Lep pozdrav, me veseli da obstaja tale forum, da se lahko tudi jaz izpovem. Živim z nasilnim partnerjem, imava 2.letnega otroka, njegovo nasilje se kaže v grožnjah – nazadnje me je zagrabil za zapestje in mi grozil da me bo udaril,…zaradi malenkosti.Pred malo več kot pol leta, se je fizično spravil name,me zbil na tla,brcal,tepel,…na srečo nisem potrebovala zdravniške pomoči, sem ga pa prijavila na policijo in s posredovanjem policije sem prišla nazaj v stanovanje.(ne vem kaj se je zgodilo s prijavo,ni šlo nič naprej?).Zgodilo se je vpričo otroka. Nasilen ni bil prvič in kot vidite ne zadnjič, ko se je dogajalo pred 14.dnevi. Vedno obtožujem sama sebe, da sem jaz krivec, da ga mogoče izzovem jaz k tem,…
Ne želim več tako živeti – v stalnem strahu kdaj se bo fizično nasilje ponovilo, bojim se ga. Opravičil se mi je in jokal takrat ko je bilo najhuje, samo jaz mu ne verjamem. Zaradi finančnega stanja in službe ne morem kar takoj oditi. Z nasilnostjo se je moja ljubezen do njega ohladila.
V stiski sem spoznala prijatelja, ki mu zaupam, ki me drži pokonci ko mi je najhuje, sovraži kakršnokoli nasilje, je prijazen do mene.

Poleg strahu do nasilja imam se en strah – pred posilstvom – v rani mladosti sem dozivela poskus posilstva in mislim da imam zaradi tega strahu strah pred izrazanjem custev na podrocju spolnosti(saj vem da je to ze druga tema,a vseeno omenjam).

Skratka bojim se partnerjevega nasilja, ne verjamem mu. Pa tudi do otroka je vzkipljiv,…Kako naj zberem moč za odhod ko bo priložnost dopuščala?
Hvala in lep pozdrav za kakršenkoli nasvet

Pozdravljeni, Rožica.

Žal ste tudi vi ena izmed žensk, ki preživljajo nasilje s strani partnerja. Grožnje, psihično, fizično nasilje, ki ga doživljate…. Ni opravičila za taka dejanja! V nobenem primeru niste vi krivi, ne obtožujte se! Kriv je on, ki nasilje izvaja. Za svoja dejanja je odgovoren sam! Vaš partner je nasilnež in potrebuje pomoč strokovnjaka. Obstajajo organizacije, ki pomagajo tudi povzročiteljem nasilja, vendar pa ga prisiliti v to, da bi poiskal pomoč, ne morete. Sam mora priti do uvida, da to, kar počne, ni v redu, da njegova dejanja povzročajo strah, bolečino in da nikakor niso sprejemljiva.
Vi pa ste odgovorni za svoje lastno življenje. Živite v strahu, da se bo nasilje ponovilo, pretekle izkušnje so vas naučile, da ne morete več verjeti obljubam in opravičilom. Vaša ljubezenska čustva do partnerja so se ohladila. Naredite načrt in ukrepajte! Zberite moč, iščite rešitve in možnosti, da zaščitite sebe in otroka. Dobrodošla je vsakršna pomoč in opora sorodnikov, prijateljev, znancev. Tudi pri odhodu od partnerja, za katerega ste se, če sem prav razumela, že odločili, vam lahko pomagajo, na primer: lahko vas z otrokom vzamejo pod streho za določen čas, dokler ne najdete stanovanja ali vam pomagajo pri iskanju stanovanja, morda tudi druge službe ali pa vam nudijo prevoz. Prijatelj, ki ste ga spoznali, je prav tako zelo dragocen.

Za pomoč pri odhajanju se lahko obrnete tudi na varne hiše in materinske domove – oglejte si spletno stran:

Strokovno pomoč lahko poiščete tudi na centru za socialno delo in pri organizacijah, kot sta Društvo za nenasilno komunikacijo ali Društvo Ženska svetovalnica:

Tudi glede vašega strahu pred posilstvom (ki je tudi nasilje), vam priporočam, da si poiščete pomoč strokovnjaka, ki vam bo pomagal predelati izkušnjo iz mladosti, ki ovira vaše izražanje čustev in sproščeno spolnost.

Ker delam v materinskem domu, poznam tudi zgodbe žensk, ki so odšle od nasilnih partnerjev. Mnoge med njimi so se znašle v težkem položaju: finančna stiska, nerešen stanovanjski problem, brezposelnost… Po določenem času pa se situacija nekako reši in zaživijo »novo življenje« brez nasilja.

Prepričana sem, da bo tudi vam uspelo. Prevzemite kontrolo nad svojim življenjem in ga živite v vsej polnosti in tako, kot VI hočete. Srečno!

Kolikor spremljam ta forum in zgodbe ostalih žensk, vidim ponavljajoče vzorce vedenja nasilnih partnerjev. Moj je bil bolj psihološki kot fizični nasilnež. Dosti časa preden sem ga dejansko postavila pred vrata, sem že vedela da je konec in sem samo še zbirala pogum.

Zelo mi je pomagala prijateljica, ki mi je prigovarjala, da naj se zavedam kako čudovita oseba sem, da si zalužim biti srečna. In tudi, da naj ne ostajam s partnerjem zaradi usmiljenja, ker nisem sestra usmiljenka, ampak mlado, veselo in čudovito bitje. Ravno tako pa sem si sama dopovedovala, kakšen vzgled dajem otroku! Ker s tem ko sem vztrajala v takšnem zakonu, sem mu kazala kot da je to prav! In na koncu sem se vprašala – Ali si za svojega sina želim nasilno partnerico, ki je ne bo hotel zapustiti, ker sem ga tako naučila? NE!!

Tako ti tudi jaz lahko povem. Gotovo si čudovita oseba, ki si zasluži srečo, zasluži biti ljubljena in predvsem mirna in varna. In to, da odideš od nasilnega partnerja ni dobro samo zate, ampak tudi nekaj najboljšega kar lahko storiš za otroka.

Iz svojih izkušenj pa ti lahko povem – ne pričakuj, da se bo kar takoj sprijaznil s tem, da je konec. Ampak bodi močna in ponosna. In naj te ne bo sram povedati svetu, da si bila žrtev, žrtev nasilja. Meni je bilo najtežje pogledati se v ogledalo in reči: ‘Žrtev nasilja si’. Ko pa mi je to uspelo, mi ni bilo problem tega povedati tudi drugim.