Kaj je vzrok moji sreci.
Malo sem premisljala in se odlocila , da razkrijem vrok mojega poleta srece te dni.
Ja , to je ljubezen!
Ljubezen mame do otroka ( tudi ocetje sodijo zraven ) je pa sploh nekaj posebnega . Vse , ki ste mame, najbrz ne boste nikoli pozabile svojih obcutkov , ko se je prvic zganilo novo bitjece v nas . Kot bi me znotraj pobozalo nekaj neskoncno sladkega , ze takrat do nebes ljubljenega….
Zamislite si prepad groze in obupa, ko ti recejo , da je ta tako tezko pricakovani in tako ljubljeni otrok tezko bolan , da mu najbrz ni pomoci !
Zamislite si polet srece , ko vam povedo , da ta se bolj , naravnost do brezupa ljubljeni otrok nima raka , da je se vse cudovito , dolgo , srecno , soncno zivljenje pred njim !
Predvcerajsnjim je poteklo natanko eno leto , kar se je vse to dogajalo . Tako , da sem vceraj pravzaprav praznovala ponovno rojstvo moje Mase. Cudez zivljenja obcudujem prav vsak dan posebej . Vsakic , ko imam sreco zazreti se v njene modre ocke !
Vsakic , ko se zbudim in ona diha zraven mene. Vsakic , ko me po telefonu poklice v sluzbo. Vsakic ….
Zivljenje je praznik in mi , ki nam je bilo to zivljenje podarjeno v nasih otrocih , partnerjih , starsih , prijateljih , mi vsi smo vsak dan sproti presrecni udelezenci tega slavja . Zal , to mnogokrat pozabimo !
Fishy , glavo gor , vse se bo uredilo tudi zate. Dokler zivis, je mogoce prav vse !
A.
Andrejka,
oprosti, Andrejka, je mogoče, da si vse to preživljala? In do danes nam, tvojim prijateljm nisi upala nič povedati, oz. lahko da si, pa nisem šla toliko nazaj brati? Ubogo živo bitje, kaj vse je šlo čezte. Ne morem si predstavljati, kako človek take težave prenaša, vem pa, da jih. Oh, Andrejka, ni čudno, da je bil zate včeraj tako poseben dan, da si vsa žarela. Zdaj pravzaprav razumem, zakaj si bila tako poletna. Nikdar več ne reci, da ne moreš pisati – saj ni nujno, da pišeš s prsti, pusti pisanje srcu, roke bodo same letele … Oh, Andrejka, žal mi je, da si morala toliko prestati. Drži se, korenina!
Pozdrav,
Marija
Andrejka,
me veseli, da si tako srecna!
🙂 si kar predstavljam modre ucke tvoje Mase:) resno, kar solze si mi pognala v oci, ker si tako neizmerno srecna!
vesela sem zate!
uf, komaj cakam, da bom se jaz imela malega hudicka:) oziroma angelcka (otrokca)
saj ne bo tako hitro… cez kakih 5 let pa ze mogoce… ce pa se prej zgodi – pa bom rekla: ups:)
in ze bom skrbela za mojo bebico…
cau.
Ja , Marija , o vsej tej bedni stvari sem se ze kar nekaj razpisala bolj v zacetku mojih obiskov tu gor – recimo kak mesec nazaj.
Pa sem se odlocila, da je napocil cas , ko se gre samo se navzgor. Res pa je , da se mora clovek kar vzeti v roke in si reci ´dovolj zalosti , s tem nikomur ne pomagam ´. Je tezko , je pa tudi edini nacin , da se ne pogreznes . Tako z dna se ne da vlivati moci in upanja nekomu , ki je tega tako zelo potreben , kot nasa mala. Res je z njo se precej problemov , se pa stvari izboljsujejo in verjamem , da bomo s casom in z ogromno potrpezljivosti , volje in ljubezni premagali vse tezave , tudi bolezen (zdaj gre , hvala Bogu , res iz vsega srca , samo se za epilepsijo).
Ves , dovoljujem pa , da v moje vsakdanje , povprecno zivljenje posije se kaksen dodaten soncek 😉 Hvala soncku in vam vsem , ki mi ga z lepimi zeljami prizigate vsak dan sproti !
A:
Draga deklica , ko tole pisem , imam pred ocmi tvoj nasmejani obrazek !
Nisem se hotela oglasiti na tvojo temo , ker sem nekaj podobnega (no , ne ravno v taki obliki ) dozivljala tudi sama , pa na ta problem se zdaj ne najdem odgovora. Sama sem imela veliko sreco , da sem nasla sorodno , ljubeco duso v svojem mozu , ki mi se zdaj v veliki meri skusa nadomestiti pomanjkanje druzinske srece , topline in razumevanja v mladosti. Prepricana sem , da se bo to zgodilo tudi tebi , saj z toplino , ki jo razberem iz tvojih besed, ni mogoce , da ne bi ocarala ravno tako toplega cloveka kot si sama. In potem bos imela vse moznosti , da skupaj z njim in vajinimi malcki pozabis na vso to zdajsnjo zalost.
Zelim ti vso sreco !
A.
Oh, jaz te še kako razumem, kaj to pomeni, da ti rečejo, da je otrok bolan. Ta tvoj prispevek se mi zdi kar nekaka priložnost, da tudi jaz vsaj enkrat povem, kako je to hudo, še bolj pa, če se stvar sploh ne uredi.
Meni se je zgodilo lani, otročiček je bil načrtovan in težko pričakovan. En mesec pred porodom se je vse zapletlo. Na svet je skozi kup komplikaciji prijokal fantek 49 cm dolg in težak 2730 g. Ležala sem na intenzivni v bolečinah, vse sem slišala, kaj se dogaja okoli mene, saj sem se prebujala iz narkoze, pa vendar nisem mogla premakniti ustnic, da bi vprašala: KAJ JE Z MOJIM OTROČIČKOM?
Tako sem ležala prib. 3 ure, nakar sem le izdavila:”sestra, moj otrok…
Kmalu sem izvedela, da je moj fantek sicer trenutno stabilen, ampak, da je imel pomanjkanje zraka… Vmes pa sem slišala novopečene mamice z otročički, ki so sprejemale obiske… Jaz pa sem ležala tam ob oknu od vseh pozabljena in kot v transu. Nato so začele prihajati čestitke. Nobene nisem mogla pogledati, saj sem se preveč borila z bolečino in negotovostjo, ter s strahom. Nato je prišel mož. Z žogico v roki za najnega malega potomčka. Bil je spremenjen v obraz, čisto bled. Usedel se je poleg mene in rekel: “pri njemu sem bil. Pritisk mu strahovito pada.”
Tri ure nazaj pa je poklical v navalu navdušenja, da imama sina, moje in njegove starše, vse prijatelje, sedaj pa najhujše, kar se lahko zgodi v življenju…
Nato je mož odšel, jaz pa sem še kar ležala, čisto otopela.
Ob osmih zvečer, ko so ravno pripeljali otročičke k mamicam, sta k meni pristopili dve sestri. Vsaka z ene strani. Gospa, vaš otročiček je umrčkal… Nič nismo mogli narediti več zanj…
Nadaljevanje je podobno grozljivki, le da se je ta zgodila v resnici in to meni. In mojemu možu.
Sedaj jemljem življenje in zdravje vsakega novorojenega otroka drugače. Bolj s spoštovanjem in ne več tako samoumevno, kot nekoč. Sedaj bi moral imeti najin deček kmalu 1 leto. Za prvi november bova tako šla kar na grobek svojega otroka, namesto, da bi upihnili prvo svečko.
Andrejka, bodi še naprej srečna in ceni bogastvo, ki ga imaš z hčerkico.
Privoščim ti in vsem bodočim mamicam, da ne bi bilo treba nobeni trpeti zaradi bolezni ali celo smrti malega otročička…
Draga moja Ingrid !
Zdaj , ko sem tole prebrala , se vsa tresem , na jok mi gre , tako rada bi ti povedala kaj lepega , tolazilnega , pa dobro vem , da za tako zalost ni besed ! Ce bi bila v tvoji blizini , bi te samo objela in te dolgo , dolgo stiskala !
Ingrid, saj nimam besed , se bom pa veckrat spomnila nate .
Oglasi se kaj , res !
Kaj naj ti zazelim ? Mir v tvojem in mozevem srcu !
Andrejka
Hvala za lepe vzpodbudne besede.Meni zelo pomaga, če lahko komu povem o tej tragični izkušnji. Običajno se ljudje o tem nočejo pogovarjati, delajo se, kot da se ni nič zgodilo, pa čeprav so me 8 mesecev videvali na cesti, v službi, trgovini… kot srečno mlado nosečnico.Če pa imaš otroka, te vsi sprašujejo, kako je bilo, kako se imaš, kako je z otrokom… Vse, kar so mi ljudje tolažilnega rekli je bilo: oh, saj si še mlada, saj boš še imela svoje otroke… Toda svojega otroka pozabiti se ne da.
V bistvu šele sedaj, ko je minilo že toliko časa, dojemam, da sem dejansko imela otroka, ampak ga ne bom nikoli videla. Še bolj boleče je to, da je bil zdrav in lepo razvit, pa je vseeno moral umreti.Šele sedaj so me začele mučiti nočne more.
Spomnim se drugega dne v porodnišnici po tem dogodku.Stvari sploh nisem dojemala, nekako oddaljeno pa se mi je dozdevalo, da se je zgodilo nekaj hudega.
Celo noč nisem spala, gledala sem v strop čisto otopelo, kot bi bila brez življenja. Zjutraj sem mogla iti v kopalnico, bolelo me je in čisto počasi sem se odvlekla do tja. Zagledala me je neka sestra in zabevskala vame čisto brezosebno.”ja kaj je zdej gospa, vse druge, ki so včeraj rodile, že letajo okoli, vi pa takole!!!
To mi bo za vedno ostalo v spominu, saj jaz verjetno nisem bila kot “druge”. Jaz sem ostala čisto sama s svojo bolečino, moj otročiček pa je ležal v neki sobi, da ga peljejo na obdukcijo…
Tudi meni se je zdelo nekako samoumevno, da je otrok, ko se rodi, zdrav. No, iz porodnišnice so me odpustili z besedami, da gre pri moji hčerki verjetno za ohromelost živca. Do enega leta sem ugibala, če bo z otrokom vse v redu, če bo mogoče umsko prizadeta, če se bo ta ohromelost razširila naprej. Pri devetih mesecih otrok še ni sam sedel, do dveh let ni govoril. Veliko smo hodili okoli zdravnikov, včasih smo bili tam vsak dan v tednu.
Na srečo se je vse uredilo. In moram reči, da sem najbolj srečna mama na svetu, pa čeprav imam hiperaktivnega , kateri zelo veliko govori.
Tudi vsem ostalim želim srečo z otroci!
Draga Ingid,
Res je pretresljivo tvoje dozivetje. Pravijo, da na svetu ni vecje bolecine, kot je tista, ki jo obcuti mati ob izgubi otroka. Menim, da si storila prav, da si nam izpovedala svoja boleca obcutja.
Ker mi ob takih dozivetjih zmanjka besed, sem si sposodil pesem Ljubice Jancar, ki izraza tudi moje zivljensko prepricanje:
BODRENJE
Ti, clovek, ki tiho sklanjas glavo,
preklinjas usodo in kar je bilo,
togotno in besno stiskas pesti,
zelis si vse tisto, cesar vec ni.
Zivljenje je kruto do tebe bilo,
a skusaj pokonci nositi glavo!
Ne joci za tistim, kar je bilo,
skusaj iskati, kar vse se bo.
Ce se bos trudil, ce bos iskal,
vem, ne bos clovek bolesti ostal.
Nasel bos sebe, nasel bos svet
in srecen bos clovek, srecen bos spet.
Drzi, se Ingrid, zelim ti vso sreco,
Pepi
Draga Ingrid !
Midva sva izgubila otroka v 2 mesecu nosecnosti in ker se ne da z besedami opisati te žalosti, si sploh ne predstavljam, kaj si preživljala, ker se ti je otrok že rodil.
Pridružujem se lepim željam ostalih, še posebej Andrejke, ki je doživela pa ob grozni, še lepo izkušnjo, ponovno rojstvo, takorekoč.
Andrejka, pozna se ti to, veš, zelo pozna.
Lep pozdrav obema.
Naj povem še jaz svojo zgodbo. V nosečnosti sem bila okužena s toxoplasmozo in če se s tem bacilom okuži tudi plod, vste kakšne so posledice. vsa sem bila na trnih. Hodila vsak teden k ginekologu, pa v porodnišnico na ultrazvok, pa na infekcijsko kliniko. Sicer so mi zatrjevali, da je z otrokom vse v redu, vendar jaz tej tehniki (ultrazvoku) nisem zaupala. Mnogo noči je bilo prečutih. Po porodu na videz zdrav otrok, vendar so sledili taki in drugačni ultrazvoki, pa napetost. Naj povem, da je Anja zdaj zdrava. Tudi tega se zavedam, da moj primer ni veliko v primerjavi z Ingrid in Dijano. Pa vendar so živci delali sto na uro.