Biti ali ne biti, telefonirati ali ne telefonirati (z mobitelom, seveda).Povprečen državljan se že skoro nima več kam umakniti, da ga ne bi ogrožal glasen govor in ustrezna prepoznavna poza, kjerkoli se že nahaja. Sodobni državljan je tako zaposlen in tak poslovnež, da stalno sklepa posle vse od stranišča do slaščičarne ter od kopališča do pokopališča.

Zdi pa se, da imajo neuporabniki te igračke večjo možnost, da bodo še dolgo let telefonarili po domače, kot pa tisti, ki si jo omislijo. Velja vsaj za voznike avtomobilov. Ne verjamete?

Sredi februarja 1997 je ugledna ameriška medicinska revija New England Journal of Medicine objavila rezultate zanimive kanadske raziskave o ukoreninjenem prepričanju, da so v več nezgod vpleteni vozniki, ki se v avtomobilu poslužujejo telefona, kot pa neuporabniki le tega. Ni pa bilo do sedaj ustreznih raziskav, čeprav mnoge države že sprejemajo zakone s katerimi naj bi uredile to področje. Raziskava je pokazala., da je v povprečju tveganje, da bo voznik vpleten v prometno nezgodo pri uporabniku mobilnega telefona 4 krat večje kot pri neuporabniku. Tveganje je največje (4,8 krat) v času petih minut okoli pogovora, in manjše , toda še vedno pomembno (1,3 krat) 15 minut po njem. Telefoni, ki so v avtu fiksno montirani in sproščajo roki, niso (po tej raziskavi) nič bolj varni kot ročni.

Edina prednost voznikov lastnikov telefonov je bila v tem, da so lahko takoj po nezgodi poklicali pomoč.

Avtorji raziskave v zaključku poudarjajo, da bo zakonodajalec moral oceniti tako prednosti sodobne tehnologije kot vlogo osebne odgovornosti telefonirajočega voznika.

Vsem, ki so tako zaposleni, da se telefoniranju ne morejo odreči med vožnjo pa nasvet:

Najemite si osebnega šoferja, če ste tako pomembni, da vožnje ne morete prekiniti za dve do tri minute in s tem sebi in nasproti vozečemu podaljšati življenje za dve do tri desetletja. Ali pa prenehajte biti poslovnež, če si niste sposobni omisliti v avtu naprave za prostoročno telefoniranje.