Obstajajo številni podatki o katastrofalnih posledicah kajenja, ne le glede na posameznika, temveč tudi glede smrtnosti v določeni populaciji. Računamo, da v Sloveniji zaradi tobaka in njegovih posledic vsako leto umre približno 3.500 ljudi. Samo za rakom na pljučih jih vsako leto zboli več kot 1.000. Leta 1999 jih je zaradi te bolezni umrlo 833. Več 100 jih vsako leto zboli za rakom na grlu, žrelu, v ustih, na jeziku, požiralniku; leta 1999 jih je zaradi tega umrlo 253. Tudi te oblike so - podobno kot pri pljučnem raku - skoraj izključno posledica kajenja. Kronična obstruktivna pljučna bolezen z domačim nazivom kronični pljučni katar, bronhitis in bronhialna astma so skoraj obvezni spremljevalci kajenja. Srčni infarkt, nenadna smrt, možganska kap, zamašitev žil na nogah so v veliki meri posledice kajenja.

Kadilke ne spoznaš samo po orumenelih prstih in nohtih, temveč tudi po nižjem, spremenjenem glasu, po bolj suhi, na pergament spominjajoči koži s poltjo, ki je za spoznanje temnejša. Tudi kadilci kažejo določene spremembe; spoznamo jih po jutranjem kašlju, pa tudi po zadahu, po smrdečih oblačilih ter prostorih, v katerih prebivajo, npr. v pisarni ali stanovanju. Vse našteto in še več slabega spremlja kajenje, med drugim tudi tanjša denarnica, izguba ugleda v okolju, saj kajenje odkriva slabiča, ki se razvadi, za katero tudi sam ve, da je škodljiva, ni sposoben odreči.
Kako preprosto je začeti in kako hudo težko je prenehati! Nekaterim, sicer redkim to vendarle uspe v trenutku, ko se za to odločijo. To se lahko zgodi čez noč, odločitev lahko zori mesece, morda do trenutka, ko zbolimo za akutnim prehladom, gripo, ki nas v odločitvi za drugačno, bolj kakovostno življenje brez cigaret dodatno motivira. Pot, da v odločitvi vztrajamo, ni lahka. Toliko težja je v okolju, kjer kadi partner, v družbi prijateljev kadilcev, na delovnem mestu, kjer okoli tebe kadijo, in v stanju nekakšne živčnosti, ki se lahko kaže na zunaj ali pa je omejena na našo notranjost v smislu tesnobne praznine, ki jo eni zapolnjujejo s kajenjem, drugi z alkoholom, tretji s pretirano ješčostjo ali z vsem hkrati.
Zasidranost želje in potrebe po kajenju imajo različne vzroke. Precej pomemben je sam obred. Odpreš škatlico s cigaretami, v nos udari prijeten tobakov vonj neprižgane cigarete, cigareto ponudiš še sosedu v službi, prijatelju na obisku, poiščeš vžigalnik … In tako si sledijo prvi puhi in vdihi, ki te navdajo s pomirjenjem in zadovoljstvom užitka. A kaj, ko te žene, da to ponavljaš desetkrat, dvajsetkrat in večkrat na dan, dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom, tja do prezgodnje smrti … Seveda je užitkov, ki smo jih navedli za prve puhe, vse manj, neprijetnosti, zoprnosti in občutene škode pa vse več in več.

Veliko je napotkov, nasvetov in še marsičesa, kar naj bi kadilcu pomagalo, da bi se kajenju odrekel. Prvi in nenadomestljivi sta osebna odločitev in trdna volja, da jo izpeljemo. Največji del onih, ki jim je uspelo, niso rabili zunanje pomoči. Sami so bili dovolj vztrajni in trdni, nekateri za trajno, drugi le za nekaj tednov ali mesecev. Pa vendar nas izkušnje učijo, da je vredno poskusiti znova in znova, čemur lahko sledi trajen uspeh. Druženje kadilcev, odločenih, da se osvobodijo suženjstva tobaka, lahko daje podporo drug drugemu. Akcija "Opusti in zmagaj", katere pobudnik je Svetovna zdravstvena organizacija in jo v Sloveniji vodita program CINDI ter Zveza društev nekadilcev, je pomagala že mnogim. Zveza društev za boj proti raku vodi med osnovnošolci višjih razredov akcijo, kjer se mladostniki, še preden začno kaditi, s podpisom na posebnem listu slovesno zaobljubijo, da kaditi ne bodo začeli.

Eden od razlogov vztrajanj v kajenju je tudi odvisnost od nikotina. Ob opustitvi nastanejo pri določenih osebah abstinenčni pojavi z nemirom, tesnobo, slabšo zbranostjo, utrujenostjo in zmanjšano sposobnostjo za delo. To je spoznal poveljnik švedske podmornice pred nekako petnajstimi leti. Na podmornicah je kajenje seveda prepovedano. Mornarji kadilci so čez nekaj dni postali manj sposobni za izpolnjevanje svojih nalog. Ob priliki je o tem potožil prijatelju farmacevtu. Ta je izdelal preparat, ki je vseboval manjšo količino nikotina. Kadar se je mornarjev v morskih globinah polotil nemir, so ga žvečili. Potreba po cigaretah je prešla in spet so bili za delo normalno sposobni. Iz tega spoznanja so se razvili različni pripravki z vsebnostjo nikotina v padajočih odmerkih. Za začetek z višjo, nato pa z vse nižjo vsebnostjo, dokler ni v nekaj tednih ali mesecih prešla potreba po nikotinu iz cigaret. Iz tega arzenala je v naših lekarnah na voljo brez recepta proti plačilu preparat nicorette v obliki žvečilnega gumija ameriške družbe Pharmacia Up John.

Nikotin pa ni edini problem pri opuščanju kajenja. V uvodu smo že omenili, da je kajenje obred in da potrebo po kajenju lahko vzdržuje določeno neusklajeno notranje razpoloženje, ki včasih meji na depresijo. Tudi sicer so v cigaretah sestavine, ki vzdržujejo poželenje po njih.
Kajenje je po oceni Svetovne zdravstvene organizacije odvisnost ali zasvojenost, ki jo smatramo kot bolezen. Če se mu ne moremo odreči, je potrebno zdravljenje z zdravili, pa ne samo na nikotinski osnovi (Nicotin Replacement Therapy = NRT), ampak potrebujemo še kaj, kar bi delovalo na človekovo duševnost. Za zdaj je na tržišču zdravilo bupropion farmacevtske družbe Glaxo Smith Kline. V Sloveniji je v lekarnah na voljo z receptom, in to z imenom Zyban. Je torej registriran preparat, vendar na negativni listi, kar pomeni, da ga je treba plačati. Na tržišče je v ZDA prišel že leta 1986, sprva le za zdravljenje depresije. Pozneje so spoznali, da se je kadilcem, ki so ga jemali, zmanjšala potreba po cigaretah. Potrebovali so le še nekaj volje, in številni so kajenje opustili. Kot vsako resno zdravilo ima tudi bupropion svoje sopojave. Ni prav, da bi ga jemali brez presoje zdravnika, torej ga lahko jemljemo le po posvetu z njim in na osnovi recepta. Zmanjša željo po cigareti in odtegnitvene pojave med odvajanjem od kajenja. Jemati naj bi ga začeli že devet dni pred prenehanjem, prvih šest dni po eno tableto (100 mg), zatem dvakrat eno na dan; ta odmerek naj bi jemali skupno dva meseca. Ne priporočamo ga mladostnikom, mlajšim od 18 let, tistim, ki imajo epilepsijo ali kake posledice po možganskih poškodbah, kapi in podobnim, pa tudi alkoholikom, ljudem z jetrno cirozo, nosečnicam in doječim materam ter redkim bolnikom, ki se sicer zdravijo zaradi depresije z zdravilom moklobemid (aurorix), ne.

Zakaj ljudem pomagati z zdravili: 70 % kadilcev si želi odvaditi kajenja, 30 % poskuša prenehati, brez pomoči jih uspe 2-3 %. V raziskavi na skupini 893 kadilcev, ki so jemali bupropion 9 tednov, je po enem letu uspelo 30,3 % kadilcev, pri onih, ki so v tem dvojno slepem poskusu jemali placebo, pa le 15,6 %.

Poleg znanja in volje pri odvajanju od kajenja lahko pomagajo tudi zdravila.

Članek je pripravil prof.dr. Josip Turk, dr.mer., predsednik društva