Bilo je v pomladi 1981. Odprla so se vrata in v laboratorij je vstopil moj šef, prof. Pavlin. Obraz je zategnil v pomenljive gube in spregovoril: "Marjo, še malo pa jih boš petdeset. Kaj hočeš, da ti kupimo?"

Skril sem presenečenje, malo pomencal in bleknil:
"Smučke ali kolo."

"Prav," je rekel moj šef in odšel.

Čez kak teden dni se je prizor ponovil. Vendar tokrat prof. Pavlin obraza ni zategnil v pomenljive, temveč žalostne gube.
"Marjo, nimajo ne smučk ne koles!"

To je bilo še takrat, ko so v trgovinah izjavili kar vnaprej, da nimajo, ker ni uvoza.
"No," sem rekel, "se bom pa potrudil kar sam. Koliko pa lahko zapravim?"

Čez nekaj dni so v Elanovi trgovini v Begunjah dobili smučke. Odpeljal sem se tja, jih kupil, se vrnil na inštitut in jih diskretno odnesel v šefovo sobo. Ko so mi jih izročili za petdeseti rojstni dan, sem se jih zelo razveselil. Imam jih še vedno, a že nekaj let nisem smučal. Je preveč industrijsko.

Ker sem tako poceni dobil smučke, sem postal pogolten. Začel sem se ozirati za kolesi, a kaj, ko tudi teh ni bilo. Ali bolje: če so jih v trgovini dobili, so jih takoj prodali. Torej sem uporabil preizkušen trik: v Radovljici sem podkupil prijaznega prodajalca, mu izrazil željo (moško kolo na pet prestav, lahko z dirkalno balanco), mu izročil dopisnico s svojim naslovom in že napisanim sporočilom "da so v trgovini dobili kolesa", se vmil domov in potrpežljivo čakal. Če se prav spomnim, sem čakal kak mesec dni.

Stavim, da dandanes takšnega kolesa nihče ne bi hotel niti ukrasti. A zame je bilo (takrat) pravi dragulj. Sicer sem takoj zamenjal sedež, balanco in zavore ter kmalu nato tudi gonilnik (povečal na deset prestav). In tako dalje in naprej, da je končno od primarnega kolesa ostal samo še okvir. Nadomestne dele sem kupoval vsepovsod. Višek mojih kolesarskouvoznih poslov je bil Shimanov prestavni zobnik na šest stopenj, ki sem ga uvozil iz Anglije.

Če me kdo vpraša, zakaj kolesarim, navadno navedem štiri tehtne dejavnike:

Tako sem kolesaril skoraj petnajst let ter spoznaval okolico Ljubljane in Bleda iz neobičajnega zornega kota. Večino reči, ki sem jih v tem času napisal, sem zasnoval na kolesu. Svoje teoretične predstave o sili, navoru in moči človeka ter povezavo s prestavnim razmerjem pri kolesu sem preskušal na dveh klancih: bodisi med Bistrico in Brezjami nad Tržičem bodisi med Bitnjami in Jereko pred Bohinjsko Bistrico. Edina motnja je bila vse bolj gost promet ki je v maju in juniju 1991 začasno skoraj popolnoma zamrl in se potem hitro spet povečal, a tudi to ni bilo kaj posebno hudega, saj sem imel vzvratno ogledalo. Tako sem imel pregled nazaj in ker sem vedno kolesaril najmanj meter od desnega roba ceste, sem prisilil vsak avto, da se mi umakne. Živci so mi včasih popustili le, ko sem v vzvratnem ogledalu zagledal deset tonski tovornjak, naložen s peskom ali hlodi.

Po petnajstih letih pa ...

Tako sem kolesaril skoraj petnajst let in niti na kraj pameti mi ni padlo na pamet, da za vsako rit raste šiba.

Bilo je takole: leta 1994 so v znani zdravstveni ustanovi nabavili tekač za obremenitveno testiranje. Preden so ga uporabili na pacientih, so ga hoteli preskusiti, in javil sem se kot preskusni objekt. Ker sem bil dobro treniran, sem računal, da bom dosegel vsaj kakih 10 MET. Ovesili so me z elektrodami za merjenje EKG, mi dali navodila in končno pognali tekač.

Če se prav spomnim, se je zgodilo pri tisti stopnji obremenitve, ko sem se začel potiti. Elektrokardiograf je začel piskati, zdravnica, ki jenadzorovala testiranje, pa se je zresnila in ustavila tekač. Presenečeno sem jo pogledal in pokazala mi je zapis z nekakšnim računalniškim izvidom. Pravzaprav takrat sploh ne bi smel stati in zijati v elektrokardiografski zapis. Po pravilih bi moral najmanj ležati na tleh in doživljati stanje, podobno infarktu srca. Jaz pa prav nasprotno: počutil sem se zdravega in hotel nadaljevati obremenitveno testiranje. Nekaj časa sem se še prepiral z zdravnico, da bi test nadaljevala, potem se pa oblekel in jo pobral domov.

Zares skrbeti me je začelo šele čez nekaj ur. Imel sem tri (človek ima vedno vsaj tri) možnosti:

Odločil sem se za četrto možnost. Razmišljal sem namreč takole: če je z mojim srcem karkoli narobe, se bo to nujno pokazalo med hudim naporom. Tega bi sicer lahko spet izmeril na izposojenem cikloergometru, a to je dolgčas. Velikost napora pa bi lahko izmeril posredno, kar med kolesarjenjem, prek frekvence utripa. A tipati pulz, gledati na uro in hkrati kolesariti je težka reč. In tako je padla odločitev: kupil sem si merilec frekvence utripa.

Prve meritve sem opravil med tekom, po ravnem in po stopnicah. Brez treninga sem dosegal frekvence utripa do 140/min, kar je za mojo starost (69 let) spodbudna številka. Nadaljnji preskus je bilo kolesarjenje na Blejski grad. Ko sem na največji strmini pošteno pognal, sem dosegel 160/min. Ker s srcem ni bilo težav, sem razpon vzponov še povečal. Med najbolj zanimive štejem seveda na Pokljuko, kjer je najbolj strm del tik nad Zatrnikom (skoraj 20 %). Če je bilo dovolj vroče, je bila frekvenca vedno nad 150/min. Isto velja za še bolj strm vzpon (in nekoliko bolj počasno kolesarjenje) od Koprivnika čez Goreljek do Šport hotela na Pokljuki. Doslej največjo frekvenco 170/min sem pa doživel lani jeseni na čudoviti, samotni kolesarski progi PodvinLipnica, in sicer na morilskem klancu pod Zgornjo Dobravo. In končno sem ugotovil, da je najbolj praktična proga za preskušanje kondicije če verjamete ali ne stopnišče v Kliničnem centru. Najbolj pripraven čas je pozno popoldne. Če imam ustrezno obleko in čevlje, pridem v osmo nadstropje v približno 80 sekundah. Na vrhu je frekvenca utripa okoli 165/min, dihalna stiska grozljiva (zares!) in dihanje glasno. Če se kdo ob to spotakne, mu razložim, da sem srčni bolnik, in potem imam mir.

Končne ugotovitve

Kar zadeva napor, je tek najhujše garanje. Pri razmeroma majhni hitrosti (10 km/h) imam frekvenco utripa skoraj vedno med 150/min in 160/min (za podatke o porabi energije pri različnih oblikah transporta glejte http://www.exploratorium.edu/cycling/).

Med hitro hojo je frekvenca utripa 100110/min.

Napor pri kolesarjenju po ravnem je pa seveda zelo odvisen od hitrosti: pri 20 km/h v ravnini in brezvetrju je frekvenca okoli 130/min. To potrjuje izkušnjo, da je počasno kolesarjenje (npr. 12 km/h, t.j. dvakrat hitreje kot hitra hoja) mnogo manj naporno kot hoja.

Hribolazenje: med zimskim vzponom na Goli Vrh (1787 m) nad Jenkovo planino (greben med Jezerskim sedlom in mejnim prelazom Jezersko) je bila frekvenca večinoma pod 130/min. Le tik pod vrhom, na največji strmini, sem za kratek čas dosegel 145/min.

Za nagrado za ugoden rezultat sem si takoj kupil še eno kolo, tokrat na 24 prestav. In kmalu potem še gorsko kolo na 27 prestav. Odkril sem kolesarski križev pot na Osolnik (nad Puštalom pri Škofji Loki) ter udobno sprehajalno kolesarjenje v Jelendol pri Triiču.

Na izvid "ascendentna denivelacija veznice ST v EKG" sem torej praktično pozabil, a ne toliko, da bi ga mogel izbrisati iz svoje radovednosti. Zato sem ob priliki naredil nekaj dodatnih preiskav, novega pa nisem zvedel nič. In to je bil razlog več za nadaljevanje kolesarjenja in za učenje obvladovanja te kolesarske težave: ko sem popolnoma opremljen, imam na balanci kolesa brzinomer, merilec frekvence srca in vzvratno ogledalo. Se pravi, ker me neprenehoma muči radovednost, moram hkrati nadzorovati vse tri naprave, gledati predse na cesto in končno še malo okrog sebe. In za zanimivost še tole: takoj ko v vzvratnem ogledalu zagledam deset tonski tovornjak, mi frekvenca srca poskoči vsaj za 10/min. Če pa v vzvratnem ogledalu zagledam avtomobil BMW, katerega voznik je voznica s klobukom s krajci s premerom več kot 0,4 m, takoj ustavim kolo, razjaham in se umaknem s ceste.

In tako odkrivam nove kolesarske proge. Ravninske so "na hitrost", tj. kako veliko povprečno hitrost lahko dosežem. Če štartam iz Ljubljane, izberem pot po Ižanski cesti do Črne vasi, čez Barje prek Podpeči do Iga in nazaj. Tako nabiram kondicijo in ko se je nabere dovolj, uberem najdaljšo: LjubljanaStanežiče GoričaneSoraŠkofja LokaValburgaVodiceBrnikCerkljeVisokoPreddvorSrednja BelaKokricaKranjValburgaŠkofja LokaLjubljana. Prekrasna, natanko 120 km dolga zanka. Približno pet ur in nekoliko boleča zadnjica. Malo avtomobilskega prometa. Doslej na tej progi največja povprečna hitrost kar 22,7 km/h. Značilno je, da se najpozneje nekje pri Kranju pojavi žeja, nato lakota in proti koncu lakota in žeja hkrati. Ko pridem domov, se najprej stehtam (navadno sem za vsaj 2 kg lažji) in si potem pripravim govejo juho (iz kocke, seveda) z vlivanci. Kdor ne verjame, da se juha zelo prileže, lahko poskusi.

Največjo povprečno hitrost, 24 km/h, seveda le med poletnim viškom kondicije, sem doslej dosegel na progi BledBohinjska BistricaBled (40 km).

Najlepša garaška gorska proga pa je z Bleda in Bohinjske Bistrice prek Rovtarice, Dražgoš in Jamnika nazaj na Bled (6 ur, 70 km, 800 m višinske razlike).

Najlepša jutranja (po nočnem dežju) je BledKrnicaZgornja RadovnaMojstranaJeseniceŽirovnicaBregZasipBled (50 km). Pomembno je na klancu nad Psnakovo gostilno v Radovni ne sestopiti s kolesa!

Dolgčas na sobnem kolesu

Včasih kolesarim tudi doma na sobnem kolesu, in sicer vedno pri frekvenci okoli 125/min, ki jo proti koncu obremenitve počasi stopnjujem do vsaj 150/min. Ta zvrst kolesarjenja je izjemno dolgočasna, zato si včasih pomagam z gledanjem televizije. Upoštevati pa je treba morebitni dodatni vpliv akcijskih (in podobnih) filmov na frekvenco utripa

Za kolesarjenje, ki je užitek in ki omogoča vsaj nekaj ur napora v stacionarnem stanju, se mi zdi najbolj primerna frekvenca okoli 130/min. Začetniku, še posebej tistemu, ki se počuti bolj Metuzalema, pa svetujem previdnost. Čim starejši je človek, tem manjša je maksimalna frekvenca utripa. Približno jo izračunamo tako, da od 220 (teoretično najvišja frekvenca pri zdravem, mladem človeku) odštejemo leta. Primer: izračunana maksimalna frekvenca za 70 let starega človeka je približno 150/min.

Za orientacijo sem prepisal navodila (razpredelnica), ki jih firma Polar priloži svojemu merilcu frekvence utripa. Se pravi, trening naj se začne pri 60 % maksimalne frekvence. Kdor je pameten, se bo izogibal naporov z maksimalno frekvenco utripa; takšne reči so namreč rezervirane samo za prismuknjene kolesarje.

Kolesar je vedno lačen

Najbolj spodbudnoprijeten pojav pri kolesarjenju je, da silno ugodno vpliva na apetit. Nasprotno pa poln želodec silno neugodno vpliva na sposobnost za kolesarjenje. Se pravi, kolesar je vedno lačen, ne sme pa jesti! Da je temu res tako, priča moje nedavno kolesarjenje z Bleda čez Kočno na Jesenice in naprej do Planine pod Golico. Strmina je bila huda in na cilju se mi je od lakote kar temnilo pred očmi. Na srečo sem odkril kmečki turizem z govejo juho, telečjo pečenko in tako naprej .... in na poti nazaj na Bled sem na klancu med Blejsko Dobravo in Kočno skoraj spustil dušo.

Morda bo koga od bralcev zamikalo poskusiti, kako kolesarjenje spodbudno vpliva na apetit ter kako poln želodec nespodbudno vpliva na sposobnost za kolesarjenje. Če je tako, to pomeni, da bralec nima kolesa in da ga bo moral kupiti. V takšno osebno da ne rečem intimno odločitev bralca se seveda nihče ne sme vmešavati. A zdi se mi vredno opisati, kako bi ravnal jaz, če bi kupoval novo kolo zdaj, ko imam že kar nekaj izkušenj:

Nakup bi razdelil na dve skupini:

Ker gre za enkratno investicijo, povezano tudi z varnostjo v prometu"', bi kupil le prvovrstne izdelke:

A naj bo tako ali drugače, za zgoraj opisan kulinarični eksperiment ne bo treba kolesariti do Planine
pod Golico. Preskus se lahko naredi takole: iz Ljubljane odkolesariti do Škofje Loke in še košček
dalje do Križne Gore. "Košček" do Križne Gore je kratek, morilsko strm, konča pa se s sijajno
gostilno. Imajo telefon, do Ljubljane je na voljo tudi taksi, kolo pa lahko ostane kar tam, da bo vrnitev
lažja ...

Sporočilo? No, zapisal sem ga že v naslovu. Vendar v mislih nisem imel deset tonskega tovornjaka, naloženega s peskom ali hlodi. Tudi ne avtomobila, katerega voznik je voznica s klobukom s kavbojskimi krajci. Tudi ne cene kolesa, ki je zanemarljiva s ceno zdravja!

V mislih sem imel in še vedno imam sto tonski tovornjak predsodka, da je človek zdrav (normalen) le, če je normalen tudi izvid!