Spoštovani!

Prišla sem do zaključka, da svojih težav ne znam rešiti sama, da potrebujem pomoč. Ne vem pa, kaj naj storim.

K zdravniku v zdravstveni dom ne bi rada šla. Ne vem, kako bi mu svoje težave razložila. Bojim se tudi, da bi me odpravil s tabletami, pa tudi, da bi bilo to zapisano v moji kartoteki.

Težko živim, imam obdobja, ko nekako rinem, vmes pa težke dneve, ko obupujem, jokam, ne vidim smisla. Takrat nisem sposobna smiselnega pogovora. Sedaj, ko mi je bolje, sem nekako prazna, ne vem, kaj konkretno naj vam povem. Sem zelo obremenjena, stalno nosim neko breme, ki me stiska, duši, pritiska k tlom. Ne znam odmisliti problemov, tako službenih kot osebnih, kar naprej me bremenijo, tudi ko pridem iz službe domov, tudi ponoči. Zvečer težko zaspim, nato pa se dostikrat ponoči zbudim in ugotovim, da v polsnu premlevam probleme. Težave imam že več let, le da so zadnji čas pogostejše, vse skupaj se slabša. Vedno teže se obvladujem, vedno teže to skrivam pred okolico. Imam dokaj naporno službo, ki me popolnoma izčrpava. Ne znam reči ‘ne’ in me bremeni občutek, da delu nisem kos, da me bo zdaj zdaj preplavilo, da se bom sesula. Ker sem se vedno slabše počutila, sem pred dobrim letom zamenjala službo v upanju, da bom šla na bolje in da bom potem spet nekako ujela ravnotežje. Menjava službe mi je bila strašen napor, vendar ni nič bolje, še slabše, ker imam sedaj pri delu veliko več stikov z ljudmi. Sem zelo nesocialna.
Pri delu sem zelo vztrajna, natančna, pridna. Nisem pa prilagodljiva, težko se znajdem, nimam rada presenečenj.

Stara sem 45 let, poročena in imam tri otroke. Mož ne razume, kaj mi je in ne ve, kako bi mi pomagal. Pravi, da bi morala biti bolj optimistična. Z njim se o tem pogovarjam, kolikor se morem, a mu ne znam lepo in razumljivo razložiti in sva potem oba razočarana, žalostna in jezna. Pa saj tudi sama ne razumem. Vidim, da ga moje obnašanje skrbi in bremeni. Mislim si, da se me bo enkrat naveličal. Pred otroci poskušam to prikriti, vendar ne morem povsem, seveda opazijo, da sem nerazpoložena in čudna.

Poskušala sem si sama pomagati, prebrala sem precej knjig o pozitivnem mišljenju, samozavesti itd. Razumsko vse kar preberem razumem in se tudi najdem v kakšnih primerih, problem je, da se čustveno ne obvladam, ko pride tak težak čas. Bila sem tudi na tečaju avtogenega treninga, z njim si lahko pomagam, kadar nisem preveč v hudi stiski. Ko je hudo, pa se ne morem dovolj zbrati, da bi izvajala vaje.

Bojim se prihodnosti, starosti, počutim se ogroženo. Težko gledam svoje ostarele starše, oba sta zelo betežna in sta zadnje leto v domu za ostarele. Tudi glede njiju se čutim krivo, da nič ne storim zanju, da nimam časa. Ko ju obiščem, sem potem potrta, mislim si, ali je to naša bodočnost – bolezen, starost, smrt.

Sprašujem se, ali sem bila včasih res optimistična ali pa je sedaj samo prišlo na dan, kar je bilo od nekdaj v meni? Kaj naj storim, da bom lažje živela? Da mi ne bo vsak dan tako breme. Rada bi se spet česa veselila. Včasih sem bila zelo ustvarjalna, polna idej – sedaj že dolgo nimam nobene ideje več, samo vlečem se iz dneva v dan in sebi in svoji družini grenim življenje.

Prosim, svetujte mi. Hvala. Nika

Spoštovana Nikolaja G,
vse kar ste lahko z besednimi in miselnimi pripomočki uredili je, kot vidite premalo, saj občutki krivde, malovoljnost, upad elana,črne misli in krhanje partnerskih vezi, (predpostavljam, da imate tudi manj volje do spolnosti)kažejo na depresivnost, ki se je bo treba lotiti tudi z zdravili.Pravim tudi, ker boste lahko vse terapevtske naloge, ki sodijo v okvir vedenjsko kognitivne psihoterapije zmogli šele, ko bo minilo sedanje pomanjkanje energije.Za začetek vam lahko antidepresiv predpiše vaš splošni zdravnik, zdravilo bo začelo delovati šele po nekaj tednih, v tem času pa boste dobili tudi že termin za psihiatra.Izberite najbližjega.