kako naprej – zlorabe v otroštvu
Naslov ogromno pove, potrebovala sem 25 let, da sem dovolj močna, da si lahko priznam:
– sem žrtev zlorab v otroštvu (spolnih, fizičnih, psihičnih) tako s strani enega od staršev, kot tudi 10 let starejšega soseda, kasneje inštroktorja..
– nisem kriva za to, kar se je zgodilo
– to se ne bi smelo zgoditi
– imam posledice zaradi zlorab
Kako naprej?
Sam potek dogodkov (zlasti vrstni red, namen enega izmed storilcev..) žal se vsega ne morem točno spomniti, pa ne vem – ali naj poskušam izvedeti od brata, staršev, sosedov ali je kdo kaj nenavadnega opazil…
ali naj govorim direktno s storilci (me kar prične dušiti, ko pomislim na to)
ali naj napišem pismo..
ali pa naj poiščem strokovno pomoč??
edini, ki v grobem ve, kaj se je dogajalo, je moj mož…. mislila sem, da mi bo že to dovolj pomagalo, pa očitno ne bo… še vedno imam posledice, v določenih situacijah kar zablokiram, čisto podzavestno imam določene obrambne mehanizme..
ne želim prenašati negativnih vzorcev na svoje otroke, na srečo imam sinove, najbrž je možnost, da se jim zgodi zloraba, vseeno manjša, kot če bi bili deklice…
kljub vseemu sem jim že pri 3-4 letih pričela razlagati, kateri so intimni deli telesa, da se jih nihče ne sme dotikati, če taga sami ne dovolijo, zlasti ne odrasli…
ni naklučje, da delam na področju obravnave nasilja….
ima kdo kakšen nasvet zame- kam se obrnit, komu zaupati??
Hvala,
modrooki angelček
Spoštovana!
Vidim, da ste že na zelo dobri poti glede predelovanja zlorab, ki ste jih preživeli v otroštvu. Veliko dela ste že opravili, namreč sprejeli, da se je to res dogajalo in da sami za to niste nič krivi. Še vedno pa pri sebi opažate določene težave, ki so posledica zlorab in sprašujete, kaj storiti, da bi res ozdravili svojo travmo.
Ozdravitev po takšni travmi poteka nekako po 3 korakih:
1. varnost
2. spominjanje in žalovanje
3. ponovna povezava in ograditev od zlorabe
Rekla bi, da ste ostali nekje na drugi točki. Imate pa več idej, kako bi si pomagali k nadaljnjemu okrevanju… Lahko se odločite in se soočite s storilci. Ni pa to nujno. Nekoliko lažje bi vam vseeno bilo napisati jim pismo. Vendar, če vas kar duši ob misli, da bi mu poslali pismo, mu lahko pismo tudi samo napišete in ga ne odpošljete. V pismu mu lahko poveste vse, kar želite: kaj čutite in mislite o njem, kaj bi mu želela storiti, kako ga prizadeti. Brez zadržkov, nobena beseda ni prehuda za takšne zločince. In ko se še kaj spomnite, lahko dopišete zraven.
Sicer pa bi vam svetovala, da se vključite v samopomočno skupino za žrtve spolnih zlorab. Takšne skupine organizira Združenje proti spolnemu zlorabljanju: . Pomembno se mi namreč zdi, da bi imeli nekoga, ki bi vas poslušal, sprejemal, vas opogumljal, kjer bi čutili zaupanje, moč, bližino in samozaupanje. Tam bi lahko pridobili tudi informacije o smiselnosti terapevtske obravnave ter o primernih terapevtih za to področje. To, da se lahko o tem pogovarjate z možem, je zelo spodbudno. Mislim pa, da potrebujete več tega.
Za okrevanje po zlorabah je pomembno, da zmorete zaznati in izraziti vsa čustva, ki so se v vas vzbudila. Da bi si pri tem pomagali si lahko nabavite zvezek, kamor lahko pišete in rišete svoja občutja, v trenutkih ko se pojavijo. Če teh čustev ne morete zaznati, jih lahko spodbudite s tem, da narišete storilca, ob čemer se vam bo gotovo kaj prebudilo. Upodobljenega storilca lahko potem uničite, ga raztrgate, pohojate, zažgete, scefrate, prebadate, dokler čutite potrebo. Naredite ga lahko tudi iz gline ali česa podobnega in ga potem razbijete. Izražanje jeze je za žrtve namreč zelo pomembno.
V zvezek lahko poleg čustev zapisujete tudi druge stvari, ki vam bodo pomagale pri predelovanju zlorabe:
– o tem, kar se vam je zgodilo: vsa zgodba z tudi nepomembnimi podrobnostmi
– žalovanje: Kaj sem izgubila? Kaj so mi vzeli uničili? Kako velika je škoda?
– o stvareh, ki v zvezi z zlorabami še bolijo: Na kakšen način je moje življenje še vedno boleče in omejeno? Kakšno breme še vedno nosim s sabo glede občutkov o lastni vrednosti, svojem delu, odnosih z ljudmi, spolnosti?
– o moči, ki ste jo razvila zaradi zlorabe: Kaj vse sem morala storiti, da sem preživela – kako sem zmogla preživeti? Katere lastnosti so mi to omogočile? O svojih dobrih lastnostih pišite s ponosom.
Več navodil za takšne zapiske boste našli v knjigi Pogum a okrevanje – Elen Bass in Laura Davies. Eno poglavje je namenjeno tudi vpogledu v lastno starševstvo, v odnos do svojih otrok.
Želim vam še naprej toliko moči in odločnosti, kot ste jo premogla do sedaj. In upam, da nadaljne okrevanje ne bo preveč boleče in težavno, ukvarjanje s tem je namreč kar delo. Srečno!
Hvala za odgovor,
ne vem, če ga sovražim…(očeta namreč), le razumeti ne morem, zakaj je tako ravnal…in zamerim mu pa….
ne vem, ali je vrstni red dogodkov sploh tak, kot se mi zdi….vćčasih dvomim, ali se je sploh zgodilo, tako kot se spomnim…
namreč – nadlegoval me je 10 let starejši sosed, večkrat na skupnem stopnišču, se naslanjal name in me otipaval….bilo me je strah, tudi kričati nisem mogla, pa tudi zelo sram in mislila sem, da sem tudi sama kriva…..
to pa zato, ker me je oče z pasom pretepel, ko so odkrili, da se z nekim sosedom (iste starosti) igrava ” zdravnike”…šlo je za nedolžno igro in očetu blazno zamerim, ker je tako reagiral, ker ni bil nek neizobražen delavec, ampak z fakultetno izobrazbo in bi lahko imel malo več pojma o spolni vzgoji otrok…..
najhjuje pa je, samo ne vem po vrsti, ali je bil to prvi dogodek, ali po drugem, ko me je pretepel, da me je neko noč, ko smo prespali pri sorodnikih, oče otipaval po mednožju, bil je malo pijan, v sobo sta vstopili mama in soseda, opazili sta roko njegovo roko na mojem stegnu, pa sta se samo smejali…
to, da je pil – ni opravičilo,
to, da je mislil, da nič ne vem, tudi ni opravičilo!
najhuje pa je, da sta se oni dve samo smejali, in si mislili, da je v spanju mislil, da ima ženo poleg sebe ?? to me je pa še najbolj zmedlo…..
čeprav so vsi mislili, da spim in da nič ne vem, jim vseeno zamerim!
in od vseh dogodkov (očitno privlačim take ljudi ‘ saj me je otipaval tudi inštruktor pri učenju vožnje) mi je najhujši ta z očetom!
Ampak odnose imava kljub vsemu dobre – a ni čudno??
in me prične dušiti, če pomislim, da bi mu povedala, kaj sem pretpela zaradi njega…
l
Lepo pozdravljena ponovno!
In hvala za zaupanje. Sedaj, ko ste malo več povedali o zlorabah, ki ste jih utrpeli, vam tudi lažje bolj konkretno odgovorim.
S strani očeta je bilo dovolj hudo že to, da vas je pretepel s pasom, ker sta se s sosedom igrala zdravnika. Že iz tega njegovega dejanja se vidi njegovo moteno dojemanje spolnosti. Kaznoval vas je zaradi nedolžnega otroškega raziskovanja telesa, v kateri ni šlo za kakšno izrabljanje druge osebe in ni šlo za nadvlado moči, saj sta bila s sosedom kot pravite na isti ravni. S tepežem vam je dal povsem napačno sporočilo o spolnosti, namreč da je to tabu, nekaj prepovedanega in grdega. Glede tega je močno pretiraval. Po drugi strani pa je z otipavanjem vas svoje hčerke, sam resnično šel čez meje dopustnega na področju spolnosti. Pravite, da se drugače dobro razumeta. V tem primeru vidim smisel v tem, da mu poveste, kar vam leži na duši, kaj mu zamerite. Predvidevam, da tudi sam ni imel primerne vzgoje glede spolnosti ali je morebiti tudi sam bil kdaj žrtev zlorabe. To zagotovo ni nikakršno opravičilo, da je potem tudi sam zlorabil svojo hčerko, saj ste tudi vi to preživela, pa sedaj ne zlorabljate naprej. Morda pa bo vendarle, potem ko mu boste povedali, da ni ravnal prav in kako ste se takrat počutili ter kako se še danes počutite, vam izrazil vsaj obžalovanje in opravičilo za to kar je storil. Tako boste mogoče občutili vsaj malo zadoščenja in pomiritve. Prav tako pa lahko poveste tudi mami, da ni bilo prav, kako je reagirala ob videnju, kaj vam je oče počel in da ni nič ukrepala. Kar se tiče inštruktorja, pa lahko uporabite katero od metod, ki sem vam jih opisala v prvem odgovoru, da tako izrazite občutke do njega in njegovih dejanj.
To, da se določenih stvari ne morete spomniti ali da so dogodki v vašem spominu malo pomešani, je normalno za žrtve zlorab. V trenutkih spolne zlorabe lahko otrok na nek način izstopi iz svojega telesa, se od njega loči in potem doživlja podobno kot bi se to dogajalo nekomu drugemu. Tudi pri vas je možno, da niste bili v stanju polnega zavedanja in imate zato sedaj dvome, kaj se je res zgodilo. Pozabljenje pa je za žrtve tudi način preživetja, saj je izkušnja prehuda, da bi se jo mogli spominjati in se zavedati, da se je to res zgodilo. In očitno se v določeni meri to dogaja tudi vam. Bližja kot je oseba, ki te izrablja, hujša je travma, zato vam je dogodek z očetom hujši kot s sosedom.
Morda bi bilo dobro, če bi izkušnjo izpovedali še kakšni zaupni osebi, da bi bila potem misel o tem, da bi spregovorili očetu, lažja. Ali pa bi vam bilo mogoče lažje, če bi mu vse povedali v pismeni obliki.
Kakorkoli že, vam želim, da bi se vendarle uspeli rešiti obremenjujočih posledic zlorab.