Piše: mag. Nina Vene, dr. med., specialistka internistka

Potovanje z letalom in venska tromboza

Venska tromboza je nastanek strdka, ki povzroči delno ali popolno zaporo globoke vene, najpogosteje na nogi. Da se kri strdi v žili, morajo biti izpolnjeni trije pogoji, ki jih je opisal nemški patolog Virchow že leta 1856: upočasnjen ali oviran pretok krvi v žili, poškodba njene stene in spremembe v sestavinah krvi. Zastoj krvi je eden od najpomembnejših dejavnikov za nastanek venske tromboze. Počasen pretok v venah pospeši strjevanje krvi, in tako lahko nastane strdek, ki zamaši svetlino vene. Do zastoja krvi v venah nog pride med mirovanjem, saj gibanje in s tem povezano krčenje mišic nog odtok venske krvi iz nog močno pospeši. Zastajanje krvi v venah nog je najizrazitejše prav pri dolgotrajnem sedenju, ko se hitrost pretoka v venah zmanjša kar za dve tretjini.

Znaki venske tromboze

Lahko so lahko zelo različni. Kadar zaradi strdka v veni pride le do delne zapore žile, je lahko oseba povsem brez težav. Šele ko strdek v celoti zamaši večjo veno, prizadeti ud oteče, koža postane toplejša, opazimo lahko tudi presevanje podkožnih ven. Bolnik ima občutek napetosti, teže in tope bolečine, ki je izrazitejša, kadar bolnik hodi. Tromboza ven sama po sebi ni življenjsko nevarna, zelo nevarni pa so njeni zapleti, ki lahko ogrozijo bolnikovo življenje. Kadar se v veni nastal strdek odtrga in potuje po venah navzgor proti desni strani srca ter od tam v pljuča, kjer zamaši večjo ali manjšo vejo pljučne arterije, govorimo o pljučni emboliji. Do pljučne embolije pride kar pri četrtini bolnikov z vensko trombozo. V primeru, ko strdek zamaši veliko vejo pljučne arterije, lahko bolnik umre kljub zdravljenju. Na srečo je večina pljučnih embolij manjših in jih je mogoče z zdravljenjem dobro obvladati. Pljučna embolija nastopi nenadoma. Bolnik jo zazna tako, da mu primanjkuje zraka, težko diha, včasih ga tudi boli v prsih, srce mu močno utripa. Pri najhujših oblikah, ko se zamaši večja pljučna arterija, to sproži splošno prizadetost in nenadno izgubo zavesti zaradi padca krvnega tlaka.

Dolgotrajno potovanje s sodobnimi prevoznimi sredstvi - dejavnik tveganja za nastanek venske tromboze

Venska tromboza je razmeroma redka bolezen, prizadene 1-2/1000 prebivalcev na leto. Bistveno bolj ogroženi so starejši, saj je pri 20-letnikih tveganje za nastanek venske tromboze manjše kot 1/10.000, pri 75-letnikih pa je tveganje že 1/1000. Največje tveganje za nastanek venske tromboze imajo ljudje z zvečano nagnjenostjo k nastanku tromboze - to so osebe, ki so že prebolele vensko trombozo, osebe, pri katerih se venska tromboza pojavlja v družini, bolniki z rakavimi obolenji in osebe, ki so bile pred kratkim operirane. Tveganje za nastanek venske tromboze je zvečano tudi pri ženskah, ki uporabljajo hormonsko kontracepcijo ali hormonsko nadomestno zdravljenje, pri nosečnicah in ženskah, ki so pred kratkim rodile, pri debelih ljudeh in pri osebah s krčnimi žilami. Eden od dejavnikov tveganja za nastanek venske tromboze je tudi dolgotrajno potovanje s sodobnimi prevoznimi sredstvi, v katerih ni prostora za gibanje potnikov. Večurno nepremično sedenje pri potovanju z letalom, vlakom in avtomobilom, tudi pri povsem zdravih osebah, poveča tveganje za nastanek venske tromboze.

Povezava med nastankom venske tromboze in letalskim poletom je bila prvič opisana že leta 1954, ko je med 15 ur trajajočim poletom doživel vensko trombozo zdravnik. Najbolj znana oseba, ki je tovrstno obolenje med dolgotrajnimi potovanji ni prizaneslo, je bil zagotovo ameriški predsednik Richard M. Nixon. Vensko trombozo je utrpel kar dvakrat, prvikrat med potovanji v letu 1965, ponovila pa se je med dolgotrajnim potovanjem po Evropi, Bližnjem Vzhodu in Sovjetski zvezi v letu 1974. Druga venska tromboza se je celo zapletla s pljučno embolijo in mu zaradi daljšega bolnišničnega zdravljenja preprečila pričanje pri aferi Watergate.

V zadnjem letu se je povečalo zanimanje javnosti za nevarnosti dolgotrajnih poletov, potem ko se je 28-letna, dotlej zdrava potnica po 20 ur trajajočem poletu iz Avstralije ob prihodu na londonsko letališče zgrudila in umrla zaradi pljučne embolije še pred transportom do bolnišnice. Svojci za smrt krivijo letalske prevoznike in jim očitajo premajhno obveščanje potnikov o nevarnostih dolgotrajnih poletov.

Pogostnost venske tromboze povezane z dolgotrajnimi poleti ni znana, zagotovo pa je bolezen redka. Med strokovnjaki tudi za zdaj še ni soglasja, ali dolgotrajno letenje lahko sproži nastanek venske tromboze. Nekateri menijo, da je povezava nedvomna. To naj bi podpirali podatki iz bolnišnice v bližini londonskega letališča Heathrow ki kažejo, da lahko kar petino, sicer zelo redkih, nenadnih smrti med potniki na dolgih poletih pripišemo pljučni emboliji in naj bi bila le-ta, za ishemično boleznijo srca, najpogostejši vzrok smrti. V nasprotju s temi podatki pa večja raziskava, opravljena v Italiji, povezave med vensko trombozo in dolgotrajnimi poleti ni potrdila. Več podatkov lahko pričakujemo v prihodnjih letih, saj o tovrstni problematiki že potekajo raziskave, v katere so vključene številne države in več mednarodnih letalskih družb.

Za nastanek venske tromboze med poletom je gotovo najpomembnejši zastoj krvi med dolgotrajnim nepremičnim sedenjem. Verjetno dodatno k nastanku strdka prispeva še pritisk roba sedeža na vene v podkolenski kotanji. Bolezen nekateri imenujejo kar "economy class syndrome", s čimer kažejo na povezavo med dolgotrajnim sedenjem v utesnjenem prostoru in nastankom venske tromboze. Izraz je v veliki meri zavajajoč, saj lahko venska tromboza nastane med poletom v kateremkoli delu letala, kot tudi med dolgotrajnim potovanjem z avtomobilom, avtobusom ali vlakom. K nastanku venske tromboze naj bi prispevala še začetna izsušenost, do katere pripelje majhna vlažnost zraka v letalih. Pomen nižjega zračnega tlaka v letalski kabini je verjetno manj pomemben, saj tudi pri najvišjih poletih ni nižji kot na nadmorski višini 1600 do 2500 m.

Tveganje za nastanek strdka se povečuje sorazmerno s trajanjem poleta. Venska tromboza se sicer lahko razvije po dveh do treh urah sedenja, bolj običajno pa je povezana z več kot 8 do 10 ur trajajočimi poleti. Znaki venske tromboze se običajno pokažejo v prvih 24 urah po poletu. Pljučna embolija neredko nastopi, ko se bolnik začne gibati - to je ob izhodu iz letala, vendar pa se znaki lahko pojavijo tudi do dva tedna po poletu.

Da bi se zmanjšala možnost za nastanek venske tromboze, se med poletom priporoča razmigavanje nog (vrtenje palcev, dvigovanje stopal, podrsavanje z nogam) ali sprehod po kabini, kadar je to po mnenju letalskega osebja varno. Zagotoviti si moramo dovolj prostora za razgibavanje nog, zato prtljago raje namestimo v predalnikih nad sedeži. Med poletom so priporočljivi lahki obroki hrane in veliko tekočine. Odsvetujemo pitje alkohola in kave, saj pospešujeta izločanje urina, in tako pospešujeta dehidracijo. Ker se dejavniki tveganja za nastanek venske tromboze med seboj seštevajo ali celo množijo, so med dolgotrajnim potovanjem najbolj ogroženi bolniki, ki so v preteklosti že preboleli vensko trombozo, osebe z rakavimi obolenji, bolniki v prvih tednih po poškodbi ali operaciji, ženske, ki prejemajo nadomestno hormonsko zdravljenje, in osebe s prekomerno telesno težo. Pri osebah, ki so bolj ogrožene za nastanek venske tromboze, se za čas poleta svetuje uporaba elastičnih nogavic, ki pospešijo pretok krvi iz povrhnjih v globoke vene. Nekateri svetujejo, da bi pred dolgim poletom zaužili tudi tableto aspirina, čeprav je vloga tega zdravila pri preprečevanju venski strdkov vprašljiva. Bolj ogroženi bolniki naj se pred daljšim poletom posvetujejo z zdravnikom, saj se bolnikom z največjim tveganjem za nastanek venske tromboze (bolniki, ki so že preboleli trombozo) priporoča, da do 24 ur pred poletom prejmejo injekcijo zdravila, ki zavira strjevanje krvi. V kolikor potnik po dolgem poletu opazi otekanje in začuti bolečine v nogi, mora takoj poiskati zdravniško pomoč.