Sicer moj problem ni tako hud, kot pa problemi ostalih, ki ste se znašle v tej rubriki, a vseeno ni prijeten in občasno me tudi stisne pri srcu od strahu, ker ne vem, kaj se še lahko zgodi.

Dve leti sem bila z partnerjem, a sem k sreči dovolj zgodaj spoznala zametke nasilja v njem. tako prijazen je znal biti, ko pa se mu je utrgalo, se mu je utrgalo zelo. Kar velikokrat je moral ponoviti napake, da sem ugotovila, da moram nehati upati, da se bo spremenil in končala vezo polno čustvenega izsiljevanja in tudi groženj. Fizičnega nasilja ni bilo.

Včasih je rad pil, menila sem, da se bo spremenil, kar se medtem, ko sva bila skupaj, tudi je. Oz. igral je, da se je spremenil. Pa so na plano še vedno kdaj pokukale stvari, ki so mi dale spoznanje, da z jim ni prihodnosti.

Do tu vse lepo in prav. Rešila sem se dovolj zgodaj.
Ampak ni čisto res, saj se je zdaj, ko je sam, snel s povodca in nadomešča vse, kjer se je prej moral zadrževati. Pije ogromno. Kombinacija on&alkohol pa je katastrofalna.
Pa to niti ne bi bil moj problem, če v stanju pijanosti ne bi lazil za menoj, me zasledoval, me 5 minut prosil skoraj na kolenih, da bi se videla, čez 5 minut grozil, da se bo ubil, čez 5 minut razlagal, da me ne mara, čez 5 minut lagal o čemerkoli že, samo, da bi dosegel svoje. Ob vsem tem pa me seveda žical za denar.
Me išče in čaka po krajih, kamor zahajam.
Ker je zelo impulziven, nikoli ne morem vedeti, katero od stvari misli resno in katero bo uresničil.

Ko sva bila skupaj, sem vsem tem njegovim muham ugajala, jih spregledovala in se puščala prepričati. Seveda je bilo to najslabše.

Zdaj je moj odgovor enak: ne. Ponavljam pa ga lahko v nedogled, saj se z “ne” ne sprijazni, samo še bolj znori, ko ne doseže svojega. Menila sem, da bom imela mir, če bom ostajala trdna in vztrajala pri svojem ne za vsako ceno, a je enako, ne odneha.

Kaj naj naredim, kako naj se obnašam, da se bo čimprej umaknil iz mojega življenja? Policija ne pride v poštev, ker fizično nasilen ni, le sposoben ni razumeti, da imam pravico do svojega miru. Ker meni, da ima on pravico do nadlegovanja, niti sporno se mu ne zdi, saj on samo “lepo prosi” in ga o njegovem moram uslišati, ker tako zelo lepo prosi. Tudi, če nočem. In če ga ne uslišim, je ogenj v glavi. Nobena beseda ne zaleže.

Kako naj se obnašam, da bo odnehal in se pričel posvečati čemu drugemu? Res ni prijetno iti po cesti in čakati, izza katerega vogala se bo pojavil in katerega od mojih znancev bo nadlegoval.
je res edina možnost, da odneha, da najde drugo žrtev, ki jo bo imel “rad”? Z njo že zdaj sočustvujem…..

Pozdravljeni!

Verjamem, da to ni prijeten občutek, ko morate vedno imeti oči na pecljih, kdaj se bo pojavil.
Pravzaprav ne vem odgovora na vprašanje – kaj narediti?. Dve leti sta bila skupaj. Vi ga poznate in veste, kje so njegove šibke točke, kakšne so njegove reakcije na določeno vedenje.
Domnevam, da ste se že večkrat poskušali pogovoriti z njim, saj pravite, da nobena beseda ne zaleže. Morda se bo sčasoma res naveličal, če bo vedno dobil isti odgovor, torej »ne«. Poskušajte še s kakšno drugo “taktiko”. Na primer ignoriranje. Ne oglašajte se na telefon. Izogibajte se krajev, kjer bi ga lahko srečali. Če ga že srečate, ne komunicirajte z njim. Ni vam treba. Vem, da ni vedno izvedljivo, da bi vas nekdo spremljal, ampak če se le da, naj bo čim večkrat z vami nekdo – prijateljica ali kdo od znancev. Tako si boste zagotovili tudi priče, če se nadlegovanje stopnjuje v še kaj hujšega.
Na vašem mestu bi se vseeno pozanimala na Policiji, kaj narediti v takem primeru. To je nadlegovanje in je kaznivo. Tudi psihično nasilje je nasilje.

Strinjam se z gospo Gliho. Takoj prijavite policiji in to prav vsak njegov izpad.

Ojla!

Čestitam, da si pravočasno prepoznala lastnosti svojega partnerja in da si šla stran!!!

Enako kot gospa Suzana svetujem, da se preprosto ne zmeniš več zanj. Če se ti približa, poglej stran in se delaj kot da ga ni ali se obrni stran in začni pogovor z neko drugo osebo.
Od začetka bo silno težko. Če bo še težil, vstani in odidi, brez besede. Odhod naj ne zgleda kot beg, ampak kot zavestna odločitev, naj bo počasen, premišljen in z dvignjeno glavo. Tvoja drža mu bo povedala več kot tisoč besed. Lahko jo treniraš doma v ogledalu.

Tako taktiko sem preizkusila na potovanjih pri nadležnih prodajalcih, ki lazijo za tabo, te cukajo za rokav, ves čas nekaj sprašujejo in hočejo prodati svojo robo. Videla sem, kako z njimi opravijo npr. angleži – hladno jih ignorirajo in imajo mir. Zdaj tudi jaz preprosto gledam nekam proč in se delam kot da jih ni. V začetku mi je bilo prav težko, ker tega nisem vajena, potem sem pa spoznala, da nimam izbire – ali trop nadležnih ljudi na vratu, ki so mi zagrenili ogled zelo lepih stvari, v katerih bi rada v miru uživala ali pa leden pogled stran.

Veliko vztrajnosti ti želim!

Najlepša hvala za nasvete.
Moram povedati, da ignoriranje in odhod brez besed nista uspešna. Ker je poseben tip človeka, ki ne odreagira tako, kot bi se običajno pričakovalo od ljudi.
Nazadnje sem storila točno to.
In kaj je storil. Ko sem se usedla v avto, da bi se odpeljala, je prišel za mano, potisnil glavo skozi odprto okno in se ni odstranil. Sicer bi se lahko odpeljala, a bi ga ob tem najbrž kar močno poškodovala. Imam občutek, da si je prav to tudi želel. Tega pa nočem iz dveh razlogov. Najprej čisto običajni, ljudi pač nimam namena poškodovati, drugi pa je ta, da bi potem zvalil vso krivdo name. Nova možnost, da mi teži, mi grozi….. Bi mi sploh kdo verjel? Glede na to, da sem mahala mimoidočim, naj mi pomagajo, a so se vsi obračali stran, dvomim. Ko mi je uspelo uiti, se je usedel v svoj avto in me zasledoval.
Kje točno delam zdaj, ne ve, me pa išče po kraju, kjer delam, kadar sem v službi. Zaenkrat mu ni uspelo, niti pomisliti si pa ne upam, kaj bo, če me bo našel. Ignoranca? Ne bo šlo, ne bo se odstranil. Prej je možno to, da bo poleg mene pričel nadlegovati še nič krive sodelavce. Res si ne želim, da bi oni, ki niso prav nič krivi, imeli probleme.
Ignoranca ni rešitev, še bolj ga razjezi. On je prav resnično prepričan v to, da se moram prijazno ukvarjati z njim, kadar si to zaželi. Kot da je moja dolžnost. In ne zdi se mu narobe, da bo za to uporabil čudaške metode. Ker resnično verjame, da ima prav on.

Res je, pri večini ignoranca deluje, a kot sem rekla, je zelo poseben človek. To ga kvečjemu podžge.
Ne vidim rešitve. Če sem prijazna, se mu bo zdelo, da tako moram in bi se mu morala podrejati vsakič, ko se mu bo zahotelo. Če ga ne upoštevam, znori in mislim, da ima v glavi samo en cilj. Doseči svoje. Ni važno, kako. Me kaznovati, ker sem nesramna do njega.

Izgleda, da je res edina možnost policija. Bojim pa se, da ima tule prav. Ko sem mu zagrozila s policijo, je preprosto dejal, da mu ne morejo nič, ker ima pravico hoditi in biti kjerkoli. Svobodna dežela pač. Upam, da na policiji ne bom dobila takega odgovora. Ampak zlepa izgleda res ne bo šlo.

Hvala vam za trud. Lepo je videti, da so na svetu še ljudje, ki jim je mar.

prijava policiji
vsakič
in kasneje zahteva po prepovedi približevanja

ko bi bilo pri nas tako kot je v Ameriki….prijaviš nadlegovanje, policija se odzove, sodišče tudi če prekrši itd. pri nas pa…..ali vse skupaj traja dokler kateremu ne poči, ali pa se zmigajo, a še vedno ni prave rešitve. se mi zdi, da je pri nas ravno to področje najmanj izdelano, pa najbolj je zoprno: nadlegovanje!

jaz bi raje poskrbela na svoj način: mu enostavno zagroziš, da če ga še 1x vidiš, bo prosil za samomor, (ko ga tako rad omenja), če to ne zaleže, pa je mnogo ljudi, ki bi za male pare z velikim veseljem trenirali pesti. človek se mora znajti če zataji sistem! lp

Ojla!

Če bi meni vtaknil glavo skozi šipo v avto, bi ga krepko priškrnila in bi mu naredila celo sceno, priprtemu. Pljunila v obraz ali kaj takega. Očitno se boš morala naučiti biti tudi nesramna.

Pri sebi se pripravi na nore situacije in reagiraj skrajno nesramno. Ne prosi drugih za pomoč, ampak delaj scene, zmerjaj, vpij, tuli, polij ga s pijačo, vrzi mu kaj v faco. Zmisli se, da ti je kaj naredil, vpij kot nora, da ti dela nasilje, čeprav ne bo res. Pretiravaj na veliko!

Kje je tvoja jeza??? Tip ti dela šmorn kar naprej, ti pa: pa res nisem mogla nič. Seveda moreš, samo hoteti in želeti je treba!

Pa vzemi vse skupaj bolj za hec, kot igro v gledališču (kot en Špas teater).

LP

Vem, da želiš najboljše, a ni tako enostavno. Lahko bi ti razlagala po primerih, zakaj tvoj nasvet ne pride v poštev, a zaradi razpoznavnosti in vpletenih raje ne bom.
Verjemi, tudi če se zdi nemogoče, obstaja na svetu vsaj en človek, ki zna vse obrniti tako, da se izteče po njegovem scenariju. Zlivanje soka v obraz? Ja, normalni ljudje bi se sekirali, tu pa bi bilo žal tebi. Verjemi, njemu tega ne bi naredila. Tudi ti ne. Razen, če bi bilo v afektu in ne bi zmogla več presojati, kej je dobro zate, tvoje bližnje in kaj ne.

Vem, enostavno ne moreš verjeti in razumeti, če ne doživiš.

ps: okno sem že poskušala zapreti. Ni bilo izvedljivo. Močnejši je. Precej. Pa tudi precej nor.

Glede na napisano sem prepričana, da ti lahko pomaga policija. Vsakokrat, ko se prikaže pokliči policijo, še prej pa naredi prijavo in jim povej kaj vse počenja, da te zalezuje, nadleguje…. Tudi pri nas je že v veljavi prepoved približevanja. Upam, da ti bo uspelo, če ne pa se bojim, da boš morala popolnoma menjat okolje, odseli se drugam, ali uporabljaj nove poti, skušaj se ti izmikati njemu. Če ga vidiš že na daleč, zavij v drugo smer. No to s selitvijo pride v poštev v skrajni sili, vendar bi razmislila tudi o tej varianti, raje kot doživljati take scene.
lp

Jaz mislim, da mu lahko pomaga le čas, da vas pozabi. To pa lahko traja tudi leta.

Živijo,

kar srh me spreletava, ko berem tvoje poste.
Tudi moj bivši partner je (bil) točno tak. Skupaj sva bila “le” leto in pol, ko sem ga končno zapustila. Takrat se je zame šele začelo pravo trpljenje. Do mene se je obnašal točno tako kot ti opisuješ. Me zasledoval, grozil, da me bo ubil, da bo ubil sebe, skratka življenje je zame postajalo neznosno. Obrnila sem se tudi na policijo, pa na CSD. Žal ni bilo nobene konkretne pomoči, še več, na CSDju mi celo niso verjeli in me je njihova delavka označila za lažnivko.
Upam, da ne gre za istega človeka, mu je ime na D.? Zapustila sem ga pred 11 leti, potem me je pa še dve leti in pol takole nadlegoval. Ni pomagalo ne bežanje, ne ignoriranje, ne vljuden pogovor, ne kričanje. Pomagala pa je najbolj nesmiselna stvar: v nekem trenutku, ko sem bila zares čisto na koncu, sem mu z roko po zraku narisala namišljeni zid in zavpila: Samo ne drzni si prestopit tega zidu, ker boš potem videl! Ne morete verjet, povsem nesmislena stvar, ki je delovala. Od tega “zidu” naprej je prenehal s fizičnim nasiljem in neposrednimi verbalnimi grožnjami. Nekaj časa me je še vedno zasledoval, vendar na razdalji nekaj deset metrov, z menoj ni več govoril neposredno. Še vedno sem dobivala smse, ko sem že četrtič zamenjala gsm številko, je prenehal tudi s tem.
Približno zadnjih osem let imam kar mir pred njim. Občasno me še vedno zelo očitno zasleduje, vendar to traja le nekaj ur v dnevu, približno na vsake štiri mesece. Zdaj tega ni bilo že od marca. Nikoli več ne spregovori neposredno z mano, le skriva se npr. za policami v trgovini. Občasno me tudi še pokliče in je tiho, ko se oglasim, če odložim, pokliče trikrat štirikrat zaporedom, potem se umiri.
Kljub temu imam kar mir pred njim, upam, da ga bo v bodoče minilo še tole početje, potem bo pa zares konec. Sicer pa ne vem nič o njem, ne ali ima kakšno punco, ali še vedno živi doma, ipd.
Srčno upam, da se ti bo uspelo rešiti tvojega nadlegovalca. Poskusi, mogoče pa pri tebi tudi zaleže taka, pravzaprav otročja poteza. Tudi meni se je zdelo zelo čudno, da je pomagalo, sem pa vesela, da je.
Lep pozdrav,

Meta.

Ne vem, da policija ne bi posredovala oz. da ne bi naredila nič. Pojdi tja, povej jim da ti grozi, pa sigurn bojo upošteval tvojo prijavo. Ker prijava uradna je vendarle prijava!!

Mislm, da taki tipi še sploh živijo na tem svetu, sej si sploh ne morem predstavlajt kako to zgleda, da te v bistvu tako ustrahuje cel dan. Kaj pa če boš nekoč imela novega partnerja, ali se bo tud na njega spravil….
Ne vem, jz bi si kupila še psa, če ne bi šlo drugače….v skrajni sili pa se seli nekam drugam, čeprov boš morala prekleto pazit, da te ne najde. Ker taki tipi so sposobni marsikaj, to so duševni bolniki že po moje.