Pogovarjala se je novinarka Klara Krapež.

ZA SRCE: Kakšno je vaše vodilo, ki se je izbrusilo skozi življenje in vas navdaja s toliko energije?
PAVČIČ: Treba je uživati prav vsak dan. Vsak dan zase je nova, lepa priložnost. Mene še vedno najbolj navdušuje narava. Rad nabiram gobe in hodim po planinah. S prijatelji smo tako prehodili evropsko pešpot. To je bilo ravno v času, ko je tenis postajal prava modna stvar in ga je bilo skorajda obvezno igrati, mi pa smo se odpravili na pešpot od češke meje do Jadrana. Prehodili smo jo v treh etapah. To popotovanje me je tako navdušilo in prevzelo, da sem resnično začel opazovati naravo z očmi in srcem. Prej sem sicer vse življenje praktično preživel v naravi, a nisem imel nikoli časa, da bi jo resnično gledal, opazoval. Dejansko je bila ura tista, ki je zapovedovala ritem. Vedno smo nekam hiteli. Tudi ko smo trenirali, je bilo treba progo čimprej preteči - kdo bi ob tem imel čas opazovati vse okrog sebe!
Navdušenje za naravo deliva skupaj z ženo, ki ima sicer trenutno nekaj težav, ker je bila operirana, a kljub temu se odpraviva, čeprav greva malce bolj počasi.

ZA SRCE: Bolezen vas torej ni potrla?
PAVČIČ: Ravno danes mi je hčerka po telefonu rekla: "Tata, ko boš naslednjič s tistim tvojim ne preveč veselim glasom govoril, bom kar slušalko odložila. Vedno moraš biti tako dobro razpoložen kot danes."
Zlagal bi se, če bi trdil, da sem vedno dobre volje. Se pojavijo tudi trenutki, v katerih se mi zdi, da je to življenje težje, s samimi tegobami in težavami. Žena je bila nedavno tega operirana na kolkih, zato sem znova imel priložnost videti veliko ljudi, ki so še težji bolniki oziroma imajo večje težave, kot jih sam poznam. Srečal sem ljudi, ki imajo umetno srce, več spodbujevalnikov - kaj se bom potem sam pritoževal!
Sicer je težko razlagati in prepričevati ljudi, ki sami bolezni niso izkusili, vendar sem mnenja, da bi moral vsak izmed nas imeti določene cilje, nekaj takšnega, kar te spodbuja.

ZA SRCE: Kako se je vaša bolezen sploh pojavila?
PAVČIČ: Že več let nazaj, ko sem bil kot takratni reprezentant na prvem zdravniškem pregledu v Beogradu, na takratnem inštitutu za fizično kulturo, so ugotovili, da imam močno povečano srce, a niso še govorili o tako imenovanem športnem srcu. V poznejših letih so bile ugotovitve podobne. S treningi se je srčna mišica sicer krepila, volumen pa je ostal, in s prenehanjem treningov se je - tako kot pri drugih mišicah - pojavila nekakšna uplahnitev.
Veliko pozneje, približno pred 20 leti, so zdravniki ugotovili tudi srčno okvaro, in sicer tako imenovano atrijsko fibrilacijo in srčno aritmijo, vendar slednja v začetku še ni bila tako izrazita. Sčasoma se je začela močneje pojavljati in v kombinaciji z atrijsko fibrilacijo so se pač začele pojavljati težave. Sam sem jih občutil predvsem ponoči, ko mi je začelo primanjkovati kisika, zaradi česar sem se pogosto zbujal. Z umiritvijo dnevnega gibanja oziroma aktivnosti se je v večernih urah namreč tudi utrip nižal in je znašal celo samo 24 utripov na minuto. Toda to so bile edine težave, vse drugo je bilo normalno.
Res pa je, da sem na fakulteti občasno opravljal teste na merilnem kolesu in ob vsakem koncu testiranja je računalnik izpisal diagnozo - pred infarktom. Dokler celotne zadeve nisem malo bolj razumel, mi za takšne rezultate ni bilo vseeno. Pozneje sem ob nekaterih zdravniških pregledih stanje sicer bolj spoznal, so me pa zdravniki opozorili, da bi bilo mogoče dobro razmisliti o vgraditvi srčnega spodbujevalnika. Toda dokler ni nujno, se človek s tem pač ne ukvarja. Pozneje sem se vendarle odločil za operacijo, prav zaradi zdravniških nasvetov in vse pogostejših primerov tega, da sem se zaradi pomanjkanja kisika med spanjem prebujal.

ZA SRCE: Kdor vas pozna, ve, da tudi po operaciji ostajate športnik po srcu, in zdi se, da srčni spodbujevalnik za vas res ne predstavlja posebnih ovir …
PAVČIČ: Pravzaprav je res tako. Že dobro leto nosim srčni spodbujevalec. Popolnoma nič mi ni žal, da sem se tako odločil. Še vedno ostajam športno aktiven, zaradi svojih lastnih opazovanj in s pomočjo zdravniških nasvetov pa smo - glede na moje telo in mojo zgradbo - le nekoliko prilagodili število utripov spodbujevalnika, zdravila in čas ter odmerke le-teh.
Tudi sicer sem do novosti kar pozitivno naravnan. Zelo rad se na primer družim z mladimi. Še vedno sem aktiven pri smučarskih tečajih študentov Fakultete za šport.
V življenju se spremembe dogajajo, to je popolnoma naravno. Nekatere pač sprejmemo počasneje, druge spet hitreje. Osebno nisem ravno navdušen nad tako imenovano računalniško dobo in prav vesel sem bil, da sem lahko nekoliko prej odšel v pokoj, zavedam pa se, da je treba znati tuje jezike, obvladati računalnik, skratka, spremljati nova dogajanja in znanost, sicer te čas preprosto povozi in prehiti. Včasih mi je žal le, da so mladi dandanes prikrajšani za doživetja, na primer, s paše, za vaške vragolije in še za marsikaj.

Velik in pomemben del življenja Cveta Pavčiča je bilo delo s študenti. Spomin na Planico - na eno izmed generacij, v kateri je bil tudi svetovno znani alpinist Viki Grošelj (čepi prvi z desne)

Po drugi strani pa sem še vedno zagovornik tradicionalnih vrednot, kot so družina, odnos do staršev in podobno. Kljub računalniški dobi jih je vredno in potrebno ohranjati in zaradi tega odnosa se ne počutim staromoden.

ZA SRCE: Kakšno je vaše vodilo, ki se je izbrusilo skozi življenje in vas navdaja s toliko energije?
PAVČIČ: Treba je uživati prav vsak dan. Vsak dan zase je nova, lepa priložnost. Mene še vedno najbolj navdušuje narava. Rad nabiram gobe in hodim po planinah.

Cveto Pavčič danes - po vrnitvi s Špika

S prijatelji smo tako prehodili evropsko pešpot. To je bilo ravno v času, ko je tenis postajal prava modna stvar in ga je bilo skorajda obvezno igrati, mi pa smo se odpravili na pešpot od češke meje do Jadrana. Prehodili smo jo v treh etapah. To popotovanje me je tako navdušilo in prevzelo, da sem resnično začel opazovati naravo z očmi in srcem. Prej sem sicer vse življenje praktično preživel v naravi, a nisem imel nikoli časa, da bi jo resnično gledal, opazoval. Dejansko je bila ura tista, ki je zapovedovala ritem. Vedno smo nekam hiteli. Tudi ko smo trenirali, je bilo treba progo čimprej preteči - kdo bi ob tem imel čas opazovati vse okrog sebe!
Navdušenje za naravo deliva skupaj z ženo, ki ima sicer trenutno nekaj težav, ker je bila operirana, a kljub temu se odpraviva, čeprav greva malce bolj počasi.

ZA SRCE: Bolezen vas torej ni potrla?
PAVČIČ: Ravno danes mi je hčerka po telefonu rekla: "Tata, ko boš naslednjič s tistim tvojim ne preveč veselim glasom govoril, bom kar slušalko odložila. Vedno moraš biti tako dobro razpoložen kot danes."
Zlagal bi se, če bi trdil, da sem vedno dobre volje. Se pojavijo tudi trenutki, v katerih se mi zdi, da je to življenje težje, s samimi tegobami in težavami. Žena je bila nedavno tega operirana na kolkih, zato sem znova imel priložnost videti veliko ljudi, ki so še težji bolniki oziroma imajo večje težave, kot jih sam poznam. Srečal sem ljudi, ki imajo umetno srce, več spodbujevalnikov - kaj se bom potem sam pritoževal!
Sicer je težko razlagati in prepričevati ljudi, ki sami bolezni niso izkusili, vendar sem mnenja, da bi moral vsak izmed nas imeti določene cilje, nekaj takšnega, kar te spodbuja.