zivio vsem!
spet imam za vas eno vprasanje. sem v 34 tednu moje prve nosecnosti in zaenkrat je vse cisto normalno. pocutim se odlicno, sem polna energije in nadvse OK.
dilema se mi je pojavila danes, ko je mama zgrozeno odreagirala na mojo izjavo, da grem v soboto z avtom po moza v portoroz. cisto je znorela, ces kaj se grem in kaj ga serjem, da se se vedno vozim sama z avtom, kaj pa ce te na poti kaj prime… mene je namrec rodila 6 tednov prezgodaj, ko je bila na pocitnicah v portorozu in je bilo kup zapletov. bil je 4.7., bivsi dan borca, v porodnisnici v kopru ni bilo prakticno nikogar- skratka imela je zelo slabo izkusnjo s porodom, saj bi jaz skoraj umrla.
po svoje razumem, da jo skrbi in ji dam morda na nek nacin prav, ceprav se pocutim odlicno. kako dolgo v nosecnosti ste ve vozile same na daljse razdalje?
lp minka

Minka, jaz sem na daljšo razdaljo vozila še ves osmi mesec, potem pa do konca po Ljubljani. Celo v porodnišnico (šla sem na pregled po roku in ostala noter) sem se pripeljala z avtom in ko me je zdravnik napotil, naj grem kar rodit, sem mu rekla, da moram še avto preparkirat in moža poklicat. Ob tem se je kar nasmehnil.

Tvojo mamo razumem, ker je imela slabo izkušnjo se boji. Mislim pa, da če se počutiš dobro in če nič ne kaže na kakšen prezgoden porod, ni razloga za bojazen. Pa tudi časi so drugi, paznika ni in mobitele imamo…

Jaz sem vse tri moje nosečnosti vozila in vse normalno počela čisto do konca. Tisti dan, ko sem rodila našega tretjega mladička sem zjutraj naredila temeljit shopping, z avtom in z obema otrokoma; peljala otroke k fotografu, kar je pri nas kar naporno, ker se pred tujci nočeta slikat, nato smo se kopali v domačem gumijastem bazenu (kar je spet fizično naporno kortit dva podivjana otroka in jih še pravočasno spravit iz vode in osušit, preden sta že čisto pomodrela), pa še vroče je bilo tja do 32°C… Da ne govorim o spolnosti,… Če se nosečnica dobro počuti in nima težav kar le… No, le na morje (ker je bil avgust) smo šli samo do slovenske obale in malce prej kot ponavadi (prej smo letovali avgusta-septembra) že v juniju in juliju.

Živjo,

sama imam rok 21.03. pa se še povsod vozim sama. Vendar ti moram povedati, da mi je kar malo neprijetno. Ne bojim se popadkov, ker imaš “baje” (sem v prvo noseča) še veliko časa preden rodiš in če te tudi “zagrabi” v avtu verjetno ni nič hudega in že prideš domov ali v porodnišnico, verjetno pa malo težje iz Portoroža v Ljubljano.

Kaj pa če ti odteče voda??!! Kot prvo je zelo neprijetno, kot drugo pa moraš takoj v porodnišnico.

Jaz se sama (brez spremstva), po vsej verjetnosti, na dolgo pot ne bi odpravila, če ni nujno potrebno. Zakaj raskirati. Kar se pa tiče tvoje mame jo popolnoma razumem. Z menoj moji starši ravnajo ravno tako, tako da se s partnerjem kar malo “zlaževa” kako se “nič” ne vozim. Jaz svoje starše poplnoma razumem in jih kar veliko upoštevam.

Skratka, zakaj izzivati če ni potrebno, v vsakem primeru pa vso srečo in še lepo nosečnost do konca.

LP

Iris

Hi, do štiri dni pred porodom sem se vozila iz Velenja v Maribor na predavanja. Moja mami je penila s podobno količino mehurčkov na ustih. Divja je bila. Jaz sem odgovarjala, da bom rodila prvič in da bodo popadki trajali vsaj 14 ur (knjige!!!), da imam s seboj mobitel in da lahko ustavim na vsaki cestninski postaji in imam v skrajnem primeru pol ure ali do mariborske ali celjske porodnišnice.

Zdaj, ko vem, da sem rodila v dveh urah, ne bi bila več tako samozavestna. Popadki tudi pod razno niso bili postopni, ampak so se takoj začeli s precej močno intenzivnostjo, takoj ko mi je odtekla voda.

Smešno je, da sva na dan poroda (tri tedne prezgodaj) z ljubim hotela na Dunaj gledat božične lučke. In mama je spet podivjala. Da ni šans. Sama sem se že oblekla za v tujino, spravila potni list, na pol poti pa sva si premislila in si raje ogledala malo Slovenije. Hvala Bogu, drugače bi rodila na avtocesti (še na avstrijski strani!!!).

Če je mama tako divja, ti svetujem, da jo vzemi s seboj. Tako bosta pomirjeni obe, ti pa malo bolj varna.

Pozdrav,

Povhlja

Pa še moja izkušnja.
Jaz sem obakrat vozila “do konca”. Pa še to; ko sem rojevala prvič je naneslo tako, da sem se morala najprej z avtom odpeljati po moža, potem pa me je on odpeljal do porodnišnice. In imela sem srečo – popadke ravno ob rdečih semaforjih. Res pa se je vse dogajalo v krogu nekaj kilometrov. Kaj hočete veš sreče kot pameti.