Motnje hranjenja so kot duševne motnje razvrščene od sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Že pred tem pa so v zgodovini človeštva opisani številni primeri, za katere bi lahko trdili, da gre za motnje hranjenja. Tako je že Sokrat dejal: "Je, da bi bruhal, in bruha, da bi jedel."
Antropologi in sociologi danes motnje hranjenja uvrščajo med etnične bolezni. To so bolezni, kjer ni mogoče zanikati povezave med osebnostnimi značilnostmi posameznika in širšim družbenim in političnim sistemom, v katerem živi. Tako v bogatih sredinah velja izrek: "Nikoli nisi dovolj bogat in nikoli preveč suh!"

Strokovnjaki ugotavljajo, da se prevalenca anoreksije nervoze v zadnjih dvajsetih letih ni zelo spremenila (približno 1 %). Drugače pa je pri bulimiji nervozi, kjer ugotavljajo, da strmo in linearno narašča. Sprva so bile številke enake kot pri anoreksiji, dandanes pa so veliko večje (5-8 %). Tudi razmerje med spoloma se je spremenilo. Sprva so motnje hranjenja veljale za izrazito žensko bolezen, zdaj ni več tako. Tako velja, da na 9 do 10 žensk z anoreksijo nervozo zboli 1 moški in da na 7 do 8 žensk z bulimijo nervozo zboli 1 moški.