Skupno življenje
Pozdravček še enkrat!
Pred kratkim sem se javila z vprašanjem v zvezi z očetom in sinom. Živim namreč tam v njihovi hiši, tašča je umrla pred 10 leti. S fantom si urejava zgornji štuk hiše.
Že ko sem se preselila je bil oče čuden..niti me ni prišel pozdravit..pa sem dala to skoz..ok pač tak je. Potem sta me njegova ljubica, soseda, ki je takrat kuhala..(vsak večer je prišla in skuhala za oba ..fanta in očeta, )no oče in ljubica sta me potem hotela zasužnjiti. Pa sem se dala..točno 3 mesece sem zdržala. Nisem več hotela skupnega gospodinjstva, in čeprav ima ljubica doma hčerko in starša je bilo na njej da svojemu ljubčku tudi kuha. Moram še omeniti, da oče zahteva da mu sin pomaga na kmetiji, čeprav imava oba sluzbe in da je,če mu ni bilo kaj prav,iz neznanega razloga začel igorirati tudi mene. Grozno. Potem pa sem zanosila in v petem mesecu izgubila otročka. Vse besede, družina mora držati skupaj so se izgubile v megli. Tudi vprašali niso zame. Vključno s sestro od fanta..ki ima družino par km stran. Tudi jaz sem se umaknila. V gornji štuk. Pa vendar smo skupaj, hodimo mimo… Vhoda namreč še nimava svojega. Počutim se..grozno..obupno…Tudi fant se z očetom nekaj časa ni pogovarjal, potem pa mu je oče zabičal. da če hoče tukaj živeti, se bo do njega obnašal normalno in mu pomagal vsak dan…zame pa ga ne briga. Noro , kaj? Saj se trudim, a ne me muči to da me ljudje odklanjajo ker nisem ustregla njihovim zahtevam. In to posebej zato, ker vem koliko sem vredna kot človek. Počutim se umazano, zavrženo..
Pa vseeno se mi zdi noro, da bi se odselila..zakaj?? Saj je pol hiše končno le od fanta..dedoval po mami. Medtem ko fant pravi da bo vse uredil pa se dogajajo razne zadeve kot npr. srečam očeta na dvorišču ..ga pozdravim, on pa se obrne stran…
Povejte mi, kako naj se znebim občutka, ki so mi ga vcepili, saj z njimi nikoli več ne bom mogla biti družina.?? Kako naj živim brez …občutkov..nelagodja?
Hvala vsem in seveda..vso srečo..v življenu
Ika
Draga Ika, tisti predzadnji odstavek me je malo zbodel v nos. Da se ti zdi neumno, da bi se odselila, ker fantu pripada dediščina po mami. To je že res, toda ali je vredno vseh živcev? Če so razmere takšne kot jih opisuješ (spomnim se že prvega pisma), bo kmalu načet tudi vajin odnos. Dokler bo fantov oče živ, bo on “šefe” in vidva bosta plesala tako kot bo on žvižgal. Naj se sliši še tako grdo, ampak jaz vem, da bi se odselila, vsaj za toliko časa, dokler bi tast živel. Če le imata možnost iti kam drugam, potem ti svetujem, da gresta. Razen če nočeš biti tastu in njegovi ljubici za sužnjo in predpražnik.
Pa še nekaj: oprosti izrazu, ampak je*beš dediščino v takem primeru, ni vredno tvojih živcev in zdravja.
Upam, da bosta rešila situacijo v vajino dobro. Srečno!
Podzravljena Ika.
Oh, kako dobro poznam situacijo, v kateri si se znašla.
Jaz sem snaha že 23 let. Še preden sva se poročila, sva z možem uredila zgornjo etažo, ki je bila takrat zgrajena do 3. faze, pregradila sva stopnišče, uredila stopnišče in balkonske ograje, skratka vse kar je bilo potrebno za normalno bivanje. Vmes sva izplačala moževega brata, dala sva mu 30.000 DEM in se obvezala, da bova skrbela za njegovo mater, ki je bolna na živcih, hudobna in hipohondrična. Potem se je brat ločil in si poiskal žensko, značajsko enako kot moja tašča. In sedaj nam obe delata zgago, ignorirata, opravljata, napadata mojega sina in mene, skratka, to lahko čakaš čez čas tudi pri sebi.
In moj nasvet: POBERITA ŠILA IN KOPITA IN POZABITA VSE. ZAČNITA ZNOVA, MAGARI V ŠOTORU, VENDAR SAMA, BREZ PRIVESKOV, KI BI VAMA PILI KRI. KER ČEZ NEKAJ ČASA SE LAHKO ZGODI, DA BO VAJINA VEZA ŠLA NARAZEN IN TO ZARADI DRUGIH LJUDI.
Tudi mi bomo verjetno v kratkem odšli iz hiše. Zaklenili bomo vrata svojega stanovanja in verjetno pozabili vse. A ni boljše to storiti, ko si še mlad in si lahko še urediš topel dom nekje drugje. Dediščina bo že počakala na pravi čas, če ne, pa bosta vsaj zdrava s tistim, kar sta si sama pridelala.
Lep dan.
Lena
Tista zadeva, ki se tice dediscine po materi, ne more biti razlog za
vztrajanje v takem nemogocem stanju, ki ga celo sama imenujes suzenjstvo.
Ce je sin lastnik polovice hise, se odselita, tisto polovico naj pa zdaj ali
kasneje poskusa prodati (cetudi pod ceno), pa je.
V ostalem se pridruzujem vsemu, kar so napisali drugi.
Kot si verjetno že ugotovila, lahko vplivaš in spreminjaš in le sebe. Oče se prav gotovo ne bo spremenil. Strinjam se, da je odselitev edina rešitev. Kako sploh lahko oče sinu postavlja neke pogoje, pod katerim lahko živi v svoji lastni hiši ali delu hiše??! Oziroma, kako sin to očetu dopušča? Pa pozabita na dediščino (očetov delež), če vaju morda tudi to muči. Mamin delež – polovica pa tako ne bo odšla nikamor. Morda lahko stanovanje za začetek le oddata.
pojdita čimprej…..lahko pa sta še malo žleht in storita tako kot je storil en moj znanec……namreč moj znanec je, da bi ohranil zvezo (dekle je imel neskončno rad) prodal svoj delež hiše…..ko ga je prodajal prvič, so domači tako nagajali in vpili na kupce, da so se le ti premislili…..no pa se je fant odločil in svoje zakonito imetje prodal za 50% ceno…..kupci so kar deževali in jih nagajanje domačih ni nič motilo…..fant pa je hišo prodal Bosancu s 4 otroki…..kaj je lahko večja kazen za njegovega očeta…….
Evo mene še enkrat!
Ful sem vesela vaših konkretnih odgovorov. Sem namreč nekje na pol poti , da se odselim..ampak da vam povem..da se odselim sama..fant še pripravljen..storiti tega koraka, čeprav govori drugače. Težka je ta odločitev , verjemite mi…
Vsak dan dobivam nove potrditve..da tako ne gre..sedaj še sestra od fanta ščuva svoje otroke proti meni in jih ne pusti k meni, tako da je mali dveletni fantiček..na vprašanje al me kaj mara..zmajal z glavo in rekel; ne! Pa kaj čem dolgovezit, konkretna dejanja so važna. Mislite da je problem fant, ker se ne postavi dovolj zase in zame??
Hvala vsem..
ika