Piše: Vesna Markič, dr. med., specialistka šolske medicine in psihiatrije Fotografije: Rok Lesjak (fotoarhiv revije Moj malček)

Kaj pa stres pravzaprav je, kakšne so posledice stresa in kako si pri tem lahko pomagamo

O stresu se veliko govori in piše, besedico srečamo pravzaprav povsod, ob vsakdanjem kramljanju, v pogovorih med prijatelji, kadar se znajdemo v težavah, v člankih v časopisih, v nekaterih učbenikih, pa tudi v oglasih, ki nas želijo prepričati, da bo prav določeni izdelek rešil vse naše zagate.

Dogajanje v nas samih, ki ga imenujemo stres, poznamo vsi. Doživljamo ga, ko smo postavljeni pred neko zahtevo, ko smo pod pritiskom, ko naletimo na ovire, presenečenja, zagate in izzive. V stresu telo drhti, mišice so napete, srce nam močneje in hitreje utripa, pospešeno dihamo, postanemo bledi, usta so suha, v trebuhu včasih čutimo napetost ali bolečino, včasih dobimo tudi drisko ali pa nas kar naprej tišči na vodo, lahko postanemo nemirni. Vse skupaj pogosto postane še izrazitejše, kadar svojo stisko še povečamo, ker se prestrašimo opisanih občutkov. Stres je odziv našega telesa na ogroženost iz okolja, je odziv na dogajanje, ki bi lahko bilo človeku nevarno. Naše telo ima prirojeno sposobnost, da ob zaznani nevarnosti zbere vse svoje moči, ki mu omogočijo učinkovit boj ali beg. Pri tem igrata največjo vlogo delovanje dela našega živčnega sistema, ki mu pravimo simpatično živčevje, in pa sproščanje nekaterih hormonov iz nadledvične žleze (med pomembnejšimi sta adrenalin in kortizol). Pospešen srčni utrip in dihanje, razširjene zenice, sorazmerna prerazporeditev krvi iz kože in prebavil v mišice so telesne spremembe, ki so osnova prej opisanih občutkov. Posledica pa je večja pripravljenost na spopad z nevarnostjo ali za beg iz nevarnih okoliščin.

Tak odziv je že v davnini človeku omogočil preživetje v neposrednem stiku z naravo, v delčku sekunde je olajšal beg pred zvermi ali povečal učinkovitost za spopad s sovražnikom. Tudi danes se na nevarnosti odzivamo podobno. Večina današnjih okoliščin, zahtev, dogodkov, ki nas ogrožajo, pa niso take narave, da bi dejansko lahko zbežali, kot na primer pred medvedom v gozdu, ali pa da bi se neposredno spopadli s sovražnikom. Veliko vsakodnevnih okoliščin, ki nam danes povzročajo stres, je namreč takih, da pomenijo neke vrste napad na naša čustva in samospoštovanje. Tako je na primer pri preverjanjih znanja, pri odločitvah za poklic, pri sprejemu na določeno smer šolanja, pri izgubi ljubljene osebe, pri hudi bolezni, pred operacijo. Posebno težko je v razmerah, ki povzročajo stalen, dolgotrajen stres, kot pri ponavljajočem se šolskem neuspehu, pri zapostavljenosti, zasramovanju ali zastraševanju s strani vrstnikov, pri osamljenosti, pri težavah v družini in napetih odnosih z najbližjimi, v revščini, ob dolgotrajni bolezni.

Kako stresen bo odziv, je odvisno od stopnje ogroženosti, ki jo razmere, dogodki, zahteve povzročajo, od tega kakšne izkušnje imamo, kako dojemamo in razumemo dogodek, v kakšnem življenjskem obdobju smo. Obdobje odraščanja že samo po sebi prinaša veliko sprememb, vprašanj, izzivov, obremenitev. To je čas, ko se prilagajamo velikim telesnim spremembam, ob tem pa na več področjih hkrati, v odnosih s starši, z vrstniki, pri odločitvah za poklic in pri spoznavanju samega sebe, odpiramo nova, pomembna vprašanja. To zahteva stalno spretno krmarjenje med novimi in novimi stresi, kar je prijetno, vznemirljivo, zanimivo in nam daje polet, lahko pa je tudi izčrpujoče in nas pahne v potrtost in tesnobo.

Stres ima tako lahko več obrazov. Lahko je koristen in prijazen, kadar nepredvidene dogodke, zahteve, ovire dojemamo kot izzive in nam pravšnja mera napetosti in vznemirjenja pravzaprav omogoča uspešnejše premagovanje težav, večjo učinkovitost in ustvarjalnost, občutimo pa navdušenost in spodbudo. Tako na primer ugotovimo, da se hitreje in učinkoviteje učimo, če nas čaka kontrolna naloga, da marsikdaj pri spraševanju najdemo odgovore na vprašanja, za katera smo prej sodili, da jih ne vemo, da prijetno vznemirjenje lahko spremlja športna tekmovanja, nekateri uživajo pri vznemirljivih vožnjah z različnimi napravami v zabaviščnih parkih.

Posledice stresa, ki ga povzročajo izredno huda doživetja ali pa huda doživetja, ki so nas doletela v ranljivem obdobju ali pa prizadela naše najbolj ranljive točke, pa lahko ogrožajo naše zdravje in včasih tudi življenje. Povzročajo lahko hudo potrtost s samomorilnimi razmišljanji ali poskusom samomora, povzročajo nekatere telesne bolezni, ki se ob prirojeni občutljivosti razvijejo ob dalj časa trajajočih pritiskih, povzročajo pa tudi nekatere duševne motnje, ki so takojšnja, neposredna ali pa časovno nekoliko zamaknjena posledica stresnih dogodkov.

Kakor je po eni strani doživljanje stresa skupno vsem ljudem, pa je po drugi strani zelo osebna izkušnja, ki je pri vsakem posamezniku različna. Enaki stresi lahko pri različnih ljudeh povzročijo različne odzive, kar je odvisno od naše ranljivosti, naše starosti, življenjskih okoliščin, izkušenj ter možnosti in sposobnosti za obvladovanje izzivov in težav. Doživljanje stresa si lahko predstavljamo kot neko raznotežje med doživljanjem zahtev in pritiskov iz okolja in dojemanjem lastnih sposobnosti za obvladovanje nastalih razmer. Če so zahteve precej večje od sposobnosti za obvladovanje, občutimo škodljivi stres. S predstavo o ravnotežju med zahtevami in sposobnostmi si lahko olajšamo razmislek o tem, kako se lahko bojujemo proti stresu. Da bi obdržali to navidezno gugalnico, na kateri si sedijo nasproti zahteve in sposobnosti v takem ravnotežju, da bo guganje obvladljivo, je treba znati zmanjšati zahteve in/ali povečati sposobnosti za obvladovanje ovir.

Teža zahtev in pritiskov

Pri zmanjševanju teže zahtev si lahko pomagamo s premislekom, kaj je pravzaprav problem, ki nas stiska, kaj je cilj, ki ga želimo doseči. Nato se poskušamo lotiti reševanja problema, ki smo si ga osvetlili, po postopnih korakih, pot do cilja pa si razdelimo na več postaj z manjšimi, obvladljivimi cilji. Tako si je na primer pri učenju gore neobvladljive snovi dobro razdeliti snov na dele, ki jih zmoremo in za vse dele načrtovati ustrezno količino časa.

Težo pritiskov zmanjšujemo tudi tako, da si postavljamo prednostne naloge, kaj moramo opraviti, urediti, zdržati čim prej, kaj pa lahko počaka, da si ne naložimo vsega naenkrat.

Na težo zahtev lahko vplivamo tudi tako, da si postavljamo stvarne cilje, da se odrečemo želji po nedosegljivi popolnosti, si priznamo napake in jih postopoma poskušamo odpraviti, ter spoznamo in si priznamo ter cenimo tudi svoje sposobnosti.

Pomemben način zmanjševanja teže zahtev je tudi ta, da si poiščemo pomoč pri ljudeh, ki jim zaupamo. To so v prvi vrsti ljudje, ki so nam blizu. To so pogosto prijatelji, lahko so starši, stari starši, učitelji, vzgojitelji, sosedje, sošolci, trenerji, sorodniki in številni drugi, včasih pa tudi zdravniki ali drugi strokovnjaki, ki se ukvarjajo s področjem, kjer imamo največ težav.

Sposobnosti za obvladovanje stresa si lahko povečamo s skrbjo za dobro počutje in zdravje. Pomembno je, da se zdravo prehranjujemo, kar pomeni redno in raznoliko prehrano. V zadnjem času ob množici informacij glede zdravega načina prehranjevanja med mladimi marsikje prevladuje prepričanje, da je zdrava hrana izključno tista, ki ima čim manj kalorij in ki je po možnosti rastlinskega izvora. Zdrava hrana je raznolika, energijo pa potrebujemo za rast, razvoj, življenje, opravljanje dela in odzivanje v stresnih situacijah. Pomembno je tudi, da dovolj in redno pijemo. Za boljšo pripravljenost za obvladovanje stresov je pomembno, da imamo dovolj časa za počitek in spanje ter da se gibamo in izboljšujemo svojo telesno pripravljenost. Pomembno je izogibanje škodljivim razvadam in tveganemu vedenju (uživanje alkohola, tobaka in drugih drog, neprevidna vožnja, tvegana nezaščitena spolnost).

Na boljšo sposobnost za obvladovanje stresov vpliva tudi skrb za svoje telo, nega in v skladu s seboj urejena zunanjost, ki nam izboljša počutje in pomaga pri utrjevanju zadovoljstva s samim seboj.

Za premagovanje napetosti je zelo dobrodošlo, če se znamo sprostiti. Sproščanje deluje namreč tako, da dosegamo telesno stanje, ki je obratno od tistega, ko smo pod stresom, to pomeni, da se upočasni srčni utrip in umiri dihanje, zmanjša se napetost v mišicah, po koži občutimo toploto, napetost popušča. Preprost način, ki ga lahko uporabimo, je, da sedemo, se čim ubobneje namestimo ter mirno, enakomerno in sproščeno dihamo s trebušno prepono. Načinu svojega dihanja pa sledimo tako, da nežno položimo eno roko na trebuh, drugo pa na prsni koš in dihamo tako, da se bo dvigovala samo roka, ki je na trebuhu. Sprostimo se lahko tudi s telesnim gibanjem, sprehodom s psom, toplo kopeljo, najljubšo glasbo, plesom in verjetno še na veliko načinov, za katere vsak pri sebi ve, da mu lahko pomagajo. Obstajajo tudi posebni programi, tečaji oziroma skupine, ki omogočajo učenje posebnih tehnik sproščanja. Marsikdaj je lahko tak pristop v pomoč, vendar se je treba glede takega programa dobro pozanimati, za kaj gre, in se posvetovati, ali je tak program za nas ustrezen.

Poskušajmo se naučiti zaupati v svoje sposobnosti, jih prepoznati, si jih priznati in jih ceniti. Poskušajmo gojiti zanimanje za druge in dejavno sodelovati pri vzpostavljanju in negovanju prijateljskih stikov.

Sledimo svojim interesom in radovednosti in bodimo dejavni tudi pri konjičkih, ne le pri rednih obveznostih. Gojimo smisel za humor in si osvetlimo tudi smešne plati našega vsakdana in svojih lastnih spodrsljajev.

Stres je sestavni del našega življenja in dogodkom, ki nas vedno znova in drugače spravijo v stanje pripravljenosti, se ne moremo izogniti. Stres se iz zaveznika, ki omogoča učinkovito dejavnost pri razreševanju stisk, včasih spremeni v sovražnika, ki nas hromi. Pomembno je vedeti, da lahko tudi hude stiske obrnemo sebi v prid, postopno dejavno premagovanje težav nam vrača občutek moči in samospoštovanja, vsaka izkušnja in izziv ali telesni napor je lahko vir večje moči in spretnosti pri spopadanju z izzivi, ki še sledijo.