zakaj ženske?
Pred leti sem tudi sama zbežala od nasilnega moža in zdaj imam k sreči mir. Življenje mi gre počasi na bolje. Ko berem stiske vseh teh žensk in vaše nasvete, kam in kako naj se odselijo trpinčene ženske, me še vedno zaboli, da je vse to na ramah žensk. Njihovi moški tako pogumno izvajajo nasije, saj si s tem delajo prostor v skupnem domu, ko žensko z otroci preženejo ven. Imajo vso premoč, tako fizično kot tudi podporo družbe, da jim ni treba oditi nikamor. Oni ne hodijo na CSD, saj nimajo nobenih večjih težav, razen zoprne babe, ki se je bodo vsak čas znebili. Potem bodo v miru zaživeli v skupnem stanovanju in si pripeljali novo družbo. Nasprotujejo ločitvi ali pa vsaj delitvi premoženja naslednjih nekaj let in uživajo skupaj pridobljeno premoženje. Ženske pa se vlačimo z otroci po raznih zasilnih bivališčih, imamo le tisto kar nam je uspelo vzeti, se bojimo da bi nas odkrili in nadlegovali še naprej, plačujemo najemnino, iščemo rešitve okoli sorodnikov, on pa se mirno šopiri. Potem moramo iskati pravno zaščito in plačevati odvetnike, na koncu pa popustiti še kaj, da dobimo vsaj nekaj tistega, kar je (bilo) naše.
Zato, dokler bodo takšni zakoni ki ščitijo nasilneže in pijance, ne bo takšnih situacij manj. Brez skrbi, da bi ti nasilneži nekajkrat premislili, če bi vedeli, da jih lahko doleti prisilna izselitev, preden bi pričeli izvajati nasilje nad svojo ženo in družino. Ko bi se zaradi tega znašli pred problemom lastne eksitence, ko bi morali pustiti vse svoje premoženje, ja, takrat bi razmišljali drugače. Zdaj pa imajo le vedno večji pogum. Zato se ne čudim, če pride do preobrata in ljudje v brezupu vzamejo pravico v svoje roke, kot je že opisano nekaj postov niže.
Nikjer ne zasledim ničesar, kar bi nakazovalo razmišljanje v to smer, vedno je ženska z otroci tista, ki mora bežati, ob tem pa jo še na CSD naderejo, da si je sama kriva. Res imamo veliko podporo. Zelo, zelo žalostno je vse to.
Jaz sem za ceno svojega življenja in miru pustila večino stvari nasilnežu, ki jih je uporabljal več let sam. Zdaj pa sva si približno razdelila kar je ostalo od tistega, kar ni zapravil. Zakaj moram biti jaz tista, ki rečem da to ni tako pomembno, pomembno je da živim v miru. Ko bo moški postal tisti, ki bo rekel da ni važno kaj vse je izgubil, samo da ne zgublja več energije s svojo žrtvijo, bo precej drugače.
Pozdravljeni, Neli!
Zelo se strinjam z vami o tem, da ni pošteno, da ženske in otroci bežijo, nasilneži pa ostajajo v udobju svojih domov.
Nisem prepričana, da bi bilo z drugačno ureditvijo manj nasilja oziroma da bi nasilneži kaj bolj premislili, preden bi začeli izvajati nasilje, zagotovo pa bi bilo bolj pravično, da bi iz skupnega doma odšel tisti, ki nasilje povzroča, ne pa tisti, ki je/so žrtev.
V tej smeri je napisan Pravilnik o prepovedi približevanja (UL RS 95/2004), ki v členih 7. in 8. določa, da kršitelj zapusti kraj oziroma prebivališče, v katerem živi skupaj z oškodovancem, policistom pa mora izročiti ključe prebivališča.
Morda pa bo prihodnost le prinesla spremembe na tem področju v korist žrtev nasilja.
Vase pisanje je zelo na mestu. Socustvujem z vaso zgodbo, ki je prav gotovo podobna se veliko drugim. Vesela pa sem, da se niste dali in da ste zbrali moci, kjub temu, da je drzava bolj naklonjena nasilnezem kot njihovim zrtvam, in izkoristili obstojece (ceprav slabe) moznosti, da ste si ustvarili ceprav materialno tezko, a cloveka vredno zivljenje.
Draga Neli!
Popolnoma se strinjam z vami. Dokler bodo nasilneži in pijanci tako zaščiteni bo še veliko gorja v naši državi. Že res, da je sprejet pravilnik o prepovedi približevanja ali se izvaja in kako pa je drugo vprašanje. Sama se žal še vedno srečujem s podobnim problemom kot ga opisujete vi. Pri nas je prisotno še to, da “bivši” ustrahuje celo moje straše. V prisotnosti policistov nam je grozil, da nas bo pobil, da bo hišo zminiral ………………..
Konec polilicijske intervencije pa je bil, da so “bivšemu”, ki je bil pijan in razbijal po hiši verjeli vse,meni pa solili pamet.
Sprašujem se ali naj se sedaj zaradi pijanca in nasilneža skupaj s starši, ki sta stara 83 in 81 let preselimo v varno hišo.
Menim, da je v naši državi problem alkoholizem. Zdravljenje alkoholikov bi moralo biti urejeno drugače. Kateri alkoholik pa je še priznal, da je alkoholik. Še star pregovor pravi: “pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne.”
Trenutno sem v fazi urejanja dokumentacije, da bi “bivšemu” izplačala njegov delež. Žal pa sem naletela na oviro, ki se ji pravi brezposelnost in ne dobim kredita. Še iščem možnosti.
Upanje umre zadnje.
Lep pozdrav
Draga Tatjana
Ne strinjam se povsem z vami. Zopet naj ženska – žrtev nosi odgovornost, da se moški oziroma nasilnež noče “skulirati”, če ne že zaradi žene, vsaj zaradi otrok, ki si jih je tako želel in so tudi njegovi kot pravite. Srčno pa upam, da otroci ne nosijo v svojih genih stvari, da bi se obnašali in počenjali stvari kot jih on.
Vsak normalen odrasel človek mora nositi odgovornost za svoje napake in dejanja jih priznati in popraviti.
Veste, ko sem ga izbrala je bil čisto v redu. Ali naj jaz nosim odgovornost, če sta ga premamila družba in alkohol in kljub vsi podpori, ki smo mu jo nudile s hčerkama trmasto vztraja. “Tudi v njegovo dušo nisem mogla pogledati.” Zato pa imamo strokovnjake.
Lep pozdrav.
seveda so se zdeli pravi,zato ne razumem nekaterih,ki pravijo ,ja zakaj pa so vzele nasilneža.Od začetka sigurno ni bilk tak,bil je pozoren ,ljubeč ,vsaj delal se je takšen.POzneje pa ko so z njim živele pa so spoznale,kakšen je v resnici,posebej še v stesnih situacijah.Po mojem nobena ne bi prej vzela nasilneža,če bi vsaj malo kazal svoje nasilno vedenje,saj vsaka ženska hrepeni po nežnosti in ljubezni.Zato je še toliko bolj pomembno ,da se partnerja najprej dobro spoznata,VIDITA TUDI SVOJE NAPAKE,NE PA DA BREZGLAVO HITIMO V PARTNERSKO ZVEZO.Najprej moramo spoznati kakšen odnos hočemo in kaj nam partner nudi in mi njemu.Najbolj važno pa je da nas spoštuje in nam omogoči določeno svobodo in normalno tudi mi njemu.Vsaka čast ženskam,ki zberejo pogum in odidejo in nasilne partnerske zveze,zaradi njih samih in zaradi njihovih otrok,ki so tukaj največje žrtve.Želim vam veliko dobrega in veliko poguma še naprej.