Zgodba je resnična in sledeča: Sem oče dveh otrok, ki je do lanske jeseni verjel, da je spartansko življenje nekaj povsem logičnega in vsakodnevnega. Imam dve univerzitetni izobrazbi, obe dokončani ob delu, 16 let delovne dobe na različnih delih, tako manj kot bolj “cenjenih”. Jeseni sem bil nenadoma hospitaliziran v bolnišnico, kjer je bil opravljen cel spekter preiskav na različnih področjih, saj je bil spisek zdravstvenih tegob že poprej pester. Danes bi rekel, da je bil tako pester kot moj življenjepis. Od resnejšega bi omenil, virusno vnetje srčne mišice pri 22 – ih, vnetje prostate, kronična utrujenost in oz. firomialgija, večje obrabe na vseh večjih sklepih, poškodba sedmega vratnega vretenca in njegove korenine živca kot posledica nestrokovnosti kiropraktika… Vendar me vse to do sedaj ni ustavljalo pri vsakodnevniku (služba, družina, treningi in nastopi, izobraževanja, medijski nastopi), pač pa me je “položila” depresija, anksioznost in panični napadi. “Zmagovalna kombinacija”, ki jo ne bi privoščil niti sovražniku.

Opisal bi samo nekaj od novega vsakodnevnika: aritmija in palpitacije, plitko in hitro dihanje, kjer je vsak vdih uspeh (hipertrofiranje), panika, tresavost, nespečnost, strah vseh vrst (zaprti prostori, množica, vsaka obveznost), piskanje v ušesih, bolečine v zatilju in vrtoglavice so samo delni opis. Žal večji del tegob nisem mogel prikriti pred otrokoma, saj so tovrstni napadi prišli kadarkoli in kjerkoli.

Zdravljenje sem začel z seroxatom kot antidepresivom (kmalu paroxatom), xanaxom kot pomirjevalom in risperdalom kot razstopino, ki mi je vsaj delno pomagal zaspati. Obiskoval sem najprej psihiatra, ki so mi ga uredili še v času hospitalizacije v bolnici, ki mi je”strokovno razložil”, da v službi nima dovolj časa, zato me je naročil na terapijo psihoanalize domov in seveda odplačno. Istočasno sem na priporočilo osebne zdravnice iskal pomoč tudi pri kognitivnem psihologu. Pri tem nisem imel težave v smislu stigmatizacije, kaj če se razve in kaj si bodo mislili…

V vsem času sem seveda z mislimi bil več v peklu kot raju, misel na to, da sem najslabši, nič vreden in da si bi kaj storil je samo delček doživljanja. Vedel sem, da se moram kar se da hitro vključiti v ritem življenja, množico, obveze in si tudi vzeti čas zase, kar mi zadnjih 15 let ni uspelo. Rezimiram, da so spremembe zelo počasne, če nisi potrpežljiv jih skoraj ne zaznaš. Antidepresiv je moja stalnica, žal pomirjevalo tudi. Bal sem se daljšega absorbiranja le tega, zato sem ga želel večkrat opustiti, vendar mi to ni uspelo.

Na forumu spremljajoče in sodelujoče vabim, da opišejo morebitno izkušnjo z povezavo depresije, anksioznosti oz. utesnjenosti in paničnimi napadi, ki jih poprej ni bilo in jih nisem poznal. Prav nasprostno. Dodal bi, da sem pri sebi prepoznal tako imenovani TMS (tenzijsko mišični sindrom). Sprašujem se, kako se bo dalj časa uživajoča kombinacija paroxata, xanaxa in risperdala zracalila na mojem zdravju in počutju….Po treh mesecih staleža sem vnovič v službi, v domačem okolju se aktiviram po njaboljših močeh, obveznosti v športu sem odložil.

Zahvaljujem se za odgovore, mnenja, priporočila.

Priporočam

http://www.nebojse.si/portal.php.

Pozdravljeni,

vse kar opisujete sem doživela in preživela, čeprav sem mislila da ne bom. Okrevanje po psihičnih težavah je najtežje ravno zato ker se je človek prisiljen soočiti sam s seboj in dobesedno premagati sebe. Ne bojte se, s trdim delom je uspeh zagotovljen, čeprav zna trajati kar nekaj časa – v mesecih, mogoče tudi v letih.
Kar se tiče antidepresivov in pomirjeval – pomirjevala, natančneje Lexaurin, mi je uspelo odmisliti šele pol leta nazaj brez kakršnih koli problemov oz. odtegnitvenih težav, ker sem se enostavno odločil, da jih ne potrebujem več in dejansko jih nisem po tem uporabila niti enkrat. Antidepresiv Cipralex 10mg pa še vedno jemljem, ker se mi še ni uspelo znebiti strahu pred ponovitvijo vsega. Če in kakšne posledice bo to pustilo na organizmu, ne vem povedati – mogoče bo to komentirala zdravnica na tem forumu.

Lep pozdrav.

Spoštovani,

več škode naredi nezdravljena bolezen, kot pa antidepresiv, ki ga jemljete.

lp

Verjetno si po naravi perfekcionist, zadaš si velike cilje in jih tudi dosežeš, si delaven in želiš biti popoln.

Jaz bi ti po svoji preprosti, kmečki logiki svetovala, da malo prisluhneš svojim občutkom. Ljudje nismo stroji, zato se moramo včasih tudi ustaviti, zajeti zrak in razmisliti, kako naprej. Ob zdravi prehrani (vsaj približno), svežem zraku in aktiviranju D vitamina s pomočjo sonca, je del sreče že tu. Dodala bi še veliko C vitamina (Acerola) in čiste vode iz pipe.

Vsak ima kdaj občutek, da bo pregorel in da je edini na svetu s to težavo. Ni res, vsi smo tu in tam na tem. Takrat je nujno izpreči, upočasniti in postati malo bolj “flegma”. Delati umirjeno po najboljših močeh-ne pa do srčne kapi. Bo pač počakalo ali pa bomo našli drugo delo. V vsakem primeru se vse reši, pa če se prej požreš in hitiš, ali pa samo hitiš brez žretja. Problemi se rešujejo, ko so in ne vnaprej. Lepo je imeti vizijo in plan, lahko se pride do tja tudi s polžjo hitrostjo ali pa letalsko in te med potjo raznese.

Trenutno je zate najboljši šport prijeten sprehod po svežem zraku v sončku, optimistične misli in prisluhni sebi, svojim občutkom, željam, sanjam, pa lepo počasi in zmerno, po srednji poti naprej. Naj ti otroci narišejo kakšne risbice ali druge izdelke, ti pa jih prevedi v njihovo doživljanje tebe in sveta ( na samem) in jima pošiljaj ljubečo in podporno energijo in misli.

Na koncu je vse tako, kot mora biti, pa normalno ali po bližnjici. Ne hiti, ničesar ne boš zamudil. Tako edinstven, kot si, bi za sprostitev lahko napisal svoje dojemanje sveta ali pa tisto, kar te ZARES veseli.
Dobro, da imamo takšne, kot je ga.Winkler, da si lahko tudi strokovno pomagamo.

Lepo okrevaj in odpovej gostoljubje bolezni. Jej česen, čebulo, limone, ostale agrume, jabolka, ananas, zelenjavne juhice, korenček; pij vodo, pomarančne sokove… Pa še tisto, kar si telo zaželi, kakšen zrešček ali govejo juho za kosti.Miselno se prestavi na čas, ko se sploh ne boš spomnil na tegobe in boš zmerno živel. Do pričakujočih izzivov imej radoveden odnos in z nasmehom spremljaj pot do uresničitve.

To bi bilo moje skromno sporočilo tebi.Mogoče sem čisto mimo usekala, morda pa boš vsaj prebral. Vsekakor pa je v prvi vrsti potrebno upoštevati strokovno mnenje. Srečno !