Pogovarjala se je novinarka Klara Krapež.

Mag. Cveto Pavčič je bil v svoji bogati športni karieri med drugim dvakrat udeleženec zimskih olimpijskih iger v teku na smučeh. In to kljub temu da je do danes njegov najljubši šport bil in ostal nogomet, ki ga dvakrat na teden še vedno igra s prijatelji. Svojo bogato in razgibano športno pot - na tej je prejel številna priznanja, med drugim tudi Bloudkovo nagrado - je začel na Rakeku pri Postojni, pozneje pa jo je kot izjemno zagnan študent nadaljeval v Ljubljani.

ZA SRCE: Gospod Pavčič, vaša športna pot je bila v vseh obdobjih življenja izjemno zanimiva in razgibana. Kako ste se pravzaprav srečali s športom in kdaj vas je ta popolnoma osvojil?
PAVČIČ: Verjetno bi lahko rekel, da se je vse zgodilo na Rakeku pri Planini. Družina mojega očeta izhaja iz Hruševja pri Postojni, pozneje pa se je oče zaradi močne slovenske zavesti pred fašistično oblastjo za nekaj časa preselil na Gorenjsko, kjer sem se 15. aprila 1933 v Dolenji vasi pri Kranju tudi rodil. Čez nekaj let se je družina preselila na Unec, kjer je bil oče čevljar, mama pa gospodinja, saj smo želeli biti bližje očetovim staršem in drugim sorodnikom, ki so živeli okrog Postojne.
Že kot otrok sem rad tekal po pašnikih in z drugimi otroki igral nogomet ali sodeloval v kakšnih drugih igrah, a brcanje žoge je bila zares prava zasvojenost. V tedanjem času nismo imeli ravno veliko možnosti za rekvizite, žoge pa smo delali iz starih krp ali pa iz svinjskih mehurjev. In zgodilo se je, da sem leta 1945, ko je partizanska enota potovala skozi našo vas, na nekem vozu zagledal pravo, usnjeno nogometno žogo.

Zmagovalci 1. pohoda ob žici okupirane Ljubljane leta 1957 - pretekli so 35 km s puškami na ramah (Cveto Pavčič prvi z desne)

Meni se je takrat zdelo, da sem ugledal skorajda pravi zaklad, in tako sem si zares močno želel, da bi ta žoga postala moja last. In ker so vozovi vozili po kolovozih, se je zgodilo, da je zaradi tresenja žoga padla z voza in se odkotalila v jarek. Ves navdušen sem čakal in upal, da je nihče ne bo videl in pogrešil, in tako je zares postala čisto in samo moja. Seveda sem zanjo kot edini lastnik tudi skrbel in hkrati dobil priložnost, da sestavim oziroma zberem fante in osnujem pravo moštvo. Igrali smo tudi s fanti iz Rakeka, kjer so takrat imeli nogometno moštvo. Oprema je bila bolj slaba in neprimerna, a vendar so bili začetki. Sam sem pozneje nadaljeval pri Rakeku, kjer je gospod Aleks Domicelj, sicer trgovec, po duši pa pravi navdušenec in tudi prvi pravi pedagog in organizator nogometnih iger, znal privabiti mlade za tovrstno športno udejstvovanje. Od pionirjev in mladincev sem tako sčasoma napredoval v člansko moštvo.

ZA SRCE: In pozneje? Kako ste se intenzivneje začeli ukvarjati še z drugimi športnimi panogami?
PAVČIČ: Moja športna pot se je pozneje nadaljevala na srednji fizkulturni šoli in fakulteti za šport, kamor sem prišel leta 1950. Nogometno pot sem sklenil tako, da sem igral v drugem moštvu pri takratnem odredu in bil rezerva za prvo moštvo. Čeprav sem se pozneje bolj posvetil teku na smučeh, je nogomet ostal moja prva ljubezen. Še danes ga s prijatelji igramo dvakrat na teden, že 27 let, in to mi veliko pomeni. Skrbim celo za denarna sredstva - torej sem nekakšen finančni minister, ki jih igralci sami prispevamo in so namenjena bolj za najem dvorane in za nakup morebitnih manjših potrebščin

Olimpijske igre leta 1964 v Innsbrucku - št. 35 Roman Seljak, št. 65 Cveto Pavčič

Sicer pa so me že od nekdaj vsi športi zelo zanimali. Udeleževal sem se tekov, košarkaških tekem …
Brat, ki je bil že takrat aktiven športnik in član društva Miličnik, me je navdušil tudi za druge panoge. Začel sem se ukvarjati z atletiko, kjer sem dolga leta tekmoval pri odredu, in sicer v teku na dolgih progah, vključil pa sem se tudi v smučarski klub. Leta 1952 se je tako začela moja prava športna pot v tisti panogi, v kateri sem pozneje dalj časa deloval in dosegel tudi svoje najboljše uspehe. Med drugim sem se udeležil svetovnih prvenstev, bil sem dvakrat udeleženec olimpijskih iger, in sicer leta 1956 in leta 1962. Ukvarjal sem se še z atletiko, nogometom in rokometom.
Vse me je veselilo, čeprav to ni bilo najbolje, saj energije vendarle ni bilo dovolj in tudi prehrana je bila za takšne dejavnosti nezadostna, kar se je izrazilo predvsem v moji glavni panogi - teku na smučeh. V nekem obdobju sem zapadel v precej hudo krizo, bil sem popolnoma izčrpan in celo podhranjen. Zaradi vsega tega sem začel počasi opuščati druge aktivnosti. Naprej se je to zgodilo z nogometom, potem z atletskim tekom, ostal pa mi je rokomet kot dopolnilna panoga.

Kot trener rokometnega moštva v Ribnici (leta 1976)

Šport je bil v mojem življenju na prvem mestu, na žalost tudi takrat, ko sem se že poročil in imel družino. Pozneje sem ugotovil, da to ni bilo najbolje, saj sem veliko zamudil pri odraščanju otrok in jih nisem doživljal tako, kot bi jih lahko, saj imam otroke zelo rad. Vseeno pa ne trdim, da mi je bilo za karkoli žal. Morda zamujena starševska občutja zdaj toliko bolj želim doživeti pri svojih vnukih.

ZA SRCE: Kako je bilo športnikom v tedanjih časih? Oprema in možnosti so se močno razlikovale od današnjih, verjetno pa je bilo več zagnanosti in ljubezni …
PAVČIČ: V vseh športih smo sodelovali na amaterski ravni, čeravno smo v nekem obdobju kot državni reprezentanti dobili nekakšne štipendije, ki pa niso predstavljale občutnih denarnih sredstev. Takrat smo pač živeli v prepričanju, da je tekmovanje za domovino nekaj največjega, kar kot posameznik lahko prispevaš in da mora biti tudi družina zelo ponosna na to.

ZA SRCE: Po koncu aktivne športne kariere ste svoje bogato športno znanje delili s študenti ljubljanske fakultete za šport.
PAVČIČ: Ja, še dandanes so dejavni praktično po vsej Sloveniji. Veste, moji študenti so me imeli nekje radi in jaz njih. Seveda sem zahteval določeno znanje, vendar pa vedno z zavestjo, da ne mora biti študent strokovnjak za vsa področja.
Pedagoško delo sem rad opravljal. Toda zadnja leta mojega službovanja na fakulteti so se stvari spreminjale. Kot nekdanji reprezentant sem bil bolj človek, ki je veljal za praktika, na fakulteti pa smo imeli taki bolj malo veljave. Starejše so nas malce odrivali, čeprav smo v določenem obdobju nosili veliko breme fakultetnega dela in opravljali tudi več nalog hkrati. Sedem mesecev sem bil tudi tajnik fakultete ter prodekan za pedagoško delo, ob vsem tem pa sem se vozil tudi v Ribnico, kjer sem opravljal delo trenerja za tamkajšnji rokometni klub. Včasih se še zdaj čudim, kako mi je vse to uspevalo … Ne glede na to je šlo življenje naprej, nekaj časa smo se na fakulteti nekateri kolegi precej ukvarjali s tem, kako in koliko smo starejši odrinjeni, sčasoma pa sem bil vesel, da se mi je ponudila možnost za odhod.

ZA SRCE: Tudi danes ste še vedno zelo aktivni, čeprav ste imeli tudi nekaj zdravstvenih težav. Kako ste se znašli v novih izzivih?
PAVČIČ: Kot športnik aktivno ne sodelujem nikjer več. Šport je sicer še vedno povezan z mojim življenjem. Tekmovanja veliko spremljam prek televizijskih ekranov in se včasih še vedno preveč razburim. Seveda se tudi počasi umirjam, a to je povezano verjetno z leti, izkušnjami, drugačnim gledanjem na vsakdanjik in posamezna doživetja. Kljub temu da imam zdaj že dobro leto srčni spodbujevalnik, živim, kot da mi nič ni. Jasno je, da ne morem biti več tako aktiven, kot sem bil, denimo, pri tridesetih letih, sem pa v zelo dobri formi za svoja leta.

ZA SRCE: Kako se je vaša bolezen sploh pojavila?
PAVČIČ: Že več let nazaj, ko sem bil kot takratni reprezentant na prvem zdravniškem pregledu v Beogradu, na takratnem inštitutu za fizično kulturo, so ugotovili, da imam močno povečano srce, a niso še govorili o tako imenovanem športnem srcu. V poznejših letih so bile ugotovitve podobne. S treningi se je srčna mišica sicer krepila, volumen pa je ostal, in s prenehanjem treningov se je - tako kot pri drugih mišicah - pojavila nekakšna uplahnitev.
Veliko pozneje, približno pred 20 leti, so zdravniki ugotovili tudi srčno okvaro, in sicer tako imenovano atrijsko fibrilacijo in srčno aritmijo, vendar slednja v začetku še ni bila tako izrazita. Sčasoma se je začela močneje pojavljati in v kombinaciji z atrijsko fibrilacijo so se pač začele pojavljati težave. Sam sem jih občutil predvsem ponoči, ko mi je začelo primanjkovati kisika, zaradi česar sem se pogosto zbujal. Z umiritvijo dnevnega gibanja oziroma aktivnosti se je v večernih urah namreč tudi utrip nižal in je znašal celo samo 24 utripov na minuto. Toda to so bile edine težave, vse drugo je bilo normalno.
Res pa je, da sem na fakulteti občasno opravljal teste na merilnem kolesu in ob vsakem koncu testiranja je računalnik izpisal diagnozo - pred infarktom. Dokler celotne zadeve nisem malo bolj razumel, mi za takšne rezultate ni bilo vseeno. Pozneje sem ob nekaterih zdravniških pregledih stanje sicer bolj spoznal, so me pa zdravniki opozorili, da bi bilo mogoče dobro razmisliti o vgraditvi srčnega spodbujevalnika. Toda dokler ni nujno, se človek s tem pač ne ukvarja. Pozneje sem se vendarle odločil za operacijo, prav zaradi zdravniških nasvetov in vse pogostejših primerov tega, da sem se zaradi pomanjkanja kisika med spanjem prebujal.

ZA SRCE: Kdor vas pozna, ve, da tudi po operaciji ostajate športnik po srcu, in zdi se, da srčni spodbujevalnik za vas res ne predstavlja posebnih ovir …
PAVČIČ: Pravzaprav je res tako. Že dobro leto nosim srčni spodbujevalec. Popolnoma nič mi ni žal, da sem se tako odločil. Še vedno ostajam športno aktiven, zaradi svojih lastnih opazovanj in s pomočjo zdravniških nasvetov pa smo - glede na moje telo in mojo zgradbo - le nekoliko prilagodili število utripov spodbujevalnika, zdravila in čas ter odmerke le-teh.
Tudi sicer sem do novosti kar pozitivno naravnan. Zelo rad se na primer družim z mladimi. Še vedno sem aktiven pri smučarskih tečajih študentov Fakultete za šport.
V življenju se spremembe dogajajo, to je popolnoma naravno. Nekatere pač sprejmemo počasneje, druge spet hitreje. Osebno nisem ravno navdušen nad tako imenovano računalniško dobo in prav vesel sem bil, da sem lahko nekoliko prej odšel v pokoj, zavedam pa se, da je treba znati tuje jezike, obvladati računalnik, skratka, spremljati nova dogajanja in znanost, sicer te čas preprosto povozi in prehiti. Včasih mi je žal le, da so mladi dandanes prikrajšani za doživetja, na primer, s paše, za vaške vragolije in še za marsikaj.
Po drugi strani pa sem še vedno zagovornik tradicionalnih vrednot, kot so družina, odnos do staršev in podobno. Kljub računalniški dobi jih je vredno in potrebno ohranjati in zaradi tega odnosa se ne počutim staromoden.

Nadaljevanje članka >>