Kako reagirati na nasilno obnašanje nepoznanih otrok, starih tam 12 let?

Bom opisala situacijo. Pred kakšnim mesecem sva šla z otrokom, ki je bil na kolesu in je star 5 let, na bližnje igrišče. Tam je bila skupina 4-5 otrok, starih 10-12 let, ki jih samo na videz poznam, doma so v naselju, nisem pa z njimi imela nikoli kakšnega stika. Niti besede nikoli z njimi spregovorila.

Takoj, ko sva prišla, je eden izmed njih začel z :”Mali, kolo se ti vrti”. Ostali so se pridružili in izgledalo je tako, da so potem skupno vpili, da se mu vrti kolo, da bo padel,… Kakšno minuto sem jih ignorirala, potem pa nadrla, naj dajo mir. Seveda niso, tako da se je to bolj ali manj nadaljevalo še nekaj minut, tudi z moje strani. Potem sva šla, prišla pa je neka ženska, ko sva odhajala in sem videla, da jih je kasneje nadrla in poslala dva v hišo, ostala dva pa sta potem tudi odšla. Mislim, da je bila mama dvah iz skupine, nisem pa dobro slišala, kaj so govorili.

Ko sem to isto skupino srečala čez nekaj dni, se je spet zgodilo isto. Včeraj pa sem šla iz bloka in na stopnicah srečala glavnega iz skupine in mi je rekel: “Zdravo, oma”.

Kako reagirati na te zadeve? Naj ignoriram? Zagrozim s policijo? Najdem stokilskega tipa, da jim pojasni, naj me pustijo pri miru? Se jih izogibam? Rečem, da se naj gre solit in grem dalje?

Ne razumem. Kaj takega se mi ni še zgodilo, pa nisem ravno rosnih let. Saj nisem imela nobenega stika, kaj šele spora z njimi.

Rada bi samo, da me pustijo pri miru in strah me je, da bo stvar eskalirala. Doma pravijo, da naj jih ignoriram. Ne vem, morda. Ampak če bodo to vzeli kot znamenja slabosti, bo morda še huje.

Po drugi strani pa se mi fržmaga, da bi se pustila terorizirati dvanajsletnikom, s katerimi nisem imela nič.

Pozdravljeni, Karin!

Otroci v letih odraščanja preizkušajo meje dovoljenega. Se tudi neprimerno obnašajo ali so celo nasilni.
V vaši situaciji je možno reagirati na različne načine. Eden od teh je lahko tudi ignoriranje. Ponavadi se otroci poskušajo dokazati v skupini, pokazati vrstnikom, kaj si upajo, biti »glavni«, da bi jih vrstniki sprejeli itd. Če ignorirate njihovo obnašanje, bo mogoče postalo nezanimivo za njih, da vpijejo za vami… lahko pa da jih bo še podžgalo. Nemogoče je predvideti reakcijo otrok.
Izogibanje se mi ne zdi dober način soočanja s situacijo. Če otroci živijo v bližini, jih boste gotovo še srečevali.
Bolj kot grožnje s policijo in »pomoč« stokilskega tipa, bi vam priporočala, da se poskušate pogovoriti s starši teh otrok. Če ste opazili, kdo je »vodja« v skupini, bo morda dovolj, da se pogovorite le z njegovo družino. Skupina ponavadi namreč deluje tako, da ima nekega vodjo, ki mu ostali člani sledijo.
Končno so otroci mladoletni in za njih odgovarjajo njihovi starši. Oni so jih tudi dolžni vzgajati in ukrepati, kadar se njihovi otroci ne obnašajo primerno. Lahko pa bi starši otrok vaše opozorilo oziroma pripravljenost na pogovor razumeli drugače kot bi bilo mišljeno z vaše strani. Mislim, da je za starše to kar občutljiva tema.
Kako pa bi vi kot mama ravnali, če bi se vaš otrok tako obnašal? Bi se vam to zdelo »normalno« – pač faza odraščanja? Ali vredno ukrepanja? Premislite!

Zelo dober odgovor!
LP

Po mojem osebnem mnenju je odgovor gospe Suzane Gliha je korekten, strokoven itd. Ali je tudi uresničljiv? Jaz osebno se s starši ne bi posebej ukvarjala, ker so moje izkušnje take, da bi stvari samo še poslabšala. Otroci so največkrat taki zaradi posledic slabe vzgoje, razpuščenosti itd. Najslabša možna rešitev pa se mi zdi grožnja s policijo. Jaz osebno bi kakšnega otroka iz te druščine, če je seveda možno, pozvala, da zame opravi kakšno delo – npr. gre v trgovino, odnese nekaj na pošto – da bi si pridobila zaupanje, otrok pa bi se posledično počutil “pomembnega”. Če bi delo dobro opravil, bi sledila tudi kakšna majhna nagrada – sladoled, 100 SIT. Mogoče je vredno poizkusiti.

Osebno se strinjam z nasvetom ge. Suzane Gliha. Treba se je pogovoriti s starsi. Ne morete otroka in njegove starse ze vnaprej okarakterizirati kot razpuscene, vzgojo pa za slabo. To so predsodki ze vnaprej in ni prav, da starse mecete v en sam razpuscen kos, preden jih spoznate. Velikokrat ima na otroka slab vpliv skupina. Velikokrat so otroci zelo “pametni” in pac preizkusajo meje, ker mislijo, da ne bo nobenih posledic, ko pa enkrat vkljucis starse, je pa stvar cisto drugacna. S kontaktom starsem jim pokazes, da bodo posledice. Najslabse je, da se stvar ignorira in mulc misli, da vas lahko kar zafrkava na hodnikih in da si mu ne boste upala nic rect nazaj. Ce ne boste ukrepali, bo mislil, da to lahko dejansko pocne in si vi to pustite. Ne pojdite kar mimo, ce vam en mulc, ki celo stanuje v vasem bloku, kar nekaj rece. Takoj mu dajte vedeti, da je to nesprejemljivo. Mirno ga vprasajte, kako mu je ime in kako se pise, da se upa tako govoriti z vami. Ce je tako pogumen, naj pove se ime. Recite, da tako veste, da stanuje tu okrog in da boste govorili z njegovimi starsi. Ce noce povedati imena, mu recite, da je ocitno totalna reva in da boste za njegovo ime tako izvedeli in se o njegovem obnasanju pogovorili z njegovimi starsi. Verjemite, 90% mulcem pade pri tem srce v hlace.
Nato spoznajte starse tega otroka in se z njimi pogovorite. Gospa Gliha je lepo rekla – ce bi bili vi mama in bi se nekdo pritozil, ali se res ne bi pogovorili z otrokom? Vecina otrok to tudi dobro ve.

Hvala za odgovore. S starši kolovodje ne bom govorila. Ce so tako vzgojili svojega otroka, si lahko mislim, kako bi se to izteklo.

glede naslednjega:

>Kako pa bi vi kot mama ravnali, če bi se vaš otrok tako obnaal?
>Bi se vam to zdelo »normalno« – pač faza odraščanja?
>Ali vredno ukrepanja? Premislite!

Hočete reči, da je to, da dvanajletnik reče :”Zdravo, budalo stara” normalno? Da je to, da se tolpa dvanajstletnikov zaganja v neznano odraslo žensko, s katero niso imeli pred tem nobenega stika, kaj šele konflikta, normalno? Upam, da sem to narobe razumela. Kaj moremo, sem pač budalo stara.

Vsekakor ne nameravam prenašati, da me bo nek otrok vsakič oblajal z “oma” ali “budala stara”. In ponižno čakati, da se bo morda naveličal. Bom snemala zadeve na diktafon in ko bo dovolj, šla na policijo. Hujše od nasilja je samo še toleranca nasilja.

Ponovno pozdravljeni, Karin!

Ne, nisem hotela reči, da s takim načinom obnašanja ni nič narobe, niti nisem želela, da to kdo tako razume. Beseda normalno je v navednicah tudi zato, ker imamo o »normalnem«, običajnem različna merila. Kar je lahko za nekoga običajno, za drugega morda ni. In obratno.
Strinjam se z vami! Nikakor ni primerno, da vas otroci žalijo, zbadajo ali so do vas nasilni. Tega vam ni treba tolerirati.
Še vedno pa mislim, da je učenje primernega obnašanja in vzgajanje otroka v prvi vrsti odgovornost staršev. Zato tudi vprašanje, kako bi vi kot mama ravnali v primeru, da bi se vaš otrok tako obnašal. Najbrž bi želeli vedeti, da se neprimerno obnaša oziroma bi želeli najprej sami ukrepati. Ali bi hoteli, da ga »učijo« primernega obnašanja drugi mimo vas oziroma ne da bi vi bili sploh obveščeni?
Starši se bodo morali vključiti v vsakem primeru. Še posebno, če boste odšli na policijo.

Se opravičujem, sem narobe razumela.

Težko verjamem, da je vzgoja v primeru kolovodje doma primerna in zato dvomim, da bi pogovor s starši pomagal. Morda se motim. Vem, da če bom odšla na policijo, bodo starši s tem vključeni, ampak preko policije, ne da bom jaz tam pri njih doma izpostavljena bogve čemu.

Moj otrok upam da se ne bo tako obnašal. V nasprotnem primeru bi se zelo zamislila nad sabo in partnerjem. Ne verjamem, da je to, kar meni ta fant dela, njegovo edino negativno obnašanje. Znaki so morali biti že mnogo prej in so jih starši morali opaziti. Zato si mislim, da če bi starši hoteli, bi že davno preprečili to, preden pride do faze, da neka tuja oseba razmišlja o policiji, ko se sreča z njihovim otrokom.

Mislim, da bi morali s starsi vsaj poskusiti. Vredno si je ogledati, s kom imate opravka. Ce vidite, da so grozni, se lahko potem odlocate naprej. Se vedno potem lahko greste na policijo oziroma karkoli drugega, vendar s tem, da najprej poveste njim, daste tudi njim priloznost. Po mojem noben stars ne bo kar sel mimo tega, da njegov sin zmerja stanovalce in mimoidoce z budalo stara; vsak vam bo pritrdil, da to ni prav. S starsi se pogovorite in jim povejte, da se vam zdi prav, da vedo, da se to dogaja in da je tudi skupina otrok, s katero se druzi oziroma je njen kolovodja, problematicna, in da boste o tem obvestili tudi starse drugih otrok, konkretno o obnasanju vsakega izmed teh otrok. Povejte jim, da bi zadevo radi mirno resili in da ste prepricani, da se je veliko od tega zgodilo zato, ker starsi ne vedo, kaj se dogaja.
Ce bi sli k prav vsaki od druzin teh otrok, ali mislite, da vas NITI EDEN izmed starsev (kot razumem, gre morda za tri druzine) ne bi poslusal in da jim ne bi bilo nerodno in bi ukrepali? Povejte jim, kaj se dogaja. Gospa Gliha je lepo rekla – tudi ce greste na policijo, se bo vkljucilo starse.

Naj vam povem, zakaj tako mislim. Ko sem bila se majhna, je v blizini zivel nekaj let starejsi fant, s katerim sem se vcasih tudi sama igrala. ko pa sem enkrat sla mimo (on je bil star ene 13 let), je pred svojo hiso posedal s prijatelji. Iz cistega lufta mi je rekel: “Kaj je tamala? P**** ti materna!” Zadevo sem povedala mami, ki jo je kar odneslo k njim domov. Fantu je bilo grozno nerodno, starsem pa se bolj in ni treba posebej poudarjati, da se to nikoli vec ni zgodilo. Pri svoji mami cenim, da je ukrepala takoj; ni mi predavala o tem, da se mora te stvari ignorirati, ni razmisljala o tem, kaksno vzgojo in domace razmere ima mulc, kako so ga vzgojili itd. Kar se je zgodilo, ni bilo prav in starsi morajo to vedeti. Hocem vam povedati – ne ignorirajte tega in obvestite starse. Pa tudi v “boljsih druzinah” lahko pride do cvetk – v nasi ulici zivi druzina iz BiH. Moja sestrica, ki je bila takrat stara ene 10 let, in njena prijateljica, sta iz povsem neznanega razloga zaceli zafrkavati priblizno enako starega otroka iz te druzine, da je cefur in cigan. Fantek je zadeve takoj vzel v svoje roke in pozvonil pri nas doma. Povedal je, da so oni iz Bosne, da pa se z njim ne bo grdo govorilo, da to ni prav in da naj recem sestri, naj neha. Bilo mi je blazno nerodno, ker je mi tega nismo ucili (lahko pa si mislite, kaj si je o nasi vzgoji zaradi njenega obnasanja takrat mislil tisti fantek!), in smo takoj ukrepali.
Ce greste mimo koga na cesti in za vami kaj rece, je pogosto stvar najbolje ignorirati. Ce pa se to dogaja v vasem bloku in soseski, prakticno od sosedovih otrok, pa morate ukrepati in ne morete kar dopustiti, da gre to naprej in naprej. S tem, da to prenasate in mulcu nic ne recete, nasilje samo spodbujate.