Prvi pogoj za uspešno zdravljenje je lastna motivacija. Dokler se oseba sama ne odloči, da želi spremeniti svoje življenje, je nihče ne more prisiliti.
Dejstvo pa je, da so motnje hranjenja 24-urna preokupacija, polna občutkov krivde, sramu in tako se slej ali prej vsak odloči, da ne želi več živeti tako naprej in poišče ustrezno pomoč (povprečno mine od 5 do 6 let, da se obolela oseba odloči in poišče strokovno pomoč). Od tega trenutka dalje terapija ne bo služila samo vzdrževanju življenja (pomoč pri hranjenju in nadzor nad hranjenjem, infuzije, nasogastrična sonda, psihiatrično in internistično spremljanje) ter izvajanju motivacijskega procesa, temveč bo vodila v zdravje (telesno in duševno).
Če so pri osebi z motnjo hranjenja huje prizadete telesne funkcije, v smislu somatskih motenj, je potrebna internistična obravnava, seveda ob psihiatričnem spremljanju. Sicer pa je najustreznejše tisto zdravljenje, ki ne odpravlja le simptomov (bruhanje, stradanje, prenajedanje, jemanje diuretikov in / ali odvajal, pretirana telesna aktivnost), temveč ugotavlja tudi vzroke nastanka motnje. To sta vedenjsko-kognitivna psihoterapija (vplivanje na spremembo vedenjskih vzorcev in stališč prek spoznavnih procesov) in dinamska psihoterapija (vplivanje na spremembo vedenja prek razumevanja in upoštevanja preteklih izkušenj).
Motivirana oseba, ki nima močno izražene klinične slike ene od motenj hranjenja, se lahko vključi v ambulantno individualno ali skupinsko psihoterapevtsko zdravljenje. Za osebo z bolj izraženo in dalj časa trajajočo klinično sliko ene od opisanih motenj hranjenja, pa je priporočljivo bolnišnično psiohterapevtsko zdravljenje (od 3 do 4 mesece), nato vključitev v zunajbolnišnično psihoterapevtsko skupino in kasneje še nekajletno ambulantno spremljanje.

Motnje hranjenja so ozdravljive. Ozdravljenost ne pomeni biti brez simptomov, temveč tudi ustrezno duševno in družbeno funkcioniranje v ožjem (družinskem) in širšem (šola, služba, prijatelji ...) pomenu.
Pot je sicer dolgotrajna in naporna, vendar zelo pogosto uspešna. Ozdravljene osebe vedo povedati, da jim je izkušnja motnje hranjenja tudi nekaj dala: bolj se cenijo, pridobile so veliko pomembnih spoznanj - o sebi in življenju, zato bolj kakovostno živijo.