Pozdravljeni! Stara sem 22 let in nekaj me zanima: že kot otrok nisem marala iger, danes seveda ni nič drugače, sedaj pa bi rada ugotovila, zakaj je tako. Ne spomnim se, da bi se kot punčka kdaj dolgo igrala. Moj svet igre je bil omejen samo na ,,peko” potičk v peskovniku in ,,kuhanje”.
Potem pa sem lani prebrala, da se vsak otrok rad igra. Če temu ni tako, obstaja globji vzrok. Jaz pa ne samo, da se nočem igrati, ampak me samo če pomislim, da bi se morala igrati, zagrabi panični strah. Ne spomnim se, da bi se kdaj v otroštvu med igro poškodovala, ali da bi imela kako drugo neprijetno izkušnjo in bi zato bil prisoten ta odpor.
Mogoče se vam bom zdela prestara za igre, ampak delam z mladimi (17-20 let) in vem, da je pri njih igra sredstvo sprostitve in zabave. Pozna kdo odgovor, zakaj tako zelo ne maram iger??

Spoštovana Punca,
ali “peka potičk” v peskovniku in “kuhanje” ni igra?Nekateri pač ne marajo skupinskih iger, pakljub temu odrastejo v zdrave introverte.