Piše: prim.
Boris Cibic, dr. med
|
|
Velika
raznovrstnost in zelo različen potek sleherne bolezni nenehno
postavljata zdravnike pri njihovem vsakdanjem delu z bolniki
pred številne dileme. Najprej: za katero boleznijo bolnik
boleha in katere so nevarnosti za njegovo zdravje in življenje.
Nato vprašanja o najbolj primernem zdravilu. In končno:
prav tako pomembna vprašanja v zvezi z bolnikom, kot so
bolnikova starost, njegova ozaveščenost o bolezni in njenem
pravilnem zdravljenju, bolnikovo socialno stanje ...
Po ugotovitvi,
da je nujno zdravljenje z zdravili in da ne obstaja "bolezen",
pač pa "bolan človek" s svojo edinstveno stvarnostjo,
sledi začetek zdravljenja z zdravilom, ki naj bi pri ugotovljeni
bolezni bolniku najbolj koristilo z najmanjšimi škodljivimi
stranski učinki.
ČASI SO SE
SPREMENILI...
Ko sem
kot šestnajstletnik ležal v postelji zaradi visoke vročine
in hudega kašlja, je mama, tretji ali četrti dan moje bolezni,
ko niso več pomagala domača zdravila, prosila zdravnika
za obisk na domu. Bil je redek dogodek. Zdravnik mi je poslušal
pljuča, menda je ugotovil pljučnico, in napisal recept.
Recept je mama nesla v pet kilometrov oddaljeno lekarno,
tam počakala, da je farmacevt pripravil zvarek, ki sem ga,
po navodilu napisanem na steklenički, jemal trikrat po eno
žlico na dan, dokler ga nisem porabil, verjetno v nekaj
dneh. Zdravilu niso bila priložena nobena navodila.
Časi,
ko je zdravnik z "viška" obravnaval bolnika, ki
je sicer bil povsem "nepismen" v zvezi z vprašanji
o zdravju in bolezni, so dokončno mimo.
Zdaj
pišem kot zdravnik, ki je doživel zadnjo dobo medicine,
ki še ni imela zanesljivo učinkovitih zdravil, začetek sodobne
medicine ter njen eksploziven napredek v zadnjih desetletjih.
Nesluten napredek za dobo enega človeškega življenja! Dandanes
nam farmacevtska industrija nenehno ponuja nova in nova
učinkovita zdravila za sleherno bolezen in od zdravnika
pričakujemo, da obvlada vse njihove podrobnosti, kot so
napisane na lističih z navodili: sestava in delovanje zdravila,
indikacije, kontraindikacije, interakcije, neželeni stranski
učinki, odmerjanje in uporaba, previdnostni ukrepi ter še
in še.
Na drugi
strani so naši današnji bolniki z zelo velikimi razlikami,
kar zadeva znanje medicine in pripravljenost za dosledno
zdravljenje svoje bolezni. Z velikim zadoščenjem ugotavljamo,
da je vse večje število bolnikov, ki preberejo lističe z
navodili priložene zdravilom, bolnikov, ki prisluhnejo sleherni
radijski oddaji o zdravju in boleznih ter radi preberejo
informacije o medicini v tisku, in ne nazadnje tistih bolnikov,
ki imajo veliko zaupanje v zdravnika in so se pripravljeni
dosledno zdraviti po zdravnikovih navodilih.
|
"Poskusite
tole. Če ne bo delovalo, pridite nazaj in dal vam bom
nekaj drugega."
- Se vam ne zdi, da bi bilo bolje, če bi mi tisto drugo
dali že kar zdaj? |
KAKŠNA JE
STVARNOST GLEDE DOSLEDNEGA UŽIVANJA PREDPISANIH ZDRAVIL?
Pri zdravljenju akutnih kratkotrajnih
bolezni v glavnem ni bolnikovih nedoslednosti, zlasti če
bolnik "nima časa", da bi bil bolan. Veliko manj
dosledno pa je, razen v redkih primerih, zdravljenje bolnikov
s kronično boleznijo.
 Če
se omejim na nekatere bolezni notranjih organov, bi najprej
omenil, kako je videti zdravljenje bolnika s sladkorno boleznijo.
Tudi malo poučenim ljudem je znano, da nedosledno zdravljena
sladkorna bolezen že v kratkem času pri večini bolnikov
povzroča hude težave, ki se jim bolniki morda zaradi svojih
lastnih izkušenj želijo izogniti. Ta "grožnja"
je že zadostna spodbuda, da "sladkorni" bolnik
ne pozabi dokaj dosledno uživati predpisanih zdravil.
Nekoliko drugačno je stanje pri bolnikih z bolečinami v
sklepih zaradi revmatične bolezni ali starostnih sprememb.
Neodvisno od bojazni pred stranskimi učinki zdravil proti
bolečinam in vnetju se bolniki pogosto ne zdravijo dosledno.
Ko nimajo bolečin, hoteno preskočijo posamezne odmerke ali
jih pozabijo vzeti. Enako preskočijo posamezne odmerke tudi,
ko so bolečine komaj izražene.
Najslabše pa je z rednim jemanjem zdravil pri bolnikih z
visokim krvnim tlakom. Bolezen pogosto po naključju odkrijemo
pri "zdravih" ljudeh, starih 40-50 let, ki nimajo
nobenih težav.
Ko dorečemo, da je nujno zdravljenje z zdravili, se moramo
velikokrat prav potruditi, da bolnike prepričamo o nujnosti
zdravljenja.
V posebno težko rešljivem stanju se med zdravljenjem lahko
znajdemo, ko je predpisano zdravilo učinkovito, vendar bolniku
povzroča stranske pojave, ki mu zmanjšajo kakovost življenja.
In tu se lahko začne začaran krog. Bolnik začne izgubljati
zaupanje v zdravila in zdravnika.
Končni rezultat najdemo v predalih nočnih omaric. Veliko
število raznobarvnih napol porabljenih ali še nedotaknjenih
škatlic zdravil za zdravljenje visokega krvnega tlaka in
ob njih še zdravila, ki si jih bolnik nabavlja brez zdravniškega
recepta zaradi samozdravljenja manjših težav.
Ni redek primer, da ima bolnik z visokim krvnim tlakom tudi
zvišane vrednosti holesterola v krvi in da ima predpisana
ustrezna zdravila. S tem se število škatlic v predalu še
poveča.
 Svetovne
raziskave ugotavljajo, da se komaj 25-30 % bolnikov s kronično
boleznijo dosledno zdravi, da stalno obiskuje istega zdravnika
in hodi po zdravila stalno v isto lekarno ter v najboljših
razmerah k istemu lekarnarju. V navedenih ugotovitvah dobimo
že delni odgovor, zakaj se tako nizek odstotek bolnikov
s kronično boleznijo redno zdravi.
Pri zdravljenju kronične bolezni za zadovoljiv uspeh zdravljenja
morajo biti izpolnjeni številni pogoji. Morda je med njimi
najbolj pomembno zaupanje med zdravnikom in bolnikom. To
je pogosto težko doseči. Zelo pomembno je tudi, da so predpisana
zdravila učinkovita že v enkratnem odmerku na dan in da
je bolnik opozorjen na morebitne škodljive stranske učinke.
Nemajhno vlogo odigra farmacevt, veliko bolje je, če bolnik
po zdravila hodi k le enemu. Ne nazadnje je pri doslednosti
zdravljenja zelo koristno sodelovanje višjih medicinskih
sester in drugih zdravstvenih delavcev. Če so v procesu
zdravljenja vključeni še bolnikovi svojci, je rečeno vse.
|
