Pozdravljeni!
Sem nov na tem forumu pa ne vem če je bilo o takem vprašanju že kaj govora. Vseeno pa me zanima vaše mnenje:
Oče je umrl za rakom. Bil sem prisoten ob njegovem zdravljenju in tudi ob njegovem koncu. Torej pri njegovem trpljenju.
Imam nasledno “težavo”!
Namreč nisem prepričan da si sam v takem primeru ne bi skrajšal trpljenja. Pa ne me narobe razumet. Nisem obupanec ali pa samomorilen tip človeka. Prav rad živim in se veselim življenja. Ampak sam res ne bi bil rad v njegovi koži.
Kakšno je vaše mnenje?
Hvala za vaše (RESNE) odgovore oz. nasvete.
LP

Dragi digi,

dilema, o kateri sprašujete, je stvar etike in našega družbenega dojemanja življenja in smrti. Nenazadnje pa tudi stvar osebne odločitve. Ker nihče ne ve, kako bi ravnal v takšnem primeru, dokler se v takem položaju dejansko ne znajde, gre lahko le za ugibanja. Snov pa je večna tema številnih filmov, ki jo analizirajo z enega ali drugega zornega kota. Dokončnega odgovora ni, tako kot tudi ne ločnice, kdaj je trpljenje prehudo, saj je to tudi odvisno os posameznikovega doživljanja bolezni. Bistveno je, da bolniku lahko lajšamo bolečine in mu omogočimo dostojanstveno smrt.

Lepo vas pozdravljam,

Irena