"Moja vnukinja včasih začne jesti in sploh ne more nehati."

Vam je katera od zgornjih misli domača? Ali vas skrbi, da ima nekdo od vaših bližnjih motnje hranjenja?

Pogovorite se, če se le da in tako preverite svoje domneve. Nekatera od zgoraj navedenih opažanj res lahko pomenijo, da ima oseba, za katero vas skrbi, resne težave s hrano. V takem primeru imejte v mislih dvoje:

KAJ LAHKO NAREDIJO STARŠI, DA BI PREPREČILI NASTANEK MOTENJ HRANJENJA PRI OTROCIH

1. Raziskujte, kako so se oblikovala vaša lastna prepričanja glede vašega telesa in teles drugih ljudi. Poskusite v njih prepoznati vplive diskriminacije na podlagi spola in teže. Svoje otroke izobražujte o lepoti naših teles in razlikah med njimi. Spregovorite z njimi o nepravičnosti predsodkov glede našega izgleda, ki veljajo v družbi.

2. Razmislite o svojih pričakovanjih, ki jih gojite v zvezi s svojimi otroki. Ali poudarjate lepoto in zunanji izgled kot zelo pomemben, še posebno kadar gre za dekleta? Nikar s svojim zgledom ne sporočajte: "Če shujšaš, te bom imela raje. Ne jej toliko. Potrudi se, da boš izgledala suha kot Špelca." Premislite na kakšne načine zbadate oz. kritizirate otroke zaradi njihovega izgleda in tega raje ne počnite. Negativne kritike ali opazke pripomorejo k zaničevanju debelosti in poveličevanju vitkosti, obenem pa načnejo otrokovo samopodobo.

3. Naučite se pogovarjati s svojimi hčerkami o nevarnostih hujšanja. Pogovarjajte se o koristnosti zmernega gibanja za sprostitev, pridobivanje življenjske moči, za delovanje srca in ožilja ter o pomembnosti prehranjevanja s polnovredno in raznovrstno hrano vsaj trikrat na dan. Izogibajte se, da bi hrano razvrščali po kriterijih dobro/varno/nemastno in slabo/nevarno/mastno. Bodite zgled glede zmernega prehranjevanja, gibanja in sprejemanja samega sebe.

Oseba z motnjami hranjenja običajno potrebuje strokovno pomoč, kljub vaši ljubezni in pripravljenosti pomagati.

4. Naučite se vzljubiti zmerno telovadbo iz veselja do gibanja. Skozi telesno aktivnost se bolj zavedamo lastnega telesa, le-to pa nam bo za različne športne aktivnosti hvaležno in nam bo bolje služilo. Nikar naj ne bo telovadba namenjena zgolj temu, da se znebite odvečne maščobe.

5. Ne izogibajte se aktivnostim, kot so plavanje in ples, zgolj zato, ker usmerjajo pozornost na vašo težo in izgled.

6. Naučite se resno sprejemati ljudi. Poslušajte, kar govorijo, in opazujte, kaj čutijo ali delajo, ne glede na to, kako suhi so ali kako dobro izgledajo.

7. Pomagajte otrokom (deklicam in dečkom) da bodo kritično opazovali in zavračali načine, na katere skušajo televizija, revije in drugi mediji izničiti dragocenost, ki jo predstavlja raznolikost človeških postav in kako poskušajo mediji enačiti pojem suhega telesa z močjo, srečo, uspešnostjo in seksualno privlačnostjo.

8. Obvežite se, da boste izobraževali fante o različnih oblikah nasilja nad ženskami (diskriminacija na podlagi teže) in o njihovi odgovornosti, da se tega ne "udeležujejo".

9. Vzpodbujajte svoje otroke k telesnim aktivnostim in jih učite, naj uživajo v vseh sposobnostih in občutkih, ki jim jih omogoča njihovo telo. Ne omejujte kalorij, ki jih zaužijejo, razen če vam tako ne svetuje zdravnik zaradi zdravstvenih težav.

10. Storite vse, kar je v vaših močeh, da podpirate samozavest in samospoštovanje vaših hčera v intelektualnih, športnih in socialnih prizadevanjih. Pazite, da jim ne sporočate, da so punce manj pomembne od fantov ali da so one edine, ki morajo opravljati hišna opravila in skrbeti za mlajše. Trdna samozavest je najboljši protistrup za nespametne shujševalne kure in motnje hranjenja.

STAVKI, KI SE JIH RAJE IZOGIBAJTE

"Ali si bolna?" " Izgledaš, kot da imaš aids."
Imejte v mislih, da imajo ljudje z motnjami hranjenja že sicer nizko samozavest. In kaj če je oseba, ki ste ji postavili to vprašanje, res okužena z virusom HIV ali obolela za AIDS-om? Nič ni narobe, če pristopite k prijateljici ali družinski članici, za katero vas skrbi, in ji rečete; "Opazila sem, da si zelo shujšala in resnično me skrbi zate." Lahko tudi dodate: "Tu sem, da ti prisluhnem, če se želiš pogovarjati."

Motnje hranjenja same po sebi navadno ne predstavljajo urgentnega stanja, vendar pa v primeru, da oseba kaže saamomorilna nagnjenja (ali hujše fizične posledice), TAKOJ POIŠČITE STROKOVNO POMOČ.

S takšnimi stavki zgolj poglabljate občutke krivde. Pravzaprav govorite: "Zakaj nas delaš tako nesrečne in nam nalagaš vse te skrbi", kar je v resnici sebično. Če ima nekdo od bližnjih motnje hranjenja, se skušajte pogovarjati čimbolj jasno in pokazati nekaj razumevanja. Osebe z motnjami hranjenja ničesar ne počnejo samo zato, da bi vas prizadele ali jezile, temveč same zelo trpijo. Njihovo obnašanje je le odraz njihove stiske.

"Ne morem razumeti, zakaj ne začneš jesti normalno?" "Glej, da mi ne greš spet bruhat na stranišče!"
Nikakor ni tako enostavno! To niso besede, ki bi izpričevale skrb in ljubezen, ampak nadzor in kontrolo. Oseba z motnjami hranjenja se že sicer obremenjuje z občutki krivde, take izjave pa to le še povečajo. Če ste si z osebo dovolj blizu, bosta prijazno vabilo "Bi večerjala z mano" ali prošnja "Prosim, govori z mano, ker me skrbi zate", gotovo bolj zalegla.

Ženske z motnjami hranjenja "tega" ne počnejo namenoma. Za njihovim početjem ne stoji zavestna odločitev, s katero bi si sama izbrala takšno življenje. To je mehanizem za preživetje, poskus kako premagati depresijo, psihične napore, travme in druge stiske. Je samo odraz tistega, kar čuti v sebi. Četudi so ljudje okoli nje čudoviti, imajo malo vpliva pri ustvarjanju pozitivne samopodobe in samozavesti, ki je temelj za okrevanje. Te vrste motenj se tičejo predvsem prizadete, njenega odnosa do sebe, kakor tudi njenega okolja.

KAKO LAHKO POMAGATE NEKOMU, ZA KOGAR SE BOJITE, DA IMA MOTNJE HRANJENJA

NE POZABITE!

Čeprav je na zunaj videti, kot da gre le za težave, ki se tičejo hrane, gre pri motnjah hranjenja za več kot to. Nekateri ljudje skušajo preko hrane obvladati praznino, nezadovoljstvo, strah in druge probleme. Ko se osredotočajo na pretirano uživanje ali izogibanje hrani, se nekako izognejo problemom, ki se jim zdijo nerešljivi.

Ne pozabite, da je samo oseba, ki ima sama težave, tista, ki se bo v določenem trenutku odločila, ali se je pripravljena soočiti z čustvenimi težavami, ki so jo pripeljale v odvisnost od hrane. Ne morete je prisiliti do tega, da se bo odločila, in ne morete se odločiti namesto nje. Največ lahko naredite s tem, da jo podpirate in spodbujate, da izrazite zaskrbljenost na prijazen in ljubeč način ter da postanete pozoren poslušalec. Ko pa se odloči sprejeti strokovno pomoč, jo lahko spremljate in spodbujate pri njenem okrevanju.