Spoštovani,

ker je forum “Pravice pacientov” trenutno zaprt, se obračam na vas – morda mi boste lahko pomagali.

Sem samozaposlena in imam tako imenovano katamenialno epilepsijo, težave pa nastopijo redno kot ura. Pojavijo vsak mesec, v času menstruacije, včasih v obliki parcialnih napadov, ki so sicer kratki, včasih pa sem v tem obdobju samo preprosto vsa “narobe”. Preprosto MORAM veliko spati, včasih tudi po 18 ur. Že vsaka krajša umska dejavnost (moje delo je izključno intelektualne narave) mi nekako “ošibi glavo”, da se počutim, kot da bom vsak čas dobila napad, neželeni učinki zdravil so močnejši, zlasti v obliki dvojnega vida, nehotnih gibov, pozabljanja samostalnikov (to je pri mojem delu čista katastrofa), motenj v govoru. Skratka, zmožna sem poležavati, opravljati lažja gospodinjska dela, zdoma si ne upam, od mene ni nič.

Jemljem zdravili Tegretol CR (1200 mg) in Neurontin (1800 mg), ki mi odlično pomagata preprečevati tonično-klonične napade, ko gre za parcialne, pa se je ta kombinacija za zdaj izkazala kot najboljša, zato se z nevrologom nisva odločila za tvegano in zoprno menjavo terapije. (Novega zdravila, tj. Keppre, ne bi poskusila, kajti že tako se moram prekleto truditi, da ohranjam psihično stabilnost in dobro voljo, za Keppro pa je znano, da pogosto povzroča t.i. “Keppra rage” in depresije.)

Tako vsak mesec izgubim od četrtine do tretjine delovnih dni, ne da bi bila zato upravičena do kakršnegakoli nadomestila.

Ali menite, da zame obstaja kakšna trajnejša rešitev, ki bi upoštevala to nezmožnost za delo? Nikdar se mi ne zgodi, da bi bila nezmožna za delo celih 30 dni, obenem pa je izpad dohodka zaradi tega precejšen – in to pri že tako negotovem svobodnem poklicu.

Za odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.

Pozdravljeni,

pomagam lahko le s svojim mnenjem. Edina rešitev je stalež, ki vam ga lahko uredi splošni zdravnik sam (nad 30 dni pa komisija). Druge možnosti osebno ne vidim in ne poznam.

lp

Saj ravno v tem je težava: do nadomestila sem kot samozaposlena upravičena šele po 30 dneh NEPREKINJENE “bolniške”, te pa nikdar ne “spravim skupaj”, ker imam težave “prekratek čas” – izpad dohodka pa je vseeno reden in precejšen.

Skratka, če bi bila v rednem delovnem razmerju, to ne bi bil noben problem, tako pa sem vsak mesec ob sedem do deset dni, ne da bi za to dobila kakršnokoli nadomestilo. Na leto to znese od 80 do 100 dni, jaz pa za to ne dobim niti tolarja nadomestila.

Zdi se mi, da smo tozadevno samozaposleni nekako diskriminirani, ker si prvih 30 dni staleža plačujemo sami. To morda ni problem za kakega podjetnika, za tiste, ki smo umetniki, je pa to že manjša katastrofa.