Kajenje tobaka in tobačnih izdelkov je daleč najbolj razširjena oblika zlorabe psiho-dejavnih snovi. Svetovna zdravstvena organizacija ugotavlja, da kadi kar tretjina svetovnega odraslega prebivalstva ali 1.1 milijarde ljudi. Poraba cigaret v svetu se stično zvišuje na račun držav v razvoju v Afriki, Latinski Ameriki, Aziji.

Kajenje je pogostejše med nižjimi družbenogospodarskimi kategorijami kot med višjimi. Na splošno velja, da kadi vse manj prebivalcev razvitih in vse več prebivalcev nerazvitih držav. Vsako leto umre zaradi posledic kajenja več ljudi kot zaradi alkoholizma, trdih drog, aidsa, samomorov, umorov in prometnih nesreč skupaj. Ocenjujejo, da v svetu umre zaradi bolezni, povezanih s kajenjem tobaka, približno 3,5 milijona ljudi na leto ali 10.000 ljudi vsak dan. V Sloveniji je leta 1998 zaradi posledic kajenja umrlo 3623 prebivalcev (med njimi 2541 moških in 1082 žensk). Če se trend epidemije kajenja ne bo spremenil, bo do leta 2020 na svetu zaradi tobaka umrlo že sto milijonov ljudi.
Najpogostejše bolezni, povezane s kajenjem, so bolezni srca in ožilja, rakave bolezni (zlasti rak pljuč, grla, ustne votline, požiralnika, sečnega mehurja, jeter, trebušne slinavke, ledvic, želodca, materničnega vratu, levkemija), bolezni dihal (zlasti kronični bronhitis in emfizem) in rana na želodcu in dvanajsterniku. Za pljučnim rakom zboli v Sloveniji približno 1000 ljudi vsako leto, pri čemer je bolezen kar 20-krat pogostejša pri kadilcih kot pri nekadilcih.

Kadilskih navad si ljudje ne pridobijo hitro. Mladi postopoma prehajajo od priprave in poskusov prek občasne uporabe do tega, da postanejo redni kadilci. Število občasnih (tedenskih) in rednih (vsakodnevnih) kadilcev se postopoma povečuje od desetega leta dalje. Ker večina kadilcev začne kaditi in postane zasvojena s tobakom že v zgodnjih letih, je pomembno ponuditi mladim čimveč zdravih dejavnosti, kot sta šport in rekreacija.

Ugotovljeno je, da je med športniki manj kadilcev in da je telesna dejavnost pomemben dejavnik pri preprečevanju kajenja, saj zmanjšuje potrebo mladih po vseh oblikah rabe psihodejavnih snovi. Telesne dejavnosti omogočajo mladim zdrav način uveljavljanja, ki krepi zdravje. Pri razvijanju zdravega življenjskega sloga je zelo pomembna vzgoja, ki se začne doma in se nadaljuje prek vrtca, šole in podaljša s samovzgojo.
Odraščajoče bi morali zaščititi pred zasvojenostjo s tobakom tudi z zakonodajo. Dolžnost zdravstvenih delavcev, športnih, kulturnih in prosvetnih delavcev pa tudi politikov in vseh ozaveščenih ljudi je, da kadilce opozarjamo na nevarnosti kajenja in jim posredujemo informacije o mogočih načinih za opuščanje kajenja. Predvsem pa je pomembno delovati z zgledom.
0 posledicah kajenja za telesno zdravje je bilo že veliko napisanega, manj pa o psiholoških dejavnikih. Odvisnost od tobaka je duševna motnja, podobna odvisnostim od drugih psiho-dejavnih snovi. V mednarodni klasifikaciji bolezni ločujejo med akutno zastrupitvijo z nikotinom, škodljivim uživanjem nikotina in sindromom odvisnosti od nikotina. Odvisnost od nikotina, ki je v tobaku, je navadno zelo močna. Če pokadimo prvo cigareto že zjutraj, ko vstanemo, pomeni, da smo silno odvisni od tobaka. Prav tako govori za močno odvisnost abstinenčna kriza, ki se pojavi v 24 urah po prenehanju kajenja. Abstinenčna kriza se kaže z duševnimi znaki (nemirom, hrepenenjem po nikotinu, slabo voljo, razdražljivostjo, občutljivostjo, nespečnostjo) ter s telesnimi znaki (dolgotrajnim kašljem, izkašljevanjem, tiščanjem v prsih, trebušnimi težavami, glavobolom, vrtoglavico, slabostjo, povečanim tekom).

Več kot 75 % odraslih kadilcev si želi prenehati kaditi in vsaj 60 % jih je že kdaj v življenju poskusilo prenehati. Okoli 20 % kadilcev to uspe že pri prvem poskusu, okoli 50 % pa šele po šestem poskusu. Recidivi so pogosti, pravzaprav pravilo pri opuščanju kajenja. Sodobno razumevanje recidiva nam dopušča vnovične poskuse opuščanja brez slabe vesti zaradi začasnega neuspeha.
Pri zdravljenju nikotinske odvisnosti oz. odvajanju od kajenja uporabljamo različne načine.Uspešnejši so skupinski pristopi kot pa pristopi posameznikov. Uporabljamo različne programe, ki vključujejo tudi gibalne dejavnosti.

Najboljši so programi, ki upoštevajo čimbolj celovit pristop - vključujejo telesno, psihološko, socialno in bivanjsko razsežnost.
Pogoj za kakršenkoli pristop je odločno opuščaje kajenja. Za lažje obvladovanje abstinenčne krize po prenehanju kajenja že prve dni svetujemo čim več dejavnosti (sprehodi lesarjenje, plavanje, planinarjenje ...). aktivnost vrača samozaupanje, zmanjšuje napetosti in tesnobnosti ter daje občutek sproščenosti. Ob opuščanju kajenja s pojavlja depresivno razpoloženje, ki ga s telesno aktivnostjo lahko znatno zmanjšamo. Prav tako zmanjšamo povečano nestrpnost in agresivnost. Nikakor ne smemo pozabiti na zdravilne učinke telesne dejavnosti pri zmanjševanju že nastale škode na srcu, ožilju in dihalnem sistemu zaradi kajenja.
Naj omenim zelo uspešne tečaje za opuščanje kajenja, ki delujejo po edukativno-izkustveni metodi. Na osmih srečanjih po dve šolski uri se udeleženci poučijo o škodljivostih kajenja in ugotovijo, zakaj so sploh začeli kaditi, zakaj bi nehali in tudi prenehajo. Hkrati se naučijo avtogenega treninga (tehnike samosprostitve), ki jim pomaga premostiti abstinenčno krizo, koristi pa tudi pri drugih težavah v življenju. Po potrebi si osebe, ki se odvajajo od kajenja, lahko pomagajo tudi z žvečilnim gumijem Nicorette. Skupaj spremljamo dejanske rezultate v primer z zastavljenimi. Tečajnike spodbujamo k čimprejšnji opustitvi kajenja. Dajemo jim oporo, smo razumevajoči in gradimo na zaupanju v tečajnike in njihov uspeh.