Strokovna zadeva!
Pozdravljeni!
Zelela pa bi vas vprasati v zvezi druzenjem z osebo, ki ima shizifrenijo, paranojo, depresijo, jemlje zdravila in se kaj.
Moja prijateljica I. je zelo dobra po srcu in naivna (ne skodljivo), zato se je nanjo “obesilo” dekle, ki je psihiatricna bolnica. Nihce se ne druzi s to punco, je pa nasla I. (preko neke skupine), ki je vedno ustrezljiva in se ji prisesala.
Poznata se bolj povrsno, zacelo pa se je, ko smo se skupaj srecali v baru in je to dekle takoj se posedelo za mizo, I. me je predstavila njej, ona pa: “me ne zanima!”. Potem se je zacel zivcen pogovor, bila je bleda, prepotena, in kot bi bila ogrozena> govorila je o preteklosti, ki je iz igre ratala tragi-drama (pogovor o kako so se lovili kot otroci, ona pa je to dojela, da jo je kdo resno preganjal,…) Zahtevala je njeno tel., ceprav ni najbolje vedela kdo je. Seveda ji ga je dala (I.), mislec, sej ne bo nic, itd…
Jaz sem ze takrat dobila negativen obcutek, da je to oseba, s katero se je treba znati (previdno) pogovarjati / obnasati, moja I. pa vse direkt rece in sploh ne razmislja kaj spregovori. Svetovala sem ji, da naj se oddistancira od nje, ker ce ne jo bo ona “osvojila” in ce ji kaj ne bo vsec, bogve kako bo odreagirala. Seveda moja I. tega ni upostevala in se ji je vedno “vljudno” javljala.
Do danes…ko je povedala, da jo to dekle dobesedno nadleguje po telefonu, grozi, pise sms, in sploh ne poslusa ampak samo ukazuje. Sedaj bi se I. rada oddistancirala, kar pa menim, da jo bo sedaj sele razjezila.
Sprasujem vas, kaj naj naredi I., oz. kako naj ji jaz pomagam ali se bolje, kako dekle prepricati da I. ni dobra zanjo – to se zdej razume kot skodljivo namerno ampak nisem tako mislila.
Lepo prosim za odgovor!
Tina K.
Spoštovana Tinak,
ne samo nehumano ampak povsem zavržno je ukinjanje stikov z ljudmi zgaolj zato,ker imajo shizofrenijo, depresijo ali, kot ste napisali-jemljejo zdravila! Mnogi,ki so prestali epizodo hude psihične krize in ki zato, da se ta ne bi ponovila , jemljejo zdravila, so uspešni visokošolski predavatelji, ugledni znanstveniki, kulturniki ali celo politiki.Poleg zdravstvene službe si številne nevladne organizacije prizadevajo tiste, ki še nosijo psihične brazgotine po prestani bolezni obvarovati stigmatizacije.
Tukaj vas moram pa predvsem zelo popraviti!
Ni šlo za “tiho” nasprotovanje druženja z duševnimi bolniki….nasprotno! V poklicu bom delala z marginalnimi ljudmi, zavrženimi, osovraženimi, invalidi, romi, homoseksualci,…. ki jih “zdrava” družbe obsoja po raznih načelih, in se zavedam problematike še kako dobro!
Prav tako pa se zavedam, da se je treba znati obnašati do drugega; če je nekdo napadalen in ne zna svojih čustev kontrolirati (kriv ali ne), potem se mi zdi odgovorno tudi, da z njim delamo strokovno in človeško, ne pa iz usmiljenja. Žal pa je tako, da se nekateri bolniki zavedajo svojih težav pa kljub temu ne jemljejo 100% zdravljenja, zato mora tudi moja prijateljica nositi svoj del odgovornosti za svoje obnašanje- ki ga nam stroka še ni dala.
Če bi bil napis v kroniki, bolnik zabodel dekle, seveda obsojam takšen način pisanja in naslavljanja tem (kot npr. romski otrok pretepel sošolca, ki kaže že na nastrojenost do romov; lahko bi pisalo spor med sošolci> če hočemo enakopravnost!).
Vprašati pa bi se tudi morali, kdo bi storil napako v tem primeru, če bi do tega prišlo in zakaj (primer zaboda) – po nepotrebnem. Zato je treba resno jemati psihične težave….o tem sem govorila, in o tem, kako se soočit s problemom, ko se nekdo počuti ogroženega za za nas nepomembno stvar.
Lp…TINA (hvala za odgovor)