Začetki
so v verskem obredu Indijancev
Zgodovina tobaka in tobačnih izdelkov
nasploh se za Evropejce začne 12. oktobra
1492, ko se je Krištof Kolumb izkrcal
na enem od Bahamskih otokov. Ob izkrcanju
so ga pozdravili domačini in mu ob tem
prinesli razna darila, med njimi tudi
velike posušene liste neke takrat še neznane
rastline. Kolumb je v ladijski dnevnik
zapisal, da je srečeval moške in ženske,
ki so imeli v rokah nekakšen ogenj in
kadili. Ti moški in ženske so nosili v
rokah kadilno cev, v kateri so bila zelišča,
med njimi tudi tobak. Na enem koncu so
to cev prižgali, na drugem koncu pa iz
nje vdihovali dim. S tem so se omamljali
in uspavali, poleg tega pa naj bi jih
to varovalo tudi pred utrujenostjo. Ob
povratku v Španijo je Kolumb poročal tudi
o tej nenavadni navadi.
Tobak
osvoji Evropo
Proti vzhodu je tobak šel predvsem po
zaslugi Jeana Nicota, francoskega poslanika
na portugalskem dvoru. Po njem je tobačna
rastlina dobila ime Herba Nicotiana, njen
glavni alkaloin pa nikotin. Nicot je okrog
leta 1560 poslal nekaj primerkov te rastline
Katarini Medičejski, materi takratnega
francoskega kralja. Ob tem ji je tudi
poročal o veliki zdravilni moči te rastline
in ji priporočil njuhanje v prah zdrobljenih
tobačnih listov. Tobakovo zelišče so imeli
za rastlino, ki zdravi vse bolezni (HERBA
PANACEJA). Novica o veliki zdravilni moči
tobaka se je hitro razširila po Evropi.
V Anglijo je leta 1586 Sir Francise Drake
prvi prinesel kajenje v obliki kajenja
pipe. Tako je kajenje prišlo v angleško
višjo družbo. Ob koncu 16. stoletja je
prišel tobak v Turčijo, čemur pa je nasprotovala
predvsem tamkajšnja oblast. Nato se je
razširil še na Bližnji vzhod in po celotnem
Balkanu, kjer so začeli prvič kaditi tudi
vodne pipe in cigarete.
Pojavijo
se prvi nasprotniki
Kmalu po hitri razširitvi tobaka in z
njim kajenja po Evropi so se začeli pojavljati
in oglašati razni pisci, ki so nasprotovali
hvali tobaka kot vsesplošnemu zdravilu
in njegovi uporabi za omamljanje. Eden
glavnih nasprotnikov je bil angleški kralj
James I., ki je kajenje opisal kot:"?
za oči nagnusna navada, ki je zoprna za
nos, škoduje možganom in je nevarna za
pljuča." Dejal je, da lahko črn,
smrdeč dim tobaka primerjamo s sajami
na dnu pekla. Kljub velikemu številu nasprotnikov
se je kajenje še širilo. Oblasti različnih
držav pa niso vedele, kako naj ukrepajo.
Njihova dolžnost je bila namreč opozoriti
ljudi na škodljivost pretiranega kajenja,
po drugi strani pa je imela država veliko
prihodka s tobačnim davkom.
Pojavijo
se cigarete in množično uživanje tobaka
V 17 in 18. st. pa so se kadilne navade
ljudi bistveno spremenile. V Španiji in
na Portugalskem so v večini kadili cigarete,
v Angliji, Nemčiji in na Nizozemskem pa
so kadili pipe. Šele v napoleonskih vojnah,
ko je prišlo do stikov med angleškimi
vojaki in španskimi običaji, se je kajenje
cigaret razširilo tudi po Angliji. Kajenje
cigaret se je sicer začelo in tudi najbolj
razširilo v Turčiji. Casanova je že leta
1767 v svojih spominih omenjal kadilne
cevke SIGARITE, Francisco Goya pa je že
slikal kadilce s cigareto v ustih. Ostali
Evropejci so se najbrž naučili kaditi
cigarete od Turkov in Rusov leta 1854
med krimsko vojno. Od teg časa se je kajenje
cigaret hitro razširilo po celem svetu.
Prav cigareta, v papir zavit tobak, je
z možnostjo inhaliranja tobakovega dima
omogočila množično uživanje tobaka.
Tobak
postane naslada in strup
V 19. in 20. st. se razvije tobačna industrija,
z nastankom filmske industrije pa se okrog
leta 1940 pojavijo tudi prve reklame,
ki so prikazovale tobak kot vir užitkov.
Šele z razvojem kemije je bilo možno natančno
določiti in preučiti snovi v tobakovih
listih. Tako so do prvih ugotovitev, kako
strupen je v resnici tobak, prišli leta
1950, ko je ameriški kirurški oddelek
izdal o tem prvo poročilo. Okrog leta
1970 je zdravniški koncilij odločil, da
mora biti na vsaki škatlici cigaret opozorilo
o njihovi škodljivosti za zdravje. V ljudeh
pa je le ostal občutek, da kajenje tobaka
zbuja posebne občutke naslade. Ob tem
pa je zelo pomembno, da vse te raziskave,
vse te ugotovitve o škodljivoti nikotina
in tudi vsi ukrepi niso nič vplivale na
porabo tobaka v 19. in 20. stoletju.
Epidemično
širjenje kajenja
Epidemično širjenje kajenja se je začelo
kmalu po prvih cigaretah. Kajenje cigaret
je najprej osvojilo moške, čez nekaj desetletij
tudi ženske. Ta časovna zakasnitev je
danes pomemben razolg za manjše število
za pljučnim rakom obolelih žensk. V Sloveniji
je šele prva svetovna vojna pomenila začetek
množičnega kajenja cigaret, saj je avstroogrska
vlada redno oskrbovala vojake na frontah
z zavojčki cigaret. Čez kaki dve desetletji
pa se je kajenje začelo širiti tudi med
Slovenkami.
Kadilci
kajenje opuščajo in vendar je vedno več
kadilcev
Zadnje čase se pojavljajo ugotovitve,
da se je zavest o škodljivih snoveh v
tobaku utrdila in da se veliko kadilcev
tega zaveda in zato že opuščajo kajenje.
Vendar pa na drugi strani prihaja do strmega
naraščanja števila kadilcev med mladimi
in ženskami in tudi med kadilci, ki pokadijo
tudi več škatlic cigaret dnevno. Poraba
cigaret zato še vedno narašča, predvsem
v državah v razvoju in v nerazvitih državah.
Kadilske navade so v posameznih deželah
kar precej različne in odvisne predvsem
od tega, koliko mladih moških in žensk
je že zasvojenih s kajenjem.
http://library.thinkquest.org/17360/tb-s-zac.html
|
