Kajenje ne škodi samo kadilcu, vedno več je trdnih dokazov, da nikotin in druge snovi v cigaretnem dimu v neposrednem okolju neugodno vplivajo tudi na druge osebe, še posebej pa na otroke, na njihov razvoj in rast v celoti, predvsem se pa ta škodljivost izrazi na otrokovih dihalih.

Težko se je soočiti s takim problemom

Vem, da se boste tisti, ki boste prebrali ta članek in ki ne kadite, bolj ali manj z mano strinjali in mi pritrjevali, vsaj kakšnemu kadilcu pa se bo prikradla misel, da sem pisec teh vrstic nagnjen k pretiravanju, da tako hudo spet ne more biti in da ta prijetna razvada, ko cigaretni dim z užitkom posrkamo v pljuča in ga iz njihove globine puhnemo v zrak, pač ne more napraviti kake velike škode, vsaj tistim v naši okolici ne. Ko sem kot študent in tudi še leta kasneje sam kadil, mi še na misel ni prišlo, da s tem zastrupljam svoje otroke in druge v bližini, saj je dim večinoma itak ostal v mojih pljučih. Morebitno bojazen, da škodi meni, pa sem spretno odgnal, še preden bi se najavila. Kadilo nas je veliko, pa da bi prav mene našla kaka bolezen zaradi tega v tej množici?! Kar tako se odpovedati takim drobnim razvadam in radostim je pa tudi stresno in škodljivo za organizem, sem mogoče razmišljal kot mlad, nadobuden medicinec. Danes vem, da nisem mislil nič, ker tudi sicer ponavadi človek samodejno izklopi možgane, ko bi moral sam nekaj korenito spremeniti in pripomoči v dobrobit svojega zdravja. Prav nič drugače pa ne ravnamo, ko gre za naše otroke. No, no, se boste morda uprli, za zdravje svojih otrok pa še kako skrbimo! V to sploh ne dvomim, pravim le, da se ljudje težko odpovemo razvadam, četudi škodijo. Kot zdravnik za bolezni dihal otrok vedno starše povprašam, ali kdo v domačem gospodinjstvu kadi. Ker slutijo, da bo sledil zdravstveno-vzgojni pouk, če mi bodo odgovorili pritrdilno, zaradi otroka pa se jim ne zdi prav, da mi prikrijejo resnico, skoraj vedno sledijo priznanju, da se v hiši kadi, dodatna pojasnila: da nikoli ne kadijo v navzočnosti otroka, ne v njegovi sobi, le v garaži ali na balkonu (pozimi tudi pri minus 15 oC) ...

Kakorkoli že: pred leti smo raziskali, koliko otrok, ki so bili v enem letu sprejeti zaradi kakršnekoli bolezni na naš oddelek za pljučne bolezni Pediatrične klinike, je iz kadilskih družin. Takih je bilo štiri petine ob oceni, da je v Sloveniji manj kot 50 % družin v katerih kadi kdo od odraslih. Že ta podatek nam pove, da je izpostavljenost tobačnemu dimu v okolju pomemben škodljiv dejavnik, ki pri otroku poveča možnost, da bo zbolel na dihalih.

Naj sedaj v potrditev tega prikažem nekaj dejstev, ki izhajajo iz številnih raziskav.

Obseg problema

Začnem lahko z ugotovitvijo, da je verjetno malo človeških nadlog, ki so na eni strani tako pogubne, kot je kajenje, pa bi se jih dalo na drugi strani preprečiti. V prejšnjem stoletju se je kajenje po svetu, predvsem v bolj razvitih državah, na veliko razširilo. Nekaj desetletij kasneje je temu porastu kajenja sledila prava epidemija bolezni, za katere danes vemo, da so lahko v večji ali manjši meri posledica kajenja. Te bolezni pa so rak na pljučih in druge rakaste bolezni, kronične bolezni srca, ožilja ter pljuč. V začetku 21. stoletja v razvitih državah po malem že uspevajo omejevati porabo tobaka, na žalost pa je kajenje na pohodu v deželah v razvoju.

Ob tem je problem pasivnega kajenja ostal v ozadju, čeprav se je tudi dosti omenjalo, da cigaretni dim prav tako (ali še bolj) draži nekadilce. Ko pa so v zgodnjih 80-tih letih prejšnjega stoletja dokazali, da pasivno kajenje povzroča raka na pljučih tudi pri nekadilcih, so začeli omejevati kajenje v javnih prostorih. Seveda pa nihče ni mogel nikomur prepovedati, da bi kadil doma. Za domačimi zidovi pa so še posebej na udaru otroci.

Hitro se je takrat odzvala tudi tobačna industrija. Potem ko so se začeli kopičiti dokazi, da je tudi pasivno kajenje nevarno, da povečuje možnost, da nekadilec dobi raka ali zboli na srcu in da škodljivo vpliva na otroška dihala, so njeni strokovnjaki poskušali omalovaževati te ugotovitve in zmanjševati njihov pomen. To ni bilo čudno, saj se je v ozadju pretakalo veliko denarja.

Kaj je pasivno kajenje?

Pasivno kajenje pomeni, da je kdo neprostovoljno izpostavljen tobačnemu dimu, ker kadi nekdo drug. Glede na to da kadi dobra milijarda ljudi, je praktično nemogoče, da bi se otroci in drugi nekadilci popolnoma izognili tobačnemu dimu v okolju. Ta dim v okolju je mešanica dima, ki se suka od prižgane cigarete, in dima, ki ga izdihuje kadilec. Dim, ki prihaja od smodeče se cigarete in ki nastaja pri nižji temperaturi, ima celo višje koncentracije številnih strupenih snovi kot pa dim, ki ga kdo izdiha. Res je, da se z oddaljenostjo od kadilca ta dim redči, izpostavljenost pa je še vedno tolikšna, da ima lahko pasivno kajenje podobne škodljive učinke kot aktivno kajenje za samega kadilca. Problem je večji za majhnega otroka. Starejši otrok bo odšel iz sobe, v kateri starši ˝težijo˝ z cigaretami, v najslabšem primeru pa bo dojenček, ki ga mati pestuje in obenem kadi, inhaliral praktično nerazredčen tobačni dim.

Škodljive snovi, ki so v tobačnem dimu, so v obliki plinov ali zelo drobnih delcev, ki so dovolj majhni, da pridejo do najglobljih delov pljuč. Poleg nikotina in ogljikovega oksida so v dimu še številne snovi, za katere vemo, da povzročajo raka. Na primer: zaradi benzena kadilec tvega, da bo zbolel za krvnim rakom - levkemijo. Za nekadilce pa pasivno kajenje doda glavni delež k izpostavljenosti benzenu v okolju, več kot so ga deležni zaradi izpuhov tovarn za pridelavo naftnih derivatov.

Nevarnosti, ki pretijo zdravju otrok, ki so izpostavljeni tobačnemu dimu

Začnem lahko kar s tem, da je cigaretni dim za otroka v vsakem primeru nadloga, ki ga moti in draži. Čeprav še ne gre za bolezen, otroku vsekakor ni prijetno, ko ga zaradi dima ščemijo in pečejo oči ali ko mu zaradi tega curlja iz nosa. Še posebno ne, ko mora najprej za šolo prebrati domače branje in napisati nalogo, preden se lahko umakne iz zakajenega doma na svež zrak k sovrstnikom na igrišče ...

Nadaljujem s poročilom Svetovne zdravstvene organizacije, ki ga je objavila l. 1999 in v katerem navaja, da je dokazano, da se zaradi tobačnega dima v okolju izpostavljeni otroci rodijo z nekoliko nižjo porodno težo, da povzroča bolezni pljuč, da je vzrok drugim kroničnim težavam dihal, vnetjem srednjega ušesa in slabšemu delovanju pljuč ali, kot temu pravimo strokovno, zmanjšani pljučni funkciji. Ugotovili so tudi, da je eden glavnih vzrokov za nenadno nepričakovano smrt dojenčka, da je mati v nosečnosti kadila. O nenadni nepričakovani smrti dojenčka govorimo takrat, ko v spanju umre otrok v prvem letu življenja, pri katerem prej ni bilo opaziti kakih svarilnih znakov, da je kaj narobe ali da je bolan. Čeprav se to zgodi zelo redko, je nevarnost za nenadno smrt pri dojenčkih kadilk trikrat večja.

Plod noseče žene, ki kadi, je tobaku enako izpostavljen kot ona sama, čeprav ga ne dobi prek pljuč v obliki cigaretnega dima, ampak s krvjo preko posteljice. Enako dramatično kot za nenadno smrt dojenčka se poveča tudi možnost, da bo plod umrl že pred rojstvom ali pa kmalu zatem. Zaradi vpliva škodljivih sestavin tobaka, ki prehajajo prek posteljice v plod, če nosečnica kadi, se povečuje nevarnost različnih neugodnih posledic za zdravje otroka kasneje. Porodna teža novorojenčkov mater kadilk je v povprečju nižja za 200 g. Opazen je negativen vpliv na porodno težo celo pri tistih novorojenčkih mater, ki same niso kadile, živele pa so v zakajenem okolju. Približno dvakrat se poveča celo nevarnost za kako prirojeno napako pri plodu.

Verjeten, čeprav ne povsem dokazan, je neugoden vpliv izpostavljenosti tobaku v maternici ali kasneje po rojstvu na intelektualni razvoj otroka. Za to bi bil lahko kriv nikotin ali ogljikov oksid, pa tudi številne druge snovi, ki so v tobačnem dimu.

Otroci staršev, ki kadijo, bodo imeli v prvih letih življenja bistveno več bronhitisov in pljučnic. V primeru, da kadita oba starša, se ta nevarnost poveča celo za 50 %; večja je, če kadi mama. Pasivno kajenje pri otrocih ne poveča samo tveganja, da zbolijo zaradi pljučnice, tudi sicer imajo več težav z dihali kot drugi otroci, več kašljajo, več izkašljujo, večkrat jim v prsih piska, nekateri pa se tudi hitreje zadihajo.

Zelo verjetno je, da pasivno kajenje poveča nevarnost, da otrok dobi astmo, brez dvoma pa potek te bolezni poslabša. Enako velja tudi za druge kronične pljučne bolezni otrok, ki prizadenejo pljučno funkcijo. Pri teh boleznih se bo delovanje pljuč slabšalo hitreje, če bodo otroci živeli v zakajenem okolju. Celo zdravi otroci bodo odrasli z zmanjšano pljučno rezervo, če so bili prisiljeni v pasivno kajenje. To so ugotovili pri pregledih mladih športnikov, pri katerih so bile meritve delovanja pljuč v povprečju slabše, če so izhajali iz okolja, v katerem se je kadilo.

Še z nekaterimi kazalci so lahko dokazali, da je kakovost življenja otrok iz kadilskega okolja slabša: v enem letu so en dan več kot neizpostavljeni otroci morali preživeti v bolniški postelji, dan in pol več so manjkali v šoli in dva dneva pri športnih dejavnostih.

Da bo mera škode, ki jo lahko povzroči nehotena izpostavljenost tobačnemu dimu, polna, naj navedem še izsledke nedavnih raziskav, ki kažejo, da je pri otrocih kadilcev večja verjetnost, da bodo, ko bodo odrasli, zboleli za rakom ali srčno-žilnimi boleznimi.

Ali so vsi otroci enako občutljivi na pasivno kajenje?

Res je, da so posamezni otroci različno občutljivi, vendar dejavnikov, ki tveganje za bolezni zaradi izpostavljenosti tobačnemu dimu povečujejo, za zdaj še ne poznamo. Zato tudi ne moremo vedeti, kateri otroci so še posebej v nevarnosti, nedvomno pa tisti, ki imajo neko bolezen dihal že od prej. V vsakem primeru smo jih dolžni obvarovati, če je to v naši moči, pred kakršnokoli nevarnostjo ali boleznijo, ki bi lahko usodno posegla v njihovo življenje kasneje. Ali kot sta naslovila avtorja neki članek o tem problemu: kakor boš upognil sadiko, tako se bo nagnilo drevo.

Piše: Silvester Kopriva, dr. med., pediater, Pediatrična klinika