Za vsako prizadeto je splet osebnih vzrokov njene motnje drugačen (je v povezavi z njenimi čustvi, konkretnimi dogodki v njenem življenju, njeno preteklostjo), hkrati pa so motnje hranjenja tudi odgovor na družbene norme: služijo kot oblika nadzora nad čustvi in občutki, pomenijo poskus ustrezati idealu zaželjenega telesa, hranjenje je lahko tisto področje, ki daje občutek nadzora in prostora zase v družini.

En iz spleta vzrokov za motnje hranjenja je vsiljevanje ideala vitkosti, ki je ravno kontrast vse večji razpoložljivosti hrane v razvitem svetu. Prav tam, kjer je hrane v izobilju, velja, da je ideal vitka postava. Vitkost skozi medijske podobe postaja pojem, povezan ne le z zdravjem in privlačnostjo, ampak tudi s samo-disciplino, uspešnostjo, samozavestjo. Torej vitkost ni več stvar telesa, ampak naj bi nakazovala še druge osebnostne lastnosti (npr. vztrajnost, pridnost, obvladovanje). Kot nasprotje se debelosti pripenja pojme kot pomanjkanje obvladovanja, lenoba, dolgočasje, nespodobnost, odvratnost (tako se opisuje osebe, ki pač nosijo naokoli nekaj kilogramov nad "idealno" težo). Vitkost se postavlja kot vrednota v družbi, debelost pa kot nezaželena.

Poglejmo za začetek nekaj osnovnih modelov razlag, kako pride do motnje hranjenja.

Po psihološkem modelu razlage so motnje hranjenja posledica specifičnih družinskih odnosov ter odgovor otroka na njegovo krizo v družini. Ljudje z motnjami hranjenja v otroštvu niso dobili ustreznega odziva staršev na njihove potrebe; že pri hrani niso imeli možnosti razviti lastnih občutkov lakote in sitosti, ker so jih hranili občutno preveč ali premalo. Pogosto gre za nuklearne, zaprte, k storilnosti usmerjene družine, kjer so tudi starši precej zaposleni s svojo težo. (Zaviršek, 1994)

Psihoanalitični model izhaja iz predpostavke, da motnje hranjenja izhajajo iz travme v oralni fazi razvoja posameznika, ko je človek - dojenček še takorekoč spojen z materjo. Če materi ne uspe vzpostaviti bližine z otrokom, naj bi se v njem naselili eksistencialni občutki pomanjkanja. Tako naj bi osebe z motnjami hranjenja skušale preko hrane dobiti tisto, česar niso dobile kot dojenčki - hrano in s tem povezano toplino in bližino.
Kritiki tega modela pravijo, da sicer zgodnji odnosi lahko pripomorejo k temu, da posameznik razvije motnje hranjenja, vendar pa pri pretiranem poudarjanju usodne pomembnosti tega obdobja pozabljamo na kasnejše izkušnje, ki prav tako pripomorejo k pojavu motenj hranjenja - kasnejše travme, vlogo očeta in siceršnje dinamike družine, specifičnih lastnosti posameznikove osebnosti, vpliv družbe in njenih vrednot...

Podobna zgornji je družinsko-dinamična interpretacija, ki vidi korenine motenj hranjenja v simbiotičnem odnosu med materjo in hčerjo. Hči skuša pretirano povezanost pretrgati z odklanjanjem hrane (kar simbolno pomeni tudi zavrnitev materine skrbi). Ob tem se obsoja matere kot pretirano skrbne, dominantne, spregledana pa je vloga očeta, ki jo ima le-ta pri odraščanju hčere. Prav tovrstne teorije so spregledale tako vlogo družinske dinamike in spolne zlorabe, ki so jih ženske z motnjami hranjenja doživljale v družinah. Po navedbah nekaterih študij je 30 - 40% žensk s psihiatrično diagnozo motnje hranjenja doživelo v otroštvu spolno zlorabo (Zaviršek, 1994).

Feministični model razlage pokaže na razmerja med spoloma, pa tudi na stereotipe, povezane z ženskami in moškimi. Poudarja pomen tega, kar je v družbi določeno kot normalno, sprejemljivo, lepo in kakšni so dovoljeni odkloni od teh norm. Kot primer navaja "žensko in moško vlogo", pri čemer naj bi bili moški aktivni navzven, kar se kaže tudi pri izbiri odvisnosti pri moških (npr. alkoholizem), ženskam pa se pripiše pasivnost, prilagodljivost, tiho delovanje - in res med odvisnostmi žensk najdemo manj opazne, kot npr. od tablet, hrane... Poleg tega pokaže pomen socializacije, ki je drugačna za moški in ženski spol.

Vsak od teh modelov je pomemben v tem, da opozori na posamezen dejavnik, ki lahko vpliva na to, da ima posameznica/ik motnje hranjenja, obenem pa ima vsak tudi svoje pomanjkljivosti. Potrebno je poudariti, da nikoli ne obstaja en sam vzrok za motnjo hranjenja, ampak gre vedno za nek splet dejavnikov. Ti dejavniki so tako v povezavi s čustvi, dogodki, preteklostjo prizadete osebe kot tudi z dogajanji v družini in širši družbi.

Za podatke na teh straneh se zahvaljujemo organizaciji Ženska svetovalnica