Vse motnje hranjenja se da premagati, vendar mora prizadeti običajno najprej prepoznati problem in si ga priznati, nato pa občutiti potrebo, da se ga mora lotiti. Že pri tem ima lahko pomembno vlogo razumevanje, vzpodbuda, podpora okolja, važne pa so tudi različne službe, kamor se prizadeti/a lahko obrne po pomoč.

Pomembno se mi zdi, kar poudarja Julia Buckroyd (1989) glede odločitve prizadete, da se loti spreminjanja svojega odnosa do hrane: “Potrebno je najprej sprejeti motnjo hranjenja kot nekaj, kar ima svoj razlog in nečemu služi. Važno je tudi videti ambivalentnost, ki jo občuti vsak človek ob spreminjanju, posebej sebe. Sprememba je nekaj motečega (četudi je zaželjena), neznanega, človeka je strah, da ne bi s spremembo prišlo tudi kaj slabšega. Tako prizadeta, kljub močni želji po spremembi svojega odnosa do hrane in upanja na uspeh, tudi dvomi in se boji, da tega ni zmožna, da ji bosta ostala le praznina in žalost, če se bo “rešila” svoje odvisnosti. Poleg tega sprememba ni dogodek, ampak proces, kar zahteva napor od prizadete in tudi čas.” V zvezi s tem omenjam izkušnje svetovalcev, da pogosto traja “normaliziranje“ hranjenja toliko časa, kot je oseba živela z motnjo hranjenja pred iskanjem pomoči.

Nekateri pristopi pomoči poudarjajo najprej uvedbo reda pri hrani (morda pred tem samoopazovanje načina hranjenja in pisanje dnevnika), za druge pa je važnejša in zato na prvem mestu obravnava skritih problemov v zvezi s prepoznavanjem (in zadovoljevanjem) svojih potreb, omejitev, težav v odnosih z drugimi, obvladanjem stresa, sprejemanjem in izražanjem raznovrstnih čustev, soočenjem z bolečino obstoječih ali preteklih travm.
Susie Orbach poudarja, da se je pri obravnavi potrebno dotakniti obeh vidikov motnje hranjenja - moteno hranjenje je samo v sebi problem, obenem pa je simptom - prizadeta ne ve kako obvladati tisto, kar jo muči in od česar se obrne v hrano. Moteno hranjenje je običajno (ko prizadeta išče pomoč) tako razvito in izčrpujoče (ker jemlje prizadeti toliko časa in energije), da ga je potrebno tudi osvetliti kot problem. Izhajajoč iz tega Susie Orbach in njene zagovornice v obravnavi skupaj s prizadeto raziskujejo in demistificirajo simptom, da bi skupaj odkrile kaj je izraženo v njihovem odnosu do hrane, za katerega prizadeta občuti, da ga ne obvladuje. Istočasno skušajo intervenirati direktno na to, da se začne spreminjati vedenje okrog hrane (Orbach, 1994).

V Zahodni Evropi je na voljo veliko različnih oblik pomoči, podpore, obravnave. Poleg psihiatrične obravnave anoreksije in bulimije v hujših primerih so na voljo tudi dnevni centri, izven-bolnišnična psihiatrična obravnava, posebne komune, kjer prizadeti živijo skupaj s svetovalci, svetovanje specializiranih terapevtov za motnje hranjenja, tako individualno kot skupinsko, tudi telefonsko.
Pomembne so zagovorniške službe, ki dajejo informacije in podporo prizadetim ter njihovim bližnjim (v Angliji je to npr. EDA v Norwichu, ABNA v Londonu). Obe omenjeni organizaciji imata odprt telefon za informacije, svetovanje, organizirajo delavnice za prizadete ali njihove bližnje, izdajajo razne letake, posredujejo informacije o različnih možnostih pomoči, EDA izdaja 2 vrsti "mini časopisov" za ljudi z motnjami hranjenja, delujejo v javnosti in s tem pripomorejo k večjemu razumevanju motenj hranjenja.

Tudi razne oblike samopomoči prizadetih obstajajo že več let. Ljudje z motnjami hranjenja se povežejo med sabo in si delijo svoje izkušnje (o tem, kaj jim pomaga obvladovati svoje hranjenje, o iskanju pomoči), skupaj raziskujejo svoje navade in vzorce hranjenja, kako je hrana povezana z drugimi področji njihovega življenja in se vzajemno spodbujajo in učijo bolj neposrednega zadovoljevanja svojih potreb; poleg samopomoči prizadetih se poudarja tudi samopomoč njihovih bližnjih. Zanimiv projekt pomoči, ki so ga razvili v EDA organizaciji, je pomoč preko pisem. Izvajajo ga ljudje, ki imajo izkušnjo motnje hranjenja, pa so jo uspešno premagali.

Pomembno področje pomoči je delo z mrežami, ki po eni strani pomeni skupaj s prizadeto iskati podporo znotraj njene obstoječe socialne mreže, prizadeto se vzpodbuja, da širi svojo podporno mrežo. To pomeni spodbudo ženski, da se obrne po pomoč in podporo k znancem, prijateljem, sodelavcem, četudi je zanjo bolj običajno, da ona pomaga drugim.
Po drugi strani pomeni delo z mrežami sodelovanje med predstavniki različnih strok, vključenimi v področje motenj hranjenja, t.j. psihologov, psihiatrov, socialnih delavcev, zdravnikov, dietetikov (strokovnjakov za področje prehrane), pa tudi učiteljev. Tako da vsak izmed naštetih strokovnjakov v grobem pozna problem motenj hranjenja, se zaveda kako lahko pomaga in kam še lahko napoti prizadeto osebo.