Kam po pomoč
Spoštovani!
Lepo prosim za vaše mnenje in nasvet – kaj naj naredim v naslednji situaciji oz. na koga naj se obrnem, da bom pomagala otroku in sebi, ker sva oba v hudi stiski.
Situacija je sledeča. Pred šestimi leti sem se ločila. Takrat je bil sin star, 4,5 let, danes je 10,5 let. Od takrat do danes sva z ex-možem nekako reševala sprotne težave. Tokrat je počilo! Mislim, da je vzrok temu to, da sem ex-možu pred enim mesecem nazaj (kot že večkrat doslej) jasno povedala, da sem z njim zaključila in razen pogovorov glede otroka, z njim ne želim imeti NIČ. Na CSD me je prijavil kot neskrbno mamo. Z obrazložitvijo, da otroku ne kupujem ustreznih oblačil (preveliko, premajhno) mu pošiljam -ko gre sin k njemu- sprana, raztrgana in premajhna oblačila, nikoli mu jih ne dam dovolj, da hodi po svetu v raztrganih čevljih, tako da ga je sram s sinom hoditi po mestu, da mu ne kupim stvari, ki si jih želi, da mu ne kupim takih stvari, kot jih imajo drugi otroci, … Halo!?!?! Moj otrok ne živi v pomanjkanju, je normalno oblečen in obut, glede na njegove želje in potrebe mu kupim tisto, kar se mi zdi normalno; nikakor mu ne kupim vsega, česar se spomni- in kolikor sem sposobna glede na finančne zmožnosti. Moj otrok ni zanemarjen, poleg tega ga redno spremljam v šoli, hodim na vse sestanke, delavnice, govorilne ure. Vse to se lahko preveri pri učiteljicah. Jaz se imam za SUPER mami.
Zelo sem razočarana nad strokovno delavko, ki je po mojem mnenju ravnala nestrokovno in na zadevo gledala pristransko. Spustila se je namreč na nivo EX-a in razpravljala o stvareh, ki nimajo nobene osnove. Ko sem predlagala, da gremo takoj pogledat kaj in koliko ima sin za obleči in obut, me je preslišala. Takoj sem ugotovila, da je na njegovi strani in je nima smisla prepričevat v nekaj, kar noče slišat, zato sem pod pritiskom obeh »podlegla«, počutila sem se popolnoma nemočno. Na razpolago smo imeli eno uro, razpravljali smo več kot dve uri o «njegovih« stvareh, tako, da nisem uspela povedat vsega kar sem želela – to so stvari, ki so bistvenega pomena za normalni psihični in čustveni razvoj otroka. Želela sem povedat kako čustveno izsiljuje in obremenjuje otroka, kako hoče imeti popolni nadzor nad njim in posredno nad mano, kako z njim manipulira. Hotela sem povedat kako jaz vidim ta problem, to je ljubosumje in »fovšarija«, ker sem si jaz uredila življenje in ga spravila v normalne tire, on pa si še vedno ni opomogel od ločitve, še vedno kuha jezo in zamero name, Ker mi NIČ ne more, se je spravil name preko otroka, tako da se sedaj lomijo kopja na sinu.
Naj omenim še to, da sta me strokovna delavka in on obtožila:
– da sem neodgovorna mama, ker zaupam otroka osebi, ki ni sposobna skrbeti za otroke (sina sem namreč dala sestri (ki moj EX- sovraži) na morje in je dobil opekline). Halooo?!? Ali ga je namenoma porinila na sonce?
– da »zatiram« sina s tem, ko mu ne kupim stvari, ki jih imajo vsi??? otroci v šoli.
– da sem »staromodna« in ne grem s časom naprej, ker otroku sama kupujem oblačila po svojem okusu in ne okusu sina. Povem jima, da greva skupaj v trgovin, on pa vzvišeno reče: »Mami, kupila mi boš tisto, kar si bom sam zaželel, saj ati plačuje zame, ti pa ta denar porabiš za položnice in svoje lepe frizurce!« Žal, še en dokaz manipulacije,
– strokovna delavka je od mene arogantno zahtevala, da EX-u povem kdaj bom sinu kupila kolo! Halooo!?!?! KDO pod soncem mi bo govoril kaj mu bom kupila kolo? Povedala sem, da je nakup odvisen samo od mene, sina časa in denarja. Poleg teka otrok ima kolo, ki sicer ni nov, je malo manjši, vendar se z njim še vozi.
Menim, da je iz tega razloga delo strokovne delavke nestrokovno in pristransko.
BRUHA se mi od takih stvari, ki so življenjsko nepomembne, so pa izredno moteče in obremenjujoče tako zame kot za sina. Jaz že tako in tako veliko časa in energije porabim za vzgojo-večne pogovore, navajanje na red in čistočo, skratka učenje za življenje- ter za izobraževanje-vzpodbujanje pri učenju, kontrola domačih nalog,
VEM, da je komunikacija za voljo otroka z EX-om neobhodna (je izredno težak govorec), NE PRENESEM njegovega nadzora in manipulacije, od CSD-ja več ne pričakujem strokovne podpore.
Kaj naj storim? Kako naj rešim problem? Na koga naj se obrnem?
Hvala za vsakršno pomoč.
Marta
Spoštovana gospa Marta!
V 94. členu Zakona o socialnem varstvu (UL št.36/2004) piše: »Če upravičenec ni zadovoljen s posamezno storitvijo lahko zoper delo strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca vloži ugovor pri svetu socialno varstvenega zavoda, zoper opravljeno storitev zasebnika pa na socialno zbornico.
Ugovor je potrebno vložiti v roku osem dni od opravljene storitve.«
95. člen istega zakona: »Svet socialno varstvenega zavoda oziroma socialna zbornica preizkusi ugovor, določi, kaj naj se ukrene ter o tem obvesti upravičenca, ki je ugovarjal, v roku 15 dni od prejema ugovora.«
V situaciji, kot je vaša, ko niste zadovoljni s strokovnim ravnanjem strokovne delavke CSD, menim, da je najbolje, če se najprej pogovorite z njo. Povejte svoje dileme in občutke glede njenega ravnanja. Če se vam zdi potrebno, vložite ugovor, kot je navedeno zgoraj.
Lahko se obrnete tudi na direktorja CSD, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ali/in na Socialno inšpekcijo.
Srečno!
Draga Marta1, tudi jaz imam žal na CSD s strokovno delavko zelo slabe izkušnje. Vsekakor, če meniš, da je bila strokovna delavka pristranska (vsaj po tem kar si napisala bi človek rekel, da je njeno ravnanje nestrokovno), bi bilo morda najbolje storiti kot pravi ga. Suzana. Zanima me še, kateri CSD je zate pristojen. Ne vem zakaj, če se vendar na razgovoru na CSD toliko pudarja starša kot enakovredna, delajo prav na CSD med njimi takšne razlike?
Pozdravljena Sandra
Upoštevala sem nasvet gospe Suzane, danes bom oddala dopis na direktorico, posledice pa sam Bog ve kakšne bodo, vprašanje je kako bo reagirala socialna delavka. Nekaj dni sem počakala zato, da ne bi bila preveč napadalna in nesramna do soc. delavke, saj sem bila zelo jezna in razočarana, takrat pa človek reagira kot sicer ne bi.
Upam na sončne dni.