Pozdravljeni
Stara sem 30 let. Pred nekaj dnevi sem prekinila razmerje s fantom, s katerim sem bila skupaj od svojega 16 leta. Ljubila sem ga in ga kljub vsemu še vedno. Ljubezen, ki jo čutim do njega je nekaj neverjetnega, ne znam si je razlagat. Ampak ta ljubezen me je počasi ubijala. Zaradi tega sem in želim dokončno prekinit (nekajkrat v teh letih sva že prekinila razmerje, vendar sva zaradi moje labilnosti, strahu ter njegovih prošenj spet poskusila). Seveda me je strah, kako bo, kako se bom znašla ali bom kos vsem težavam, ki mi prihajajo na pot. In ne nazadnje nimam človeka, ki bi me čakal doma, me objel, mi svetoval, človeka s katerim bi imela otroke. Kljub vsemu mi je v neki meri to dajal, zdaj pa sem zgubljena. Razmišljam kako bo spoznal drugo, bo srečen z njo, bo imel otroke, ki si jih jaz nenormalno želim in kako lepo mu bo v življenju. Da bi lahko morda kaj potrpela in imela vse to. Groza me je. V drugem trenutku se spomnim na vse grozne stvari, ki mi jih je delal. Tudi sama nisem brez napak ampak mislim, da jih imam precej manj kot on. Če bi želela biti srečna z njim bi se morala odreči marsičemu. Temu sem se bolj ali manj uspešno odrekala leta in leta, zdaj pa enostavno ne morem več. Zamenjala sem hišo ki je imela lepo, udobno opremo z enim malim najemniškim stanovanjem v katerem nobena stvar ne dela najbolje. Kljub temu vem, da imam več kot veliko kdo. Bojim se, da sem res tako slaba, kot mi je rekel, da si bom spet (čez čas) nakopala kakega ljubosumneža. Da si ne bom mogla ustvarit družine, konec koncev sem stara 30 in moja biološka ura se izteka.Moj bivši fant je bil sicern priden, ni kadil, ni pil, je delal doma ampak je bil zelo zelo ljubosumen. Celo na mojo izobrazbo, plačo, čeprav sam zasluži precej več. Večkrat mi je dejal, da take kot sem jaz (ki imajo šolo) prezira, ker so napolnjeni s teorijo, da nismo nič več. Naj povem, da je res zelo iznajdljiv in ima zelo uspešno podjetje. Ja, tudi denar bom pogrešala, priznam. Sama sicer imam službo za nedoločen čas, a nikoli ne veš kaj bo, pri njem pa bi bila v tej smeri brez skrbi. Morda se sliši grdo in kot da mi materialne dobrine največ pomenijo. Pa ni tako. Ostala sem brez vsega, sama. Pozitivna stran je, da me nihče ne bo nadzoroval, preverjal telefona, govoril kaj lahko oblečem, dajal pripomb o moji službi, sodelavcih, poslovnih poteh. Ni prisluhnil, da jaz ne želim živeti z njegovimi starši, čeprav smo imeli ločena stanovanja. Iz preprostega razloga, ker se z njegovo mamo nisva razumeli. Da ne želim hoditi na morje in izlete z vso njegovo familijo. Da ne morem prenašat, ko preklinja nad menoj, da preprosto ne zmorem več prenašati opazk, s koliko moškimi delam, da meni zaupa, njim pa ne. Da sem ista kot moja mati (tako ji pravi on, svojo kliče mama), da ne znam živeti družinskega življenja. Nisem jaz kriva za obnašanje svojih staršev. Da mu nisem upala zaupati težav s katerimi sem se srečevala pri delu, doma. In prav nikoli nisem naredila kaj prav, vedno je on znal stvar narediti bolje od mene. Razočarana sem bila, ko sem ga prosila za usluge me je nadrl, češ da to pa že lahko sama, ko je za uslugo prosila sestra je bil takoj na razpolago. V 14 letih nisem bila na nobeni obletnici, zabavi. No, bila sem dvakrat in to takrat ko sva bila skregana in narazen, pa sem jih potem poslušala da samo hodim okrog. Občutek sem imela, da me zatira, ignorira, podcenjuje.. Saj mi je povedal, koliko žensk bi ga rade imele in da bi bile zadovoljne s tem kar bi jim nudil. Lepo bi bile doma, skrbele za otroke, mu stale ob strani. On bi jih razvajal, kupoval darila. Težko mi je ampak odločena sem, da to izpeljem do konca. Kaj me čaka ne vem. Strah, da bom sama. Zavist, da bo on pa morda srečen, da bo imel vse (otroke). In nenazadnje sem globoko prizadeta, da mi ni uspelo. Trudila sem se po svojih najboljših močeh, pa tega sploh ni opazil. Boli me, ker so bili tudi lepi trenutki, ko sva se smejala, uživala, čeprav sem morala nanje čakati. In potem so prišli dnevi kreganja, tišine. Vedno razlog , da je preobremenjen, da mora vse sam. Nisem mu znala pomagat. Preprosto dajala sem mu čustva, oporo, se trudila, pa tega sploh ni opazil niti cenil. Zdaj me je strah, ker mi je privoščil, da naj trpim, da bom dobila enga ta pravga moškega. Strah me je.

Draga Edita!

Gotovo ni enostavno raziti se z nekom, s katerim si že polovico svojega življenja. Če je bila oseba še tako slaba, ostane neka praznina, ko ostaneš sam. Vendarle pa se mi zdi pomembno, da se človek navadi biti tudi sam s sabo, da živi neodvisno in se šele nato veže z drugo osebo. S fantom ste bili od svojih najstniških let, zato sploh ne poznate, kako izgleda življenje brez njega. To pa je pomembna izkušnja, ki jo boste sedaj pridobili in »od zunaj« boste tudi lažje realno pogledali na vajino končano zvezo. Imeli boste priložnost spoznati še druge moške in mogoče boste spoznali, da je lahko partnerska zveza nekaj zelo lepega. To pa je, če se partnerja spoštujeta, si zaupata, si puščata svobodo, skupaj načrtujeta otroke… Vzemite to kot izziv, saj boste spoznali nekaj novega, spoznali boste življenje še v drugih dimenzijah.

Bodite povezani z osebami, katerim lahko zaupate. Odhajajte v družbo, med ljudi. Spoznavanje ljudi, še posebno moških, je lahko zelo prijetno. Za otroke imate še čas, bodite brez skrbi, v obdobju 10-15 let se bo pa že kaj izcimilo, kakšna nova ljubezenska zveza. Lahko se tudi vključite v katero od gibalnih, ustvarjalnih, izobraževalnih, kulturnih ali drugih dejavnosti

Glede ljubezni do bivšega fanta, pa sem malo v dvomih, če je to res tista prava ljubezen, če ne gre bolj za nekakšno navezanost in odvisnost. O tem lahko berete v knjigah Sanje Rozman. Mogoče bi bilo res dobro, da malo raziščete te vaše občutke, da ga boste potem lažje pustili za sabo.

Zavist je človeška lastnost, za katero bi se morali vsi truditi, da se ji ne bi prepuščali, da bi nas žrla. Naj si on ustvari življenje, kakor hoče. Poskusite najti v sebi moč, da boste presegli nevoščljivost in mu mogoče celo želeli vse dobro, kar pa tako ali tako dvomim, da bo dosegel. Njegova morebitna naslednja partnerka že ne bo mogla biti zadovoljna ob takšnem partnerju, to pa potem že ni sreča, pa četudi imaš otroke. Ko boste prišli na čisto s svojo ljubeznijo do njega, potem verjetno tudi to področje ne bo problematično.

Veliko dela imate torej pred sabo. Izkoristite vaš čas, ki ga imate sedaj, ko ste sama, za delo na sebi. Potem pa upam in želim, da boste našli ljubezen svojega življenja, ki bo vredna tega, da imata skupaj otroke in želim da bi jih tudi imeli.

Ne bojte se, forumovke vam bomo stale ob strani. Ko vam bo težko, se le oglasite.

Pravzaprav ti zavidam, da si se uspela s tem kretenom raziti.

Me, ki smo tako neumno nesamozavestne, se ne cenimo in ne znamo odločno postaviti zase, postanemo samoumevne, uslužne, zanesljive, dobre in vedno na voljo. Za to pa dobimo: nadzor, psihično nasilje in praznino v odnosu.

Priporočam ti veliko knjig za osebnostno rast-novejših, preberi vse odgovore strokovnjakov na več forumih in živi le za tisti trenutek, ki trenutno je. Knjiga: Pridna dekleta pridejo v nebesa, poredna pa povsod 1.in 2.del za začetek.Vedno bodi zvesta sebi in svojim občutkom.

Glavo stavim, da nisi nič zamudila. Poslovi se od sanjskih pričakovanj, ki nam jih servirajo, ter išči le človeka, ki podobno razmišlja kot ti.Če opaziš, da te kaj moti, se le poslovi, ker bo le slabše in pojdi naprej. Za otroka imaš 10 let še čas, zato se spravi k sebi in poskrbi za fizično in psihično kondicijo.Vem, kaj govorim!

Draga Edita!
Predolgo si cakala, da si se resila tega egosticnega gnoja…
Vem, kako je to… Dve leti sem bila s fantom in se to je bila predolga doba, ker sta bile te dve leti ena sama krinka, igra in egoizem…
…Tako ljubosumen in posledicno tako egoisticen je znal biti, da se mi je ob njem zacelo “upirati” ze po letu dni in na koncu sem ga se zasovrazila…
Ampak moj problem (morda tudi prednost) je, da imam grozno velik “gobec” in ne pustim nikomur, da bi me tlacil v brezno nicevosti. Vsakic, ko je pricel s svojimi verbalnimi napadi, sem tudi sama pricela prilivati na ogenj… Nikakor nisem mogla biti tiho ob njegovem obtozevanju in natolcevanju, ki ni imelo absolutno nobenega povoda z moje strani. Nikoli ga nisem prevarala in vedno sem mu dajala obcutek, da je najboljsi in edini. Kar je takrat tudi bil.
Popolnoma brez vzroka si je zabil v glavo, da ga bom nekoc prevarala, zapustila in potem…, ce bi se to resnicno realiziralo, bi se ubil.
In resnicno je prisel dan, ko enostavno nisem vec zdrzala tega pritiska, ki me je dusil in moril, poleg tega do njega posledicno nisem cutila vec nobene privlacnosti, energije, kemije – nasprotno – sovrazila sem ga in gnusil se mi je…
In potem je v navalu stresa, jeze in custev izstrelil:”… ce me bos sedaj pustila in cetudi se bos skrivala pred mano, te bom tako dolgo iskal, da se bom ustrelil pred tvojimi ocmi. Moji mozgani, bodo razpacani po tvojem obrazu!…”
Za trenutek je zastal dih…
Clovek, s katerim sem se trudila in zelela nacrtovati svoje zivljenje, svoje poti, je naenkrat postal moj najvecji tujec, ki me je hotel obdrzati ob sebi s prisilo in pod svojimi egoisticnimi pogoji…
Rekla sem si, grem. Zdaj ali nikoli, nenazadnje ima on vso pravico odlocati o svojem lastnem zivljenju in ce si ga zeli unicit, je imel vso prosto pot.
Seveda je se dandanes ziv, vendar clovek nikoli ne ve pri takem labilnezu…
Tako se je koncala moja zgodbica. In ceprav ga danes zanicujem in nimam z njim nobenih kontaktov, sem na svoj nacin hvalezna za svojo izkusnjo, ki je mimogrede bila moja druga! taka (pred njim sem imela podobnega pacienta, ki je imel ob koncu enake pomisleke, kot tale).
Verjetno se bos vprasala, Edita, zakaj sem ti navedala svojo zgodbico, ko pa sama rabis nasvet. Zato, da bos vedela, da se iz taksnih izkusenj clovek MORA! naucit zivljenjskih lekcij. zato, da pri vsakem morebitnem novem partnerju hitreje zaznas “signale”, ki bi nakazovale na morebitnega se enega “custveno nerazvitega egosita”. Da bos se znala hitreje umakniti in da ne bo tako bolelo…
Zelim ti vse najlepse, ogromno sonca in…nikar se ne zapiraj v sobo. Poklici prijatelje, pojdi ven v naravo. Uzivaj vsak nov dan, kajti pred sabo imas se vso lepoto tega zivljenja…
Pa pogumno naprej.