Spoštovani!

Obračam se na Vas z prošnjo, da mi daste nasvet kako še pomagati tašči, kateri je pred 2 mesecema umrl mož.

Z mojim možem živiva v isti hiši kot tašča (eno nadstropje više, posebej vhod). Pred 2 mesecema je umrl moj tast star 80 let. 1 leto nazaj je bolehal za rakom in razmeroma kar hitro umrl. Ker sta bila z mojo taščo skozi celo življenje zelo povezana (po domače rečeno “kot rit in hlače”) zmeraj skupaj, eden brez drugega nista šla nikamor, pa tudi kakšnih posebnih prijateljev nista imela, razen sorodnikov in sosedov.

Tast in tašča sta vedela o bolezni, vendar o njenem poteku jima nismo razlagali, ker so nam zdravniki svetovali, da bi lahko še poslabšalo tastovo stanje in tašča mu ne bi bila kaj prida v oporo. Da je s tastom hudo in da je še samo vprašanje časa kako dolgo bo ostal tast pri življenju je tašča izvedela tik pred smrtjo (3 tedne pred smrtjo odkar smo ga odpeljali v bolnišnico). Ker je bila tašča že prej velik paničar kar se tiče problemov in bolezni, ji je tudi tast prikrival svoje bolečine in občutke, prav tako pred nami otrocmi. V tistih treh tednih pred smrtjo kar je bil tast v bolnišnici, se je tašča nekako sprijaznila z dejstvom, da mu ni več pomoči. Želela si je kar si je želel tudi on, da ne bi trpel, in da če bo moral trpeti naj rajši umre.

Tast je umrl, vendar je ta hujše šele prišlo. Imamo probleme z taščo. Jo razumemo, tolažimo, se ogromno pogovarjamo z njo, jo poskušamo čim bolj zaposliti z kuhanjem , z varstvom vnuka, ker ima privat pralnico, ji tudi tam dela ne zmanjka. Vendar pa se tašča upira. Zavrača hrano, skozi joče, razmišlja o samomoru, toži da jo tišči v prsih, glavi, da slabo spi, da se zbuja ponoči ob 1 h od takrat naprej samo premišljuje. Mi se ji na vse načine poskušamo prilagoditi, ker ima še mož brata, se kombiniramo, da ob sobotah in nedeljah ni sama, hodimo k njej vsakodnevno na kosilo, ob večerih smo z njo. Vendar pa je trmasta, dan za dnem zavrača našo družbo ob večerih, televizija je ne zanima, branje knjig ali časopisov tudi ne, kljub vabilom njenih sosed, ki so prav tako vdove in nekje njenih let, noče z njimi na izlet ali v družbo. Njena vsakdanja pot je 2 x pokopališče in domov. Edino kam še rada gre je cerkev. Vsako jutro preden grem v službo jo posilim,da da v usta vsaj košček kruha in popije kakav. Ker hodimo domov na kosila, jo prisilimo da poje. Čez dan jo pa tako ali tako čuva naš kuža – maltežan ki je še posebej nežno bitje. Ker pa tudi kuža čuti njeno žalost se je izogiba.

Po pogrebu in še en teden po njem smo ji dajali uspavalne tablete Apaurin, da je lažje prebrodila začetne težave, nato smo jih ukinili, ker smo se bali, da se jih bo navadila. Vemo vsi skupaj, da je šele 2 meseca po smrti a tako ne more več naprej. Poskušali smo z lepim, z razumevanjem, tudi malce na oštro smo jo prijeli, da tako ne gre več naprej, da mora živeti naprej zase, za nas in za vnuke. Povedali smo ji, da nas skrbi za njo, da jo potrebujemo. Vendar vsak dan je slabše.

Prosimo Vas, svetujte nam kako naprej??? Ali potrebuje pogovor z zdravnikom , psihiatrom do katerega dvomim, da jo bomo spravili.

Hvala za vaše nasvete že vnaprej..

Lea

Spoštovana Lea, pri tašči gre za pretirano obliko in intenzivnost žalovanja, kjer že skoraj lahko govorimo o depresiji.Antidepresiv zadnje generacije ji lčhko predpiše tudi splošni zdravnik, tako, da ji ne bo treba k psihiatru, če se ga tako boji.Antidepresivi ne povzročajo odvisnosti, jemati pa jih je treba skozi dfaljši čas,torej tudi ko akutni simptomi minejo( lahko le navidezno)in bi se brez terapije spet razplamteli.

Hvala za odgovor.

Lea

prvo kar mi je prislo na misel, je opis: dali smo ji za kuhat, varstvo, delat… skratka, dodatno breme, ki naj bi jo zaposlilo. NAPAKA! ko je clovek zalosten/ ko zaluje, je napaka mu nalagati dodatno breme – poleg zalosti. z dodatnimi opravili clovek ne bo kar naenkrat pozabil na zalovanje in bo skakal od veselja tako kot prej ampak se bo prej ko slej psihicno zrusil. gospa v teh tezkih casih se najmanj rabi “delo” resnicno pa rabi MIR in POGOVOR ce si le tega zeli.

malce egoisticno se mi zdi (ceprav vem da ste dobro hoteli) da ji govorite KAKO MORA ZIVETI zaradi VAS preostalih; vse lepo in prav, ce bi ji bilo na smrt dolgcas, tako pa je gospa obremenjena z zalostjo in nima partnerja medtem ko imati vi vsak svojega vec al manj. res je, potrebujete jo, tako kot vnuki, vendar tudi ona potrebuje sebe-da bo malce pridobila cas na zalovanju, da jo malce pustite pri miru, da JO POSLUSATE. Hudo je ce ne je hrane, vendar to je tezek psihicen pojav,ki te zasuznji, ko se vrtis v carobnem krogu zalosti, nesmisla, strahu, smrti, izgubi bliznjega…kajti ga. ce bi bila “normalna” kar pomeni da je ne bi tako iz tira vrglo, bi sigurno z veseljem jedla…tako pa dozivlja dodatno grozo in prisilo, ko jo silite s hrano kot kaksnemu otroku.

bistvo bi rada povedala, da dajte gospe se malo cas, hkrati pa jo po delckih opomnite da ima vas, da se potrebujete vsi med sabo tako vi njo kot ona vas, da ste vsi imeli radi gospoda, da bo ohranjen v lepem spominu, predvsem pa, da je vsak dan dragocen ko ste lahko med ljubljenimi,… boste ze sami vedeli kako nadaljevati, samo ne silite je prehitro in pomislite kako je njej sami, postavite se v njeno kozo (sigurno ne bi zeleli zvrhan kup posode za pomivat ali kuhanja za celo druzino)

lp-tinak.