zgodbah, hudo mi je in jezna sem…
Zaslužite si mir v vašem srcu in duši!
zdravo…
to, kar si napisala me je spravilo do solza..čutim s teboj in vem kaj si prestajala..tudi sama sem to doživljala in ne privoščim nikomur..takšni ljudje ne bi smeli obstajati.ne najdem pravih besed, ki bi ti bile v oporo, kajti sem tudi sama še vedno na tleh..
hvala, če si prebrala moje sporočilo.
držim pesti zate in ti želim srečo na vsakem koraku..**
Draga Jaz…!
Hvala, da ste podelili svojo zgodbo in izkušnje z nami. Tudi mene se je vaša izpoved globoko dotaknila. Upam, da bo spodbudila in vlila moč ženskam, ki doživljajo nasilje, da bodo tudi one prekinile ta začarani krog, kot je to uspelo vam.
Želim vam moči in poguma še naprej! Srečno!
Pozdravljena!
V bistvu nikdar nisem doživela česa podobnega, saj nikdar nisem imela takšnega nasilnega fanta, morda zato, ker sem sama bolj agresivna, povem svoje, zaključim stvar še preden bi kateremu sploh prišlo na pamet, da bi me vdaril…vkolker bi me, bi zaključilpri meni za vedno…naj bi me imel še tako rad…ne more te nekdo, ki te pretepa imeti rad, ni te varjante!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Vse je nakladanje, prevara, obsedenost…ne pa ljubezen!!! In da bi morala jaz kdaj delati po merilih koga??? Ni varjante…ne vem zakaj ste nekatere takšne, da to počnete!!!! Tudi jaz nisem imela lepega otroštva, ampak nočem ponavljati napak tisočih…se zapirati v svoj svet, biti požrtvovalna in ponižna….NEEEE, moraš imeti samega sebe rad, se spoštovat in biti karakter, to pa včasih pomeni tudi rečt NE! Ali biti agresiven, saj v tem krutem svetu ni milosti…to menda vidite…in nikdar je ne bo!!!! Ko bi vedele kaj vse počnejo moški z ženskami v vojnah ali tak, ko nič ne morejo, npr. muslimani…ko ženska nima pravice…ve pa jo IMATE, pa je ne znate izkoristiti, kaj bi dalo tisoče žensk za eno vašo priložnost spoditi fanta in ga brcniti v rit…ve pa nič!!!! ne bodite smotane, bodite HRABRE, POGUMNE in predvsem PONOSNE same nase, ne glede na to, kar se vam je zgodilo, danes je danes, jutri je jutri, to je pomembno, ne pa včeraj kaj je bilo!!!!!!!!! Živite lepo, vse možnosti imate…nekatere jih nimajo 🙁
Lp
Vasa zgodba me ni navdala z obupom, nasprotno. Navdala me je z velikim ponosom na vas. Ponosom, da ste sla iz te zveze in o tem tudi tu spregovorila. Za oboje je bilo potrebno veliko notranje moci. Marsikomu ste lahko za vzgled.
Zenske so v imenu ljubezni pripravljene spregledati marsikaj, celo to, da je njihov parter ocitno dusevno popolnoma premaknjen. Vam se je to zgodilo, ker ste bila se zelo mlada in neizkusena in vodljiva, natanko tako kot njegova sedanja partnerica, saj si taksne tudi povsem nacrtno isce, saj z njimi lazje manipulira in jih zastrasuje. Lahko stavite, da sama dozivlja enak pekel kot ste ga vi. Ce ga bo zapustila, bo ta pekel dozivljala tudi naslednja.
Zaradi vase izkusnje ste dozorela veliko prej kot vecina, in veste, kaj je v zivljenju in partnerstvu resnicno pomembno. Nekatere zenske pa cakajo celo zivljenje, da se bo tak clovek spremenil, in pri tem zapravijo celo zivljenje. Vse razloge imate, da ste nase ponosna, saj ga vi niste in to je tisto, kar najbolj steje. Karkoli bo v vasem zivljenju, tako slabo kot to, cesar ste se resili, ne bo nic. Brazgotine so, da, vendar gre od tu lahko samo se navzgor.
Srecno!
Tvoja prezgodnja izkušnja je bila zelo boleča in vsaka ti čast, da si se tako hitro rešila iz tega bolnega razmerja. Veliko preveč ženskam, mnogo starejšim od tebe to ne uspe in zapravijo celo življenje zraven take motene osebe. Tvoj tip je bil (najbrž je še) totalno zblojen in umsko moten, ti pa si imela smolo, da si naletela na njega. Tako si bila prikrajšana za tisto lepo nedolžno prvo ljubezen in si vse prezgodaj spoznala moško nasilje.
Zato si lahko samo čestitaš, da si bila sposobna oditi stran od njega in pokrbiš, da se ti nikoli več ne bo zgodilo kaj takega.