Živjo Jože,

Sem takoj poskušala replicirat, pa sem nekaj zašuštrala.

Hvala lepa, da si se mi oglasil. Potiho sem upala prav na tvoj odgovor. Tvoje znanje o tej “bolezni” je prav fascinantno.

Prvič sem pozabila na leta, 29 jih štejem.

Melanom sem odkrila povsem slučajno. Pod kolenom se mi pojavilo nekakšno svetlorjavo znamenje nepravilnih oblik, ki je počasi raslo do premera 1 cm. Nikoli me ni bolelo, krvavelo, mogoče je kdaj pa kdaj malo zasrbelo. Prav tako ni bil izrastek, da bi ga tipala s prsti. Nosila sem ga približno leto in pol. Ob neki priložnosti (gripi) sem ga pokazala zdravniku, ki me je takoj napotil na polikliniko. Tam so me pregledali in mi rekli, da to ni nič posebnega, ampak da ga mi na mojo željo lahko odstranijo. Odločila sem se za operacijo, čeprav me ni prav nič motilo. Uslužbenko v sprejemni pisarni sem kar naprej po telefonu gnjavila za histološke izvide. Seveda mi ni povedala nič drugega kot, da vse dobim po pošti. V nekaj dneh je sledilo vabilo na kontrolo. Dr. Planinšek me je zelo človeško seznanil z diagnozo. Še danes slišim njegove besede in se mu iz srca zahvaljujem za njegov pristop. Prvič je bil varnostni rob premajhen, zato je po nekaj tednih sledila reekscizija. Takrat sem imela tudi 14 dni bolniške. Bolečine so bile drugič nekoliko močnejše, vendar daleč od tega da bi bilo hudo. Brazgotina se mi je krasno zacelila.

Fizično se počutim zelo utrujeno. Potrebujem neverjetnih devet ur spanja, če ne, mi glava ne funkcionira. V zadnjem letu so se mi stalno vrstile viroze in prehladi. Na prehrano zelo pazim in tudi fizično kondicijo stalno ohranjam z dokaj intenzivnimi športi. Res pa je, da moje telo zmore precej manj in jaz se s tem nočem sprijaznit. Tudi sama sem pomislila na ščitnico, ampak je zdravnik na podlagi krvnih testov zavrnil to opcijo.

Psihično pa sem se precej spremenila. Za melanom sem povedala samo svojim najbližjim, ki pa se zelo bojijo raka (tudi verbalno). O tem se ne želijo pogovarjati z menoj. Prijatelji mi grejo na živce. Kar naprej lapajo o politiki, gospodarstvu, lastni teži in zunanjem videzu. Nasploh se obremenjujejo in živcirajo z nepotrebnimi stvarmi. Tako sem lepo počasi začela zidati zid okrog sebe. Včasih želim biti čisto sama, drugič pa v družbi površinskih znancev. Nekako bežim sama pred seboj. Moje življenske vrednote so postale drugačne. Želim biti naravna, preprosta in vesela. Nenadoma bi rada izkoristila vse radosti v življenju.

Jože, iskrena hvala. Res si sonce, ki s svojimi žarki ogreje še tako hladno in mrko dušo. Še ti nam kdaj povej kako se počutiš, tako in drugače.

Prisrčno te pozdravljam in komaj te čakam na forumu.

Petra