Lahko bi ti napisala cel roman, kako smo pri nas jedli pa bom vseeno poskusila biti čim bolj kratka.
Kot demokratična mama, sem sinetu kmalu ponudila žličko, da bi se z njo igral in morda poskušal tudi kaj nesti v usta. Nekaj časa je bilo to sicer O.K.,a se je kmalu naveličal. Če ni imel zanimive reči v rokah, ni odpiral ust! Igrače niso vžgale, moralo je biti kaj iz kuhinje. Najbolj mu je bil všeč lonček od začimb. Pokrovček gor, pokrovček dol pa malo v levo pa malo v desno in bumf na tla. Jasno, da se je razbil. Potem sem steklene lončke vedno oblepila s selotejpom. Če se je razbil, črepinje niso bile po celi kuhinji…To je bilo aktualno zelo zelo dolgo. Počasi, tam nekje pri 12 mesecih je občasno in še to pomotoma nesel kakšen grižljaj v usta. Pri 14 mesecih se ni več dovolil pitati.Enostavno je rekel “ne”(prva beseda) in se obrnil stran.
Bilo je grozno!!! Freske po stenah, s stolčka je kar kapljalo, po obrokih sem ga morala umiti po celi glavi in popolnoma preobleči, kljub velikemu slinčku. Potem je nastal štrajk za vse kar je teklo ali polzelo razen seveda zize-ta je bila še dolgo prva klasa. Pa se je mami naučila delati polpetke iz vseh možnih sestavin (zelenjava, mesek, celo testenine) Potem je jedel z roko, tudi v vrtcu je veselo nosil makarone v usta s prstki. Z vzgojiteljico sem govorila in ji povedala kako je doma. Tudi njej se ni pustil pitati.Nekako sva se strinjali, da vzgledi vlečejo in da bo prej ali slej začel uporabljati pribor. In ga je res. Pri 16-17mesecih je bil že pravi virtuoz pri uporabi žlice. Zdaj, 28mesecev zahteva tudi nož. Seveda ima otroški pribor. Jaz pa pravim, samo da gre v usta.

L.p.
EvaK