Ljudje so del okolja, v katerem živijo, in so tudi od njega odvisni. Med potrebne lastnosti za razumevanje okolja uvrščamo: kognitivne funkcije (npr. zaznavanje, prepoznavanje, mišljenje, pozornost), s katerimi spremljamo, si zapomnimo in predvidevamo dogajanje, čustva (npr. veselje, žalost), s katerimi opredelimo naš odnos do dogajanj, ter tiste lastnosti, ki omogočajo ljudem komunikacijo z okoljem (npr. zavest, govor, vedenje).

Kljub temu da so psihične funkcije pojmi, je njihov nastanek vezan na snov, ki jo v našem primeru predstavljajo organski sistemi. Živčevje je tisti organski sistem, ki nadzoruje usklajenost delovanja preostalih organov in hkrati usklajuje organizem s spremembami v okolju. Zelo poenostavljeno lahko rečemo, da je temeljna funkcija drugih organov v telesu neposredno ali posredno ustvariti čim bolj ugodne razmere za delovanje možganov.

Znano je, da lahko različne bolezni, poškodbe in škodljivi učinki okolja (npr. zastrupitve s težkimi kovinami, ogljikovim monoksidom, pomanjkanje kisika, okužbe z mikroorganizmi ...) privedejo do delne ali popolne okvare duševnih funkcij. Prevelika motnja, ki se ji organizem ne uspe prilagoditi, privede do začasne ali trajne spremembe osebnosti. Iz vsakdanje prakse vemo, da lahko zastrupitev z mamili ali alkoholom začasno popolnoma spremeni človekovo osebnost. Prej miren in urejen človek lahko postane naenkrat jezen in nasilen ali pa ima privide in prisluhe. Njegovo mišljenje je lahko brez repa in glave. Pri bolnikih s psihozo in pri tistih z demenco so spremembe osebnosti napredujoče in trajne.

ČLOVEŠKI ORGANIZEM SE ODZIVA NA STRES

Kaj pa obratno? Ali je lahko primarna motnja v delovanju možganov vzrok za moteno delovanje perifernih organov? Vpliv misli o nekem fiziološkem procesu (npr. o hitrejšem celjenju rane, spremembi števila krvnih celic ali celo načinu delovanja celice) na dejansko spremembo fiziološkega procesa, kot to predstavljajo številne alternativne vede, je bolj stvar znanstvene fantastike kot stvarnosti. Vse več pa je dokazov, da dolgotrajno spremenjena čustvena stanja lahko vplivajo na usklajenost delovanja organov in, kot kaže, tudi na njihove morfološke spremembe. V zadnjem času je predmet številnih znanstvenih raziskav odgovor človeškega organizma na stres. Zaradi lažje predstave bom stres opredelil s primerjavo. Vsem je znano, da je pri vožnji z avtomobilom pred zahtevnejšim klancem (npr. čez prelaz Vršič) treba prestaviti v nižjo prestavo. Na ta način dosežemo potrebni navor za premagovanje vzpona. Obremenitev motorja in poraba goriva se povečata. Pri prehodu na ravnino večina voznikov ponovno prestavi menjalno ročico v višjo prestavo. Načeloma lahko tudi po ravnini, kjer nas sicer objektivne razmere silijo v vožnjo z večjo hitrostjo, vozimo v nizki (prvi ali drugi) prestavi. Zavedati pa sem moramo, da bo v tem primeru - poleg neudobne vožnje, visoke porabe goriva in neznosnega hrupa - kmalu potrebna “generalna". Če klanec predstavlja stres in avtomobil človeški organizem, si lahko zamislimo, kaj se z nami dogaja ob stresni situaciji in zakaj mora biti odgovor organizma na stresorje (dejavniki, ki povzročajo stres; to so na primer poškodbe, izčrpanost, hud strah, vročina) čim hitreje končan, stresor mora izzveneti.

Stres je torej tista sprememba v okolju, ki ogroža usklajenost fizioloških procesov v organizmu. Odgovor organizma na stres je učinkovit takrat, ko je sprememba nastala sorazmerno hitro, ko organizem posledico spremembe lahko odpravi in ko obstajajo objektivne možnosti za trajno odstranitev stresorja v okolju. Tako človeka, ki v gozdu zagleda medveda, postane strah. Strah je tisto intenzivno in neprijetno čustvo, ki opozarja organizem na nevarnost in sproži številne duševne in fiziološke spremembe v telesu. Če medved človekovo bližino zazna in se približuje, človek začne hitreje dihati, frekvenca srca in krvni tlak se povišata, pozornost je povečana in usmerjena na pretečo nevarnost. Telo mobilizira rezerve hranil (glukoza, maščobne kisline). Krvotok se preusmeri v tiste organe, ki so v trenutni situaciji najbolj potrebni. Lovec bo po službeni nalogi medveda verjetno ustrelil, nič hudega sluteči pohodnik v gozdu pa jo bo skušal čim hitreje ucvreti" na varno. Fiziološki odgovor organizma traja vse dotlej, dokler nevarnost bližajočega medveda ne mine. Opisana fiziološka prilagoditev je podobna tudi pri delovanju drugih stresorjev.

VSAKODNEVNI PRITISKI – BREZ MOŽNOSTI UMIKA

Zaradi hitrega razvoja postaja moderna družba vse bolj kompleksna in za življenje zahtevna. Ljudje so izpostavljeni vsakodnevnim pritiskom brez možnosti umika. Prostega časa je vse manj, s tem pa tudi možnosti za sprostitev. Stresorji so sicer manj intenzivni (medveda v urbanem okolju le redko kdaj srečamo), vendar so zato dolgotrajni in jih ni mogoče odstraniti, ker so odvisni od družbenih razmer. Organizem na pritiske odgovori s stresnim odgovorom, pogosto pa je to le “streljanje na slepo v nedogled". Govorimo, da “smo stalno pod stresom". Stresni odgovor organizma je ob tem neprestano aktiviran; to se kaže z motečim občutkom tesnobe in v pričakovanju, da se bo kaj hudega zgodilo. Pogosto so ljudje razdražljivi in polni “adrenalina", a kljub temu neprestano utrujeni in brez iniciative. Utrujenost še dodatno povečata nespečnost in izguba teka, to sta namreč pogosta spremljevalca stresa. Pozornost in motivacija sta usmerjena samo na težave, zaradi katerih so ljudje zaskrbljeni, vse druge dejavnosti zanje izgubijo pomen. Zdravnik ob pregledu takega bolnika ugotavlja povišani krvni tlak in krvni sladkor ter visoke vrednosti plazemskih lipidov. Pogosto so navzoče tudi motnje srčnega utripa. Opisani simptomi so zelo podobni tistim, ki jih opažamo pri depresivnih ljudeh. Depresija, med ljudmi v zadnjem času popularno imenovana “depra", je v strokovni literaturi slabo opredeljena. Predstavljamo si jo kot čustvo, ki zajema obup, žalost, pomanjkanje iniciative in volje do dela. O vzroku nastanka depresije in kaj se v možganih pri depresiji v resnici dogaja vemo malo. Bolnik je zaradi svojega depresivnega stanja, pogosto v nasprotju s pričakovanji, zelo vznemirjen in ima občutek tesnobe. Ugotovili so, da depresivni epizodi pogosto sledi daljša izpostavljenost stresu. Z razvojem novih diagnostičnih in analitičnih metod so tako pri stresu kot tudi pri depresiji dokazali motnje v izločanju hormonov in delovanju vegetativnega živčevja, ki pod nadzorom možganov usklajujeta delovanje preostalih organov med seboj. Posebej pomembna je motena aktivnost stresne osi, ki jo sestavljajo hipotalamus (območje v možganih, ki nadzoruje tako vegetativno živčevje kot tudi izločanje hormonov), hipofiza in nadledvična žleza. Delovanje osi je podobno “vožnji avtomobila pri visoki hitrosti v nizki prestavi". Posledične spremembe v telesu so na začetku samo funkcionalne in reverzibilne, pozneje pa se pojavijo znaki različnih kroničnih bolezni, kot so sladkorna bolezen, arterijska hipertenzija in bolezni srca. Danes je tudi vse več dokazov o povezavi stresa in depresije z imunskim odgovorom organizma. Snovi, ki jih izločajo bele krvne celice in jim pravimo citokini, služijo normalno pri obrambi organizma. Prekomerno nenadzorovano izločanje citokinov pa tkiva okvarja. Vloga kortikosteroidov, ki jih izloča nadledvična žleza, je preprečevanje, da bi se ogenj, ki ga zanetijo citokini, razbesnel v požar. Prekomerna dejavnost stresne osi in posledično povečanje izločanje kortikosteroidov, tudi tedaj ko jih telo v tako visokih koncentracijah ne potrebuje, zavirata obrambni sistem, in s tem nastane povečano tveganje za nastanek okužb in verjetno tudi rakavih obolenj.

Z OPTIMIZMOM NAD BOLEZNI

Za zdaj smo govorili predvsem o vplivih okolja, ki pogosto zbujajo čustva, kot sta strah in depresija. Ljudje imamo na srečo tudi prijetna čustva in pogosto na svet in življenje gledamo vedro. Z drugo besedo: smo optimistični. O vplivu optimističnega razpoloženja na organizem vemo veliko manj kot o tistih pri stresu, strahu in depresiji. Pomembnost optimizma kot dejavnika telesnega zdravja je razvidna predvsem iz številnih opisov bolnikov s hudimi boleznimi, kot je na primer rak. Pogosto imajo optimistični bolniki boljšo prognozo bolezni kot tisti, ki zapadejo malodušju, brezupu in depresiji. Zgodba vrhunskega športnika, ameriškega kolesarja Lanca Armstronga, je lep primer optimističnega pristopa k zdravljenju hudega rakavega obolenja.

Vrhunski športniki se od drugih ljudi razlikujejo v svoji izjemni prilagodljivosti telesnih zmogljivosti zahtevam okolja. Zahtevane naloge, kot so tekmovanja, lahko opravijo najhitreje, najmočneje, najbolj točno, z najboljšo tehniko ... Odlikuje jih ekonomičnost metaboličnih procesov v organizmu in vrhunsko tehnično znanje, ki je potrebno za obvladovanje določenega športa. Med drugimi lastnosti sta za vrhunskega športnika pomembni duševna trdnost in sposobnost vzdrževanja motivacije. Športnik je pogosto soočen z zmagami in porazi ter s pritiskom medijev in občinstva. Za dosego želenega uspeha mora biti njihov pogled na probleme optimističen.

Ko govorimo o vrhunskem športniku, navadno mislimo na zdrav organizem zaradi strogega načina življenja, stalnega treninga in pravilne prehrane. Kljub fiziološki popolnosti včasih tudi vrhunski športniki zbolijo zaradi hudih bolezni. Leta 1996 je bil Lance Armstrong že svetovno uveljavljen kolesar z naslovom svetovnega prvaka, vidno uvrstitvijo na olimpijskih igrah in zmagovalec nekaterih klasičnih etap na Gir d' Italia in Tour de France. Na rutinskem športnem pregledu so mu zdravniki ugotovili napredovalo stopnjo raka testisov z metastazami v pljučih in v možganih. Njegovo telo, do tedaj brezhibno zdravo, je bilo ogroženo. Strokovnjaki so ocenili, da ima petdesetodstotno verjetnost, da preživi. Njegova športna pot je bila za mnoge praktično odpisana. Takoj po diagnozi je začel zdravljenje. Imel je tri zahtevne operacije in agresivno obliko kemoterapije. Zdravljenje in bolezen sama sta ga povsem izčrpala. Podpirali so ga družina in svojci, imel pa je tudi izjemno voljo do življenja. Ko so vsi pričakovali najhujše, so se začeli kazati prvi rezultati zdravljenja. Pet mesecev po diagnozi je Lance že začel trenirati in se pripravljati na tekmovanja. Kljub temu da mu je bolezen pustila tako duševne kot telesne brazgotine, je v sebi začutil gotovost in odločnost postati ponovno zdrav. Vračanje zdravja opisuje kot “ponovno prebujenje". Leta 1998 je bil rak premagan. Istega leta je nato zmagal na regionalnem kolesarskem tekmovanju in od tedaj je njegova športna pot šla samo navzgor. Poleg zmag na številnih svetovno znanih enodnevnih tekmovanjih je leta 1999 in 2000 na najbolj prestižnem profesionalnem kolesarskem tekmovanju na svetu Tour de France “pometel" s tekmeci in zmagal. Na letošnjih olimpijskih igrah je osvojil bronasto medaljo v kolesarjenju na kronometer. Lance Armstrong je po hudi bolezni, predvsem zaradi svoje neomajne volje do življenja in optimizma postal športna legenda in vzor tako športnikom kot tudi ljudem, ki se bojujejo z najrazličnejšimi težavami, ki ogrožajo življenje.

Z optimizmom lahko uspešno premagujemo posledice modernega načina življenja, kot so depresija, tesnoba (strokovnjaki ji pravijo tudi anksioznost) in obup. Splošnega navodila, kako postati optimist, žal, ne poznamo. Pomembne smernice, da bi našli pot do optimističnega pogleda na svet, pa so: okolje, ki človeka podpira in v katerem se dobro počuti, zavedanje svojih dobrih in slabih lastnosti ter jasno zastavljeni cilji o tem, kaj si pravzaprav v življenju želimo.