Ne tako jemati poroda. Vzeti ga moraš kot del življenja, kot nekaj, kar naredi žensko še bogatejšo. Ko sem sama junija lani izvedela, da sem noseča, sem se novim čustvom čisto prepustila in na porod na začetku nisem niti mislila. Kasneje, ko se je že vse zdelo bolj realno pa sem se ga skoraj veselila – poroda mislim (otročka pa seveda tudi). Zanimalo me je, kaj je res in kaj ni oz. kako bo potekal pri meni.
Glede poslušanja raznih prenapihnjenih zgodb pa tole. Hodila sem v materinko šolo v Ljubljani, kjer res podrobno prikažejo posamezne porodne dobe, se pogovorila z možem, hodila na sprehode, počivala in mislila pozitivno (predvsem o tem, kako se razvija otroček v meni in kako bo potem, ko bo prišel na svet). In nič več. Nisem brala in poslušala izkušenj drugih, ko je bila na tv kakšen pretiran prizor poroda, sem preklopila na drug program. Nisem želela, da mi že predhodno vsilijo določene izkušnje, ki pa so zelo osebne in intimne.
Rodila sem pet dni po roku, a sem se nadvse sproščena (in spočita) prepustila dogajanju in po petih urah (šteto od odhoda od doma ob popadkih na tri minute) rodila zdravega 4-kilogramskega in 55 cm velikega dečka s 36 cm veliko glavico. Zdi se ogromen, a sem baje rodila kot profesorica. Seveda tudi boli, a ni časa toliko razmišljati o bolečini, saj je takrat glavno delo – DIHANJE. Res je nadvse pomembno pravilno dihanje, saj edino tako najbolje pomagaš otročku in sebi; da se ne zakrčiš ampak da si sproščena (tudi tega se naučiš v šoli). Pomaga seveda tudi prisotnost osebe, ki ti je najbližja in ki ne povzroča panike.
Seveda je tudi res, da je bilo pri meni vse normalno, brez zapletov, a vem, da če bi bili, bi s pravilnim odzivanjem na res prijazno osebje in z dobro psihično pripravo že pred porodom tudi to prebrodila.

Torej, začni danes in srečno!