19-letna Barbara se je v spremstvu obeh staršev prvič oglasila v ambulanti za zdravljenje motenj hranjenja pred dvema letoma z napotno diagnozo bulimija nervoza.
Ob prvem obisku si je želela govoriti na štiri oči s terapevtom. Povedala je, da je prišla samo na željo staršev, sicer je poleti ne bi pustila s prijateljico na potovanje po Evropi. Zatrjevala je, da nima nobenih težav, morda je v zadnjem času nekoliko bolj shujšala, vendar se odlično počuti. Zanikala je, da bi namerno hujšala ali uporabljala kateri koli vedenjski vzorec za zniževanje telesne teže (stradanje, bruhanje, jemanje odvajal ali / in diuretikov, pretirana telesna dejavnost).
Krvne preiskave so pokazale hipokaliemijo, kar je diagnostičen pokazatelj, da oseba uporablja bruhanje za zniževanje telesne teže, tehtala je 41 kg ob telesni višini 169 cm (indeks telesne mase: ITM = 14).
Na željo staršev je vsakih 14 dni obiskovala ambulanto za zdravljenje motenj hranjenja in po nekaj mesecih priznala, da že več let bruha, zadnje leto tudi po pet- do desetkrat na dan. Ambulanta je postala edini kraj, kjer je lahko povedala, kaj čuti. Povedala je, da je pri trinajstih letih ugotovila, da bi bila lepša, če bi shujšala, zato je začela uporabljati razne diete. Tako je pri petnajstih letih jedla samo še sadje in zelenjavo. Suha se je počutila bolj zaželeno, opaženo, lepšo, učinkovitejšo. Tudi fantje so jo drugače gledali, sošolke pa so ji pogosto dejale, da ji zavidajo, ker je tako suha. Tudi starši so ji namenjali več pozornosti, manj so se prepirali in bolj držali skupaj. Začeli so hoditi na družinske izlete in se imeli lepo. Starši niso več govorili o ločitvi. Barbara obdobje od petnajstega do sedemnajstega leta opisuje kot fantastično. Prvič v življenju se je počutila močno, pomembno, kot da ima vpliv na dogajanje okoli sebe, v šoli je bila bolj uspešna in vse ji je šlo kot po maslu. V tem obdobju je zaradi staršev pričela jesti normalno hrano (ne samo sadja in zelenjave), vendar pa je v grozi, da bi se zredila, začela po vsakem obroku bruhati.
Med ambulantno obravnavo je poročala, da med tednom, ko živi v študentskem naselju, nekako uspeva obvladovati simptome motnje hranjenja, med vikendi, ki jih preživlja pri starših, pa tega ne zmore.
Barbara je bila leta 2001 sprejeta na Enoto za zdravljenje motenj hranjenja, kjer se je z vedenjsko kognitivno in dinamsko psihoterapevtsko obravnavo najprej naučila obvladovati prenajedanje in bruhanje, nato pa dobila uvid v ozadje svoje motnje (razumevanje vzrokov, ki so pogojevali nastanek opisane motnje hranjenja).
Ugotavljala je, da se je vedno počutila neustrezno, slabo, grdo, nezanimivo (slaba samopodoba in nizko samospoštovanje). Starši so zelo uspešni (mati je odvetnica, oče arhitekt) in tudi zelo zaposleni. Pogosto so se prepirali in se pogovarjali o ločitvi. Do nje so bili prijetni, vendar je imela vedno občutek, da ne izpolnjuje njihovih pričakovanj in da bo ona kriva, če se bosta razšla. Ko je shujšala, se je vse spremenilo: sošolke so jo občudovale, dobila je fanta, starši so se združili v bitki za hčerkino - njeno zdravje. Nekje na tej poti pa je izgubila nadzor nad svojim hranjenjem, vse je postalo le še 24-urno mučenje, polno občutkov sramu in krivde. Razmišljala je o smrti in si jo želela. Med zdravljenjem, ob čemer se je postopno dvigovala tudi njena telesna teža, je ugotovila, da ne more biti ona odgovorna za odnos med starši, kar jim je tudi povedala. Starši so bili ob tem popolnoma pretreseni in so ji zagotovili, da tega niso nikoli pričakovali.
Po odpustu iz Enote za zdravljenje motenj hranjenja je bilo Barbarino stanje nekaj mesecev stabilno, nato pa je v času, ko so se starši razhajali, prišlo do kratkotrajne ponovitve anoreksične simptomatike. Vendar je na nadaljnjih ambulantnih psihoterapevtskih obravnavah do tega zavzela kritično stališče ter ponovno vzpostavila stabilno stanje. Zdaj ugotavlja, da veliko lažje živi, odkar so starši razvezani. Z očetom in mamo ima redne stike, ki so zadovoljujoči, prijazni in ljubeči.
Pri Barbari je bila napotna diagnoza napačna, saj ni šlo za bulimijo nervozo, temveč za purgativno anoreksijo nervozo. Najprej je zdravljenje odklanjala, saj se je podzavestno bala, kakšne bodo posledice njene ozdravitve (da se bodo starši razvezali). Pozneje pa je svoje strahove ozavestila in jih upovedala. Poleg anoreksije nervoze je bila izražena tudi klinična slika depresije, zaradi česar je ves čas (dve leti) prejemala antidepresive.