Pozdravljeni, ponovno se obračam k vam po nasvet, najprej naj povem da sem se v nedeljo za nekaj dni odselila k staršem(nista rekla da ne smem k njima začasno, rec.za teden dni, samo že drugi dan-kdahj greš nazaj???), ker sem enostavno ugotovila da s partnerjem ne bo šlo(sem pisala v prejšnji temi o nasilju), preveč sem pričakovala od mame, ki mi je (žal) obrnila hrbet :((((

Plaz obtoževanj, vpitja, dretja pred (še) ne dvoletno punčko.
Ne morem več…..ne naprej…..ne nazaj….
Včeraj je bil dan, ko je partner z malo (ki jo je pobral v vrtcu,ker sem delala popoldne) prišel k nama k mojim staršem. Takoj ko sem vstopila sem mami prosila če se lahko greva s partnerjem sama pogovorit ven, pa je rekla da ne, tukaj imata otroka, vi spadate skupaj, potem je še očim začel…Vztrajala sem da ne grem nazaj….ne tukaj ne boš s sosedom(v spodnjem štuku živi, pa cele dneve dela in ga nisem nič videla) se zmeni če si lahko dol, pri nam ne boš,…Želela sem oditi sama nekam za pol urce in se ohladit, ker sem bila na koncu z živci – pograbila sem bundo, mami me je za lase privlekla nazaj v kuhinjo, me želela brcnit, potem me je želela udariti, mi je grozila-“Razbila bom tvoj dolgi gobec!” KER SEM SE POSTAVILA ZASE! Vse to je bilo pred otrokom, pred partnerjem – on je sedel na tleh(ker se je igral s kockami z malo), kar naenkrat je začel jokat, pa mu je moja mami rekla:”Sej vem da trpiš, zmenta se in pejta narazen če nista za skup, da boste vsi trpeli! Želim ji – da si dobi alkoholika, da bo še bolj trpela!” Potem sta se očim in mami odmaknila! (Naj povem to da je mami živela z alkoholikom, maminim sinčkom, sama ima še danes psihične težave,…) Naprej mi je zmetala vso preteklost – kaj sem ji kdaj rekla,….
Pred mojo mami se partner ni postavil zame, nič ji ni rekel. Doma pred svojo, se je postavil zame in želel narediti mir da se naj ne vtika v vzgojo in da naj nas pusti pri miru in spet: “Tvoja pa nič ne dela, nič ne delate, pomagate,….Pa otroku sem želela samo jogurt dat,…”Lobutala mu je z vrati, godrnjala,…..

Želela sem se jit shladit pa je moja mami rekla. “ja kam pa greš” – Jasno sem ji rekla:”grem lahko kamor želim” – ona pa: “Če sedaj greš brez otroka te ne želim več videti!”
Vmešal se je še očim, vsak dan od ponedeljka sta se drla name kot žvali, zmetala naprej vso preteklost, da sem za vse sama kriva, da sem “žleht”, da so njegovi otroci vsaj lepše vzgojeni če že šole in službe nimata(dve hčeri 21. in 19.let bosta letos stari, ena že z otrokom, brez srednje šole, druga isto brez končane srednje) – In potem kaj danes več pomeni:”Da imaš izobrazbo in nimaš redne zaposlitve ali da jo sploh nimaš in si lepše vzgojen!”

Skratka mučenje. Jaz sem mamici pustila listek da hvala ker zanjo ne obstajam, naj me ne kliče in išče, da je s tem ko mi je dokončno obrnila hrbet izgubila obe in hvala ker je pokazala nasilje nad vnukinjo!

Da zaključim: prisiljena sem bila jit spet nazaj k partnerju, ker drugam trenutno ne morem – Tako da edina rešitev je da si čimprej finančno opomorem in da grem čimprej z malo stran od vseh!!!
S težkim srcem to povem, tišči me, nimam več volje do življenja, najraje bi kar poniknila za nekaj časa.

Ja življenje je boj!
Vem da sem vse malo zmedeno napisala, a ko sem že mislila da se bom postavila na noge, se mi je sesul svet pod nogami!

Ponovno pozdravljeni, Rožica!

Razumem, da se trenutno počutite, da ste v brezizhodnem položaju. Zbrali ste moč in pogum, da ste odšli od nasilnega partnerja. Upali ste, da si boste opomogli in si s hčerko ustvarili novo, mirnejše življenje. V stiski ste se obrnili na starše, a ste pri njih ponovno doživeli nasilje. Že tako ste bili razočarani, potem pa so vas prizadeli še najbližji, tisti, od katerih ste pričakovali največ opore in razumevanja.
Kot pravite, ste bili prisiljeni oditi nazaj k partnerju, kar pa za vas ni sprejemljiva rešitev in si želite čim prej stran. Že prejšnjič ste pisali, da živite v stalnem strahu, da bi se nasilje z njegove strani ponovilo.
Sami ste zapisali, da je življenje boj. Torej se borite! Za svoj mir in srečo. Borite se za srečo svoje hčerke, da bo imela lepo otroštvo in dobro popotnico za življenje.
Iščite rešitve! Najprej morda začasne, kasneje, ko si boste finančno in čustveno opomogli, pa dolgoročne oziroma stalne.
Prehodna rešitev je lahko odhod v eno izmed varnih hiš (neznana lokacija;v primeru, ko gre za nasilje) oziroma materinskih domov (ko je izključena možnost, da bi partner ženski sledil), ki so po vsej Sloveniji. Te hiše in domovi ne nudijo le strehe nad glavo, ampak ponujajo ženskam in otrokom programe za delo na sebi, v katere se vključijo in jim pomagajo pri iskanju rešitev njihovih stisk.
Lahko tudi aktivirate svojo mrežo prijateljev, znancev, sorodnikov. Morda kdo od njih pozna koga ali pa imajo celo sami kakšno sobico, ki bi vam jo začasno odstopili za skromno najemnino.
Pozanimajte se tudi na vašem Občinskem uradu, kako je z neprofitnimi stanovanji in kakšni so pogoji za pridobitev le-tega.

Ne obupajte! Prepričana sem, da boste našli rešitev. Še se oglasite. Srečno!